Trenutek, ko minevanje zbledi

Nekje na polju, kjer se izmenjujeta svetloba in tema, notranje in zunanje, se izgrajuje pesniški izraz koroške pesnice in prozaistke Verene Gotthardt. Skozi raznovrstnost podob, ki jih spremlja izčiščen slog, avtorica raziskuje razsežnosti (lastnega) minevanja in prehajanja. Svoj obstoj prevprašuje vse do trenutka, ko njena zavest minevanja ne prečisti, tako da postane nepomembno in ga sprejme kot sebi vrojenega; tedaj nastane prostor za svetlobo in upanje, ki naseljuje njeno ranljivo, razrvano notranjost, njene oči pa pod belimi žarki […] srkajo bliske vode.

Notranje dogajanje lirske subjektke je nemalokdaj zapolnjeno z bolečino. Temačni odtenki trpljenja in osamljenosti se oblikujejo s telesnimi, čutnimi podobami (srce, rane, roke). Omenjeni deli človeškega obstoja so precej vsakdanji in pričakovani, a so izvirno nadgrajeni, tako da prestopijo meje telesa: srce se ustraši / in / ne praska več po mizah. Tako bolečina in z njo zvezani temnejši odtenki našega obstoja pridobijo fluidnejšo, manj določno naravo: niso več le telesni ali čustveni. Raztezajo se vse do točke, ki sproža pesnjenje: zabolela roka / se dvigne v višino / težke besede, ki je izhodiščno zabrisalo jasne opredelitve nas samih in sveta.

Poleg čutnih in telesnih podob Verena Gotthardt svoj pesniški svet gradi s pomočjo stvarnosti, predvsem s podobami iz narave. Skoznje zabriše še eno ločnico: med svojim notranjim svetom in tistim zunanjim. Kljub telesu in čustvom, ki jo določajo kot človeka, je povezana z naravo (tako živo kot neživo), ki jo obdaja, saj sta podvrženi enakim silam minevanja, prehajanja in cikličnosti, ki težijo lirsko subjektko. Svojo povezanost z naravnim dogajanjem najgloblje razvije skozi vodna telesa – valovanje (počivanje rib), taljenje ledu in izsuševanje reke (gore se talijo) kot minevanje lirske subjektke in sveta, stanovit­no, nepremakljivo jezero (jezero pod zemeljsko gladino) kot spomini, zrasli iz lastne ranjenosti, ki določajo potek njenega minevanja in bodo izginili, ko se bodo njene rane do konca zacelile.

Mija Kramar: Trenutek, ko moraš izpustiti

Brisanju meja med zunanjim in notranjim svetom sledi tudi avtoričin slog, ki je poln miselnih preskokov in prelomov verzov. Izčiščen izraz omogoča, da razdrobljenost večinoma ni moteča in kvečjemu pripomore k preskakujočemu ritmu in prehajanju med zunanjim in notranjim, svetlobo in temo, stvarnim in čutnim. Tako primeroma poleg fragmentiranega izraza v pesmi pozabljamo s ponavljanjem besed poustvarja ritem bitja srca, ki je izstopajoča podoba te pesmi, saj naj bi ohranjalo spomine. Kljub možnosti povezovanja pretirana razdrobljenost pesmi mestoma povzroči, da bralec raznovrstnih podob ne more povezati v smiselno celoto in se zdijo nekoliko vrinjene: hodimo s časom / črne pike / beli sneg.

In kaj je večno, neminljivo v svetu, kjer hitimo / mimo / brezbarvnih polj / z / drobtinicami / v / zaprtih pesteh? Začetno brisanje meja med različnimi pesniškimi polji morda odpira možnost, da bi avtoriteto podajanja končnih odgovorov lahko pripisali poeziji. Tukaj se Verena Gotthardt ustavi in pesnjenje zapisuje kot nezadostno dejavnost ter je (osvežujoče) ne postavi na piedestal. Pisanje je zanjo osvobajajoče dejanje, skozenj se izpoveduje o svoji notranjosti, jo celi, upa in išče bližino: se roka proti tal nagne / se hoče upati. Beseda odgovori na mnoga zastavljena vprašanja, a hkrati odpira nova, česar se pesnica skozi pesniški postopek začne zavedati. Kljub zapisanemu bodo nekateri deli sveta in pomeni ostali skriti: začne podoba / črniti besede / jih skriva / vidno na papir.

Prav zaradi omenjene ambivalentnosti in nezmožnosti dokončne izbire se avtoričino prehajanje med različnimi podobami zato zdi smiselna izbira, a je včasih pretirano, saj se izbrane podobe zdijo nepovezane in se zato nihanje po pesniškem polju umakne v ozadje. Morda se prav v vprašanju, kako najti dovolj kohezivnih pesniških elementov raznovrstnih podob, da slednje še sledijo začrtanemu izrazu, odpira možna pot nadaljnjega razvoja pisave Verene Gotthardt.

Kljub taljenju tako ledenikov kot idej o brezmejni moči poezije, ki naj bi dokončno razložila svet, avtorica ne izgubi niti upanja niti svetlobe. Skozi pesniško polje raziskuje, kako se soočiti z lastnim obstojem in minevanjem, a pesniški odgovor ni dokončen, zato se odloči za pomiritev in utrditev lastnega (četudi ranljivega) položaja. Postane mirna opazovalka sveta, ki njegovega minevanja ne prevprašuje niti se ga ne boji, ampak ga sprejema kot silo, ki svet plemeniti. V svetu, kjer je minevanje pospremljeno s strahom in pritiskom, da bi iz življenja iztisnili čim več, se notranja pomirjenost posameznika zdi neprecenljiva.