Pet finalistov: Vrhunec na Rožniku bo žensko obarvan

V peterici za nagrado kresnik so romani treh založb, od tega prvenec in posthumna nominacija.

Galerija

Prireditev na Rožniku, ki se bo začela 23. junija ob 20. uri, se bo končala s prižigom kresa. FOTO: Voranc Vogel

Nina Gostiša

23. 5. 2023 | 05:00

23. 5. 2023 | 07:52

15:06

A+A-

»Presenečenj ne bo, izbrali smo dobre knjige,« je po zadnjem sestanku kresnikove žirije zatrdil njen predsednik Igor Bratož. Ugibanj je zdaj konec, za Delovo nagrado za najboljši roman, vredno 7000 evrov, se bodo 23. junija na Rožniku potegovali Materinska knjižica Katje Gorečan, Ne bom se več drsal na bajerju Lada Kralja, Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič, Zakaj ne pišem Dijane Matković in Na Klancu Tine Vrščaj.

Nagrada kresnik: prelomni izbor se prelamlja na pol

»Izbiranje petih najodličnejših knjig izmed desetih odličnih je početje, ki ima prav za vsakega žiranta nadležen preostanek. Pa vendar: v risu individualnih okusov in preferenc odrešuje prepričanje, da izbirati dobro izmed dobrega ne more biti početje, ki bi karkoli zanikovalo, gre zgolj za izbiranje odtenkov v razkošju raznolikosti, ki bi z drugimi temeljitimi bralci pač prineslo drugačen rezultat,« je takoj po izboru povedal novinar kulturne redakcije in donedavni tajnik žirije, ki je letos na mestu predsednika nasledil Mimi Podkrižnik.

Na kresni večer se bo žirija sestala še zadnjič. Na prireditvi, ki se bo začela ob 20. uri, bo o lavreatu 33. izvedbe nagrade kresnik odločila na enourni klavzuri v Cankarjevi sobi. Poleg Igorja Bratoža jo sestavljajo še asistentka ter docent na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske filozofske fakultete, Anja Mrak in Igor Žunkovič, samostojni literarni kritik in prevajalec ter odgovorni urednik portala Vrabec Anarhist Igor Divjak, literarna kritičarka in prevajalka Tanja Petrič ter literarni in filmski kritik Robert Kuret.

FOTO: Blaž Samec

Razkošje raznolikosti

FOTO: promocijsko gradivo

Robert Kuret je o poetičnem romanu Materinska knjižica, ki ga pripoveduje nerojeni otrok in je v celoti posvečen spontanemu splavu v prvem trimesečju, v Delovih Književnih listih napisal, da »bralca popelje globoko v to, kar je Deleuze poimenoval logika občutja, kjer izgubimo orientir naracije, ki bi nas vodila skozi dogodke tako, da bi jih lahko razumeli v vzročno-posledični sekvenci; namesto tega deluje kot pridušen krik, kos telesa, ki se oglasi«. Avtorica iz zaciklanega časa naposled izstopi, bralcu pa pušča odprt prostor, koliko se je z njim mogoče pomiriti.

FOTO: Lea Remic Valenti

❝Uvrstitev v kresnikovo peterico je bila nepričakovana, kot je bilo nepričakovano pisanje tega romana, saj morda za razliko od drugih avtorjev nisem zares načrtovala, da bom sploh kdaj napisala roman, in je trenutek pisanja prišel zelo spontano – kot je prišla spontano tema romana –, ampak verjetno tudi iz neke nuje po zapisanem in vere, da je literatura še vedno prostor, ki kljub razsutosti sveta daje zatočišče krhkosti in ranljivosti bivanja, ki morda ne najde zavetja kje drugje kot v zgodbi. Toda pravijo, da se najlepše stvari zgodijo nepričakovano, zato pisanje tega romana, vse povezano z romanom, predvsem odzive ljudi, kot tudi nominacijo za kresnika sprejemam kot nekakšen blagoslov v smislu, da sem morda le naredila prav, ko sem se odločila končati in izdati ta roman.

