Poševni svetovi: o poeziji Nike Gradišek

Sodobna slovenska literatura podrobno tematizira družbenost, iz katere vznika, in si hkrati zamišlja njeno bodočnost