Melanholija na pragu težkih odločitev

[…] v drugi svet, / v modro, / v modro tišino / meglic, v spanec / pod valovi, kjer / zagrize v sočno / pomarančo, ponujeno / od Neptuna, vse / to vidijo, / vse / to / slišijo / starci v P., v pesmi Piran zapiše Gitica Jakopin, katere poezijo pomembno zaznamuje motivika morja na meji s kopnim, ki ji služi kot polje upodabljanja posamezničinega odnosa do pretečega zunanjega sveta ter njegovih pričakovanj in pritiskov. Četudi avtorica v pesmih redko tematizira koncept mladosti, je v njih vseprisotna refleksija pomembnih odločitev in sprememb, ki utelešajo to starostno obdobje.

Da gre zlasti za čas notranje nestabilnosti in nemira, zaznamo že na oblikovni ravni; verzi večinoma dajejo vtis nestrukturiranosti, tako skladenjsko kot pomensko se prelivajo drug v drugega, prav tako je pogosta odsotnost končnih ločil, ki jih nadomeščajo vejice. Vse to pesmi že pred razjasnitvijo vsebine napolni z občutkom presežka energije (oziroma frustracije), ki ne subjektki ne bralcu ne daje trenutka za oddih: [...] ali pa sem na vrhu / konice tiste gore najvišjih, na tisti / napeti vrvi stojim, prav na konicah / prstov, na tisti vrvi, ki je nevarna in / srečna in malokdaj nesmrtna […].

V avtoričini pesniški govorici je močno prisoten vtis, da sledimo toku zavesti, kar se kaže tudi v hitrem in sporadičnem izmenjavanju podob, katerih vloga v pesmi nemalokrat ostane nedorečena, kot da se izpoved­ne misli subjektke ne bi mogle osredotočiti na eno stvar za več kot zgolj nekaj besed. To je najbolj izrazito v prozni pesmi impresija iztisa, ki z zavrnitvijo verzifikacije v skladu z naslovom poudari status pesmi kot posnetka iztisa besed iz miselnega kaosa subjektke: Impresija iztisa slepo bledi pred mano, v nirvano s pisalnim strojem tap tap tap, vsakič bližje, vsakič nižje, na skalnati pečini zrem nazaj, kriva sem brez krivde, priznam, kam in do kam se vprašam ob treh in pol ponoči, odtavam v sen, zaspim z roko ob sebi, spiš ob meni, za vedno neznan, slabo si izbiram ljubimce povedali so mi in še vedno milostno poudarjajo, v magične oči se spuščam [...].

Na ta način avtorica že z uporabo forme pomembno uokviri naše dojemanje vsebine ter nas pri besednih zvezah, kot sta magične oči in odtavam v sen, prisili, da jih interpretiramo v drugačni, neprijetni luči.

V kontekstu tega omenjena motivika morja v poeziji Gitice Jakopin zavzame vlogo povezovalnega elementa pesmi, z njeno ponavljajočo se uporabo pa avtorica v sicer pomensko nestabilno poetiko vnese moment stabilnosti, ki vzpostavi prijetno ravnotežje v strukturah posameznih pesmi. Prav v relaciji do morja, ki se ga drži pridih domačnosti, obenem pa tudi melanholije, se subjektkine misli – kot refleksije ujetosti v nemogoče izbire – ­najbolj izjasnijo.

Avtoričine pesmi učinkujejo predvsem kot izpoved in poskus iskanja pomiritve v nemirni notranjosti. FOTO: Voranc Vogel

V tem pogledu sta najbolj povedni pesmi oddaljeni Dunaj in mislim, da se bolje počutim ob morju: prva izraža misel na Dunaj, ki subjektki predstavlja cilj, zato s svojimi zahtevami pritiska nanjo (obljubljeni stroji. / teža bremena mi pada na dlani.), v drugi pa se namesto odhoda iz obmorskega mesta subjektka odloči, da bo ostala in čakala, četudi priznava, da je takšna pasivnost absurdna: kdo ve, midve prav gotovo ne, kajti zaposleni / sva s tem, da čakava Godota. in mislim, da / sem ga pripravljena čakati do / svojega poslednjega / smisla.

Matjaž Jamnik: Ubesedovanje izzivov vsakdanjega življenja

Toda ta tendenca sprejeti nesmiselno, a varno zavetje čakanja, se v avtoričinih pesmih kaže kot naraven rezultat prepoznanja nedosegljivosti idealov uspeha sodobnih družb, ali kot zapiše: da / v teh zgoščenih dekadah ne bom / uspela prebrati toliko knjig, / kot bi si jih želela. / tudi napisala ne bom dovolj. / potrebujem jih vsaj ducat, / da najdem pot na dunaj. / nikoli ne bom nikoli ne bom etc. etc. In napisati vsaj ducat knjig je nedvomno skrajen cilj, a prav zato deluje sočasno kot vzrok in potencialna rešitev melanholije, ujete med dejanjem in nedejanjem.

Avtoričine pesmi učinkujejo predvsem kot izpovedi in poskusi iskanja pomiritve v nemirni notranjosti. Kot take so tudi izrazito nezbrane in, kot omenjeno, so podobe v njih pogosto nedorečene. Težava, ki nastopi, je v tem, da se na mnogih mestih zdi, da se avtorica prehitro zadovolji z napisanim. Pesmi sicer zares delujejo kot impresije iztisa, kot neolepšane, neoblikovane reprezentacije notranjosti, toda pogosto sta posledici tega pretirana pogovornost in neubranost nizanja podob, čemur bi se bilo mogoče izogniti.

Najbolj so te pomanjkljivosti opazne v avtoričinem uprizarjanju spontanosti zavesti, ko ta zdrsne na raven banalnosti (je to morda zadnjič mislil / mladi madžarski komparativist / z obrazom, / podobnim golobu? / na seminarju v 15. / tega pravzaprav nisem pomislila / sama, primerjavo sem prebrala / v notesu deklet pred mano), ter v nepojasnjenih podobah, ki se ponekod tako nagrmadijo, da pesem izgubi rdečo nit (ljubi nepopisno bedo, take kot si ti jem za zajtrk, pivka kave se mi pritajeno smehlja, bolivija je tvoja država).

Moč avtoričinega pesniškega izraza je najlažje občutiti prav na mestih, kjer avtorica deluje tako na ravni čustev kot premišljenega upesnjevanja, in ne tam, kjer poskuša izraziti domnevno surova občutenja. Zato se predvsem v iskanju ravnotežja med ustvarjanjem občutka premišljenosti in neobdelane pristnosti pesmi skriva velik potencial za pesničino nadaljnje ustvarjanje, saj prav to lahko še potencira bralčevo percepcijo idej, ki mu jih skuša prikazati. Ne glede na to ji omenjene pomanjkljivosti ne preprečijo, da bi naslikala kompleksno in prepričljivo izkušnjo spopada z brezizhodnostjo težkih odločitev, s katero se mnogi zlahka poistovetimo.