— Katja Gorečan

FOTO: promocijsko gradivo

Roman Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju sega v Ljubljano, v čas od italijanske okupacije do petdesetih let, natančneje v Šiško, kjer stoji znameniti grad Jama, v katerem je samostan šolskih sester, ki vodijo dekliško internatsko šolo. V Evo Verdonik, ki jo obiskuje, se zaljubi Ivan Knez, ki deluje kot kurir za vosovce. Vsak od njiju ima svojega zaščitnika, on likvidatorja izdajalcev Kundeta, ona pa kar samo Jago babo. Ozračje je napeto in situacija nevarna, za Evo pa se začne ozirati še italijanski poročnik Tartaglia. Kljub težki tematiki je Lado Kralj v slogu gibek, sproščen, včasih celo ironičen, piše na spletni strani založbe Beletrina.

FOTO: Mankica Kranjec

❝Ne zgodi se prav pogosto, da se avtor šele v poznih letih življenja tako aktivno vmeša v dogajanje na literarni sceni, kot se je zgodilo pri Ladu Kralju, ki je prvo leposlovno delo podpisal po sedemdesetem letu in upokojitvi. Kot se ne zgodi pogosto, da kritik in teoretik tako učinkovito in domiselno uporabi vse svoje bogato znanje, ki se kaže v oblikovanju literarnega gradiva, pri tem pa da prosto pot tudi domišljiji in prirojeni pripovedovalski žilici. Roman Ne bom se več drsal na bajerju nam namreč pokaže, kako se lahko z zgodovino soočimo tako, da je ne idealiziramo niti se je ne sramujemo, temveč se z njo soočimo 'na štiri oči' in kljub odgovornemu ravnanju z njeno včasih zelo bolečo zapuščino ohranimo žlahten smisel za humor in ironijo. Lado Kralj je že s kratkoproznim prvencem (2010) prepričal strokovno javnost, saj je zanj prejel dve pomembni nagradi. Tudi pričujoče delo, ki je avtorjev drugi roman, je letos nominirano že tretjič, ob tem je očitno priljubljeno tudi med bralci, saj knjižnična evidenca beleži skoraj tisoč izposoj.

— Urban Vovk, glavni urednik založbe Beletrina

FOTO: promocijsko gradivo

»Ženska s srebrnim očesom, po obsegu kratek roman ali dolga novela, je moja doslej najbolj avtobiografska knjiga. Med drugim tudi zato, ker je glavni junak kolesar, jaz pa se ne znam voziti s kolesom,« pravi Katarina Marinčič. Protagonist Emil se odpravi na izlet s kolesom in se odloči prenočiti. Sreča tudi starko s košaro borovnic, toda njun pogovor zmoti nevihta. Ženske s srebrnim očesom nato ne najde več, po njegovem opisu je nihče od domačinov ne prepozna. Napetosti med Emilom, ki sumi, da mu nekaj prikrivajo, in prebivalci, ki so v nevihti izgubili dom in lastnino, se stopnjujejo.

FOTO: Črt Piksi

❝Kaj mi pomeni nominacija za nagrado kresnik? Po eni strani mi je v veselje in zadoščenje. Pišem za bralce – in člani žirije so bralci. (Upam, da bodo to razumeli kot kompliment.) Po drugi strani me novica, kot je ta o 'uvrstitvi v prvo peterico', spravi v rahlo zadrego. Nikoli nisem bila športna. Ko pišem, z nikomer ne tekmujem. Kot najbrž še mnogi, ki iz skrivnostnih razlogov vztrajajo pri pisanju, imam svoje zvezdne trenutke, stotinke sekunde, ko se mi zdi, da ni še nihče pisal bolje od mene. Večino časa me prevzemajo ponižnejši občutki. (Če po spominu citiram Françoise Sagan: znam brati, vem, da nisem Dostojevski.) Zaključiti pa ne morem drugače kot s splošno resnico: nagrada, kot je kresnik, je bolj kot za pisateljico pomembna za knjigo. Reklama v najžlahtnejšem pomenu besede. Za to sem iskreno hvaležna.

