Verena Gotthardt: Četudi vemo, da sonce zahaja

V rubriki Mlado pero, ki jo časopisna hiša Delo pripravlja v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij ter spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Tokrat je prijela za pero pesnica in prozaistka Verena Gotthardt, recenzijo njenega dela je pridala pesnica, esejistka, dramatičarka in kritičarka Lara Gobec.

Vsakič isto: // četudi vemo, / da sonce zahaja / se oči začudijo, v pesmi nad deželo zapiše Verena Gotthardt, rojena leta 1996 v Celovcu, ki je liriko začela pisati že v gimnaziji. Zdaj se ob poeziji posveča tudi kratki prozi, »zdi pa se mi, da je vse, kar pišem, na neki način poezija; nekako se vedno spet vrnem v liriko. Včasih, ko se kje predstav­ljam, rečem, da prihajam iz lirike, kot bi to bil moj domači kraj. In tako kot si ne moremo izbrati, kje smo rojeni, si tudi jaz nisem zavestno izbrala lirike. Bilo je pač vedno tako.«

Verena Gotthardt se je lani z besedilom Die jüngste Zeit (Najmlajši čas) uvrstila med nominirance za prestižno literarno nagrado Ingeborg Bachmann. FOTO: Voranc Vogel

Verena Gotthardt, ki je letos končala študij fotografije in uporabne umetnosti na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju, med letoma 2017 in 2018 pa študirala v Parizu (École nationale Supérieure d'Arts Paris Cergy), je pesniški prvenec Najdeni nič leta 2013 izdala pri Mohorjevi založbi v Celovcu, tri leta zatem je prejela pospeševalno nagrado za literaturo dežele Koroške, lani pa se je z besedilom Die jüngste Zeit (Najmlajši čas) uvrstila med nominirance za prestižno literarno nagrado Ingeborg Bachmann. Danes živi in – tako v slovenščini kot v nemščini – piše na Dunaju.

Trenutek, ko minevanje zbledi

Kot je poudarila, se v njenem pesniškem delu največkrat razpirajo »podobe iz otroštva oziroma iz ­nekega preteklega časa, včasih pa podobe, za katere si želim, da bi bile ali pa bi jih rada videla. Pišem na zelo skrčen način; tako dolgo ­odvzemam, kar je preveč, da v pesmi ostanejo samo najnujnejše besede, ki bralki ali bralcu pomagajo, da besedilo dopolni po svoje.« Ob tem je pesnica dodala, da rada piše o spominu, saj spomini »nimajo pravega začetka in ne konca. Spomini so le to – spomini. So kot luč, ki posveti na kakšen detajl v temnem gozdu. Enkrat se nam ­prikažejo, drugič že ne več – ali pa so osvetljeni drobci že ­spremenjeni.«

Ko je začela pisati, je Verena Gotthardt »najraje pisala zvečer, preden sem se odpravila spat, in zjutraj, takoj ko sem se zbudila. ­Tedaj so bile moje misli jasne, ostre in sveže. Včasih se mi je tudi v sanjah prikazala slika ali misel, ki sem jo v temi načečkala v zvezek – naslednje jutro večkrat sploh nisem ­mogla več razbrati, kar sem napisala, a mi nikoli ni bilo hudo; ­pomembno je, da je bilo napisano. Še danes si pred spanjem vsak večer znova pripravim zvezek in svinčnik. Tako bolje spim, ker vem, da se besede ne izgubijo.«

Ob pisanju Verena Gotthardt vselej veliko bere, saj meni, da je »intenzivno branje drugih avtorjev precej važen del v življenju pisateljice ali pisatelja. Meni so zelo pomagale knjige in besedila Petra Handkeja, Florjana Lipuša, Thomasa Bernharda, Marlene Haus­hofer, Annie Ernaux, Ilse Aichinger, Friedericke Mayröcker – in to je samo vidni vrh ledene gore ­prebranega.« V svojem delu pesnica in prozaistka stremi k temu, da bi »bralci in bralke ob branju ­mojega dela razbrali nekaj domačega. Morda tudi, da bi verzi, pesmi in podobe, ki ob branju ­nastajajo, v ljudeh legli v neki kot in tam našli novo domovino. Prepričana sem, da ima literatura nenavadno moč povezovanja ljudi, ne da bi se ti morali osebno poznati.«

In kaj si za svojo literarno pot želi v prihodnje? Le eno – »da bi se še dolgo nadaljevala«.