— Katarina Marinčič

FOTO: promocijsko gradivo

»Moja dolžnost je opozarjati na sistemske napake, ki držijo ljudi v pomanjkanju, revščini, zaradi katerih imamo epidemijo duševnih motenj, saj živimo popolnoma nestabilno življenje. Na meni je torej, da o tem pišem, politični odločevalci pa morajo nekaj narediti s tem,« je o svojem avtofikcijskem, esejističnem romanu za Nedelo dejala Dijana Matković. Prizori iz avtoričinega življenja se v njem močno prepletajo z družbeno in literarno refleksijo. Pripoveduje o silnicah, ki tistim od spodaj onemogočajo eksistenco in ustvarjanje, ter hkrati pokaže, kako se lahko postavimo nasproti krivicam.

FOTO: Jože Suhadolnik

❝Novica o uvrstitvi v kresnikovo peterico me je doletela čez dan v Berlinu, kamor sem se umaknila za krajši čas, nazdravili pa sva zvečer z bosansko pisateljico Lano Bastašić, ki je tukaj na rezidenci. Občutje je grenko-sladko. V peterici pogrešam generacijski kolegici Ano Schnabl in Anjo Radaljac, ki sta vsaka zase v pisanju izjemni. Želela sem si, da bi ne le deseterico, ki nas je intimno kar nekako zbližala, ampak tudi finalni izbor doživele skupaj. Da bi šle skupaj na Rožnik, se skupaj veselile. Sebična sem: z veseljem je tako, da raste, če ga delimo. Med prvimi sem novico delila z očetom, ki me je že pred mesecem dni vprašal, kaj takšna nominacija zame pomeni. 'Morda boljši pogoji za pisanje naslednje knjige,' sem sežela bistvo. 'Aha, to je dobro, moraš pisati,' je odvrnil. Zdaj sem mu po telefonu povedala, da gremo junija na Rožnik, da mora priti, da bom povabila vse bližnje osebe, sodelavke, sodelavce, ustvarjalke, sindikat, osebe iz skupnosti LGBT+, vse, ki imajo roman Zakaj ne pišem na kakršenkoli način za svojega, in da bomo na Rožniku pojedli ves golaž in spili vso pijačo.

— Dijana Matković

FOTO: promocijsko gradivo

Na Klancu Tine Vrščaj ima s Cankarjem skupnega več kot naslov, v Književnih listih ugotavlja Sašo Puljarević. Mlada družina živi v vasi Klanec, poleg tega se »prav tako kot Na klancu loteva vprašanj materinstva, socialne problematike, mehko angažiranost pa nadgrajuje predvsem z vpeljavo okoljske tematike«. Nekaj cankarjanskega je prepoznati tudi v protagonistkinem koprnenju po pristnejših odnosih in sožitju z naravo. Gre za »večplastno delo, spisano izredno natančno, slikovito, in če v naratološkem smislu ne prinaša večjih invencij, je na idejni ravni toliko močnejše. Avtorica lucidno zaznava družbena trenja in premike v odnosih, tako tistih medčloveških kot v odnosih človeka do vsega nečloveškega. Pri tem se nekateri zdijo usodnejši kot drugi.«

FOTO: Leon Vidic

❝Cankarjev vrh. Vonj po golažu in pehtranovi potici. Ščebet ptičev in vriski otrok. Vrvenje človeških postav, ki se mešajo z vilinskimi sredi gozda – kdo ne bi hotel biti poleg? Vsako leto sem na kresni večer hodila na vrh nazdravljat knjigi. Nekaj let sem korakala gor kot članica žirije, vedoč, da usode najboljših pisateljev visijo na nitki, ki je v naših rokah. Potem sem se nekaj let potepala navzgor ljubiteljsko. Letos bom prisopihala v klanec kot avtorica in urednica v enem! Ne le prisopihala, prikrevsala. Se morda priplazila, zakamuflirana v grmiček. Zgoraj se bom skušala skriti za drevo, da me fotografi ne bi zaslepili z bliskavico in mi izmaknili dušo. Tega se bojijo prvinska ljudstva, in ko se znajdem med baklami in sojenicami, jim postanem zelo podobna. Vznemirjenje je tako veliko, da moram odpreti nov predal, kamor ga bom prav zdajle malo odložila. Hja, še glavno reč sem pozabila. Hvaležna sem vsem bralcem, ki razumejo moj roman in navijajo zanj!

— Tina Vrščaj

Merjenje drobnih odtenkov

V primerjavi z lansko in predlansko peterico, v katerih so kraljevali romani petih založb, se letošnja bera vrača v stare tirnice. Po dve knjigi sta izšli pri Beletrini (Ne bom se več drsal na bajerju in Ženska s srebrnim očesom) in Cankarjevi založbi (Zakaj ne pišem in Na Klancu), ena pa pri LUD Literatura (Materinska knjižica).

Trend se je obrnil v razmerju nominiranih avtorjev. Že v deseterici je bilo sedem avtoric, v peterici so štiri. Nazadnje je bila avtorica v peterici leta 2021, in sicer Mirana Likar. Kresnika je takrat prejel Borut Kraševec za prvenec Agni, pred njim sta dvakrat zapored slavili avtorici: leta 2019 Bronja Žakelj z Belo se pere na devetdeset in 2020. Veronika Simoniti z romanom Ivana pred morjem. Med dosedanjimi lavreati je devetnajst avtorjev in štiri avtorice. Poleg omenjenih še Berta Bojetu (Ptičja hiša, 1996) in Katarina Marinčič (Prikrita harmonija, 2002). Ta je tudi edina v tokratni peterici, ki je bila doslej v ožjem izboru (tj. deseterica ali peterica) za nagrado. Med finalisti je bila še leta 2015 z romanom Po njihovih besedah.

32. nagrado kresnik je žirija lani namenila Romanu Rozini za roman Sto let slepote. FOTO: Voranc Vogel

Pet avtorjev je do zdaj prejelo več nagrad kresnik. Vodi Drago Jančar s štirimi, sledita mu Andrej E. Skubic in Goran Vojnović s tremi, dva sta dobila Feri Lainšček in Lojze Kovačič. Drugega od njegovih zmagovitih romanov je žirija nagradila posthumno. Letos je z romanom Ne bom se več drsal na bajerju posthumno nominiran Lado Kralj (1938–2022). Knjigo je uredila Tina Vrščaj, nominirana tudi z lastnim romanom Na Klancu.

Bo kresnika drugič dobila Katarina Marinčič ali posthumno Lado Kralj? Se ga bo nemara veselila Tina Vrščaj – kot avtorica ali urednica? Bo šel v roke kateri drugi avtorici, nemara za prvenec? »Predvidevam, da bo rožniški kresni večer še nadvse razburljiv,« je napovedal Igor Bratož.

Igor Bratož je predsedovanje kresnikovi žiriji prevzel od Mimi Podkrižnik. FOTO: Blaž Samec

»Angleški pisatelj Laurence Sterne je pred več kot tremi stoletji zelo primerno namignil, da je tisto, kar vsaka knjiga potrebuje, razumevajoč bralec, saj resnično čuteč človek menda zmerom prinese polovico razvedrila s seboj. Na to intoniranost pri branju letošnjih romanov za Delovo nagrado kresnik nisem pozabil in veselja, da je dobrih knjig v lanski beri precej, je bilo veliko. Po začetni fazi, ko je bilo treba prebrano v slogu Robinsona Crusoeja razdeliti na dobro in manj dobro, je bilo vse laže, a vendar z zmeraj neprijetnim preostankom oziroma obžalovanjem, da v deseterico izbranih knjig ne gre na primer ducat knjig,« je dejal. V njej so bili poleg petih finalistov še Anja Radaljac z romanom Punčica (Litera), Andraž Rožman z romanom Titov sin (Goga), Primož Mlačnik s prvencem Otok psov (LUD Literatura), Ana Schnabl s Plimo (Beletrina) ter Gabriela Babnik z delom Tišina, polna vetra (Beletrina). Na Nukovem seznamu romanov, izdanih v minulem letu, je bilo več kot 170 del.

Kot je dodal Bratož, je bilo enako »ob iskanju vsakršnih registrov knjig pri odločanju o petih velikih finalistih, z zadovoljstvom bi objavili sedmerico ali osmerico. A vendar: odločali smo, le kako drugače, z navdihom, neobremenjenostjo, zavedanjem o odgovornosti in seveda individualnim literarnim okusom ter se ob merjenju drobnih odtenkov odločili tako, kot smo se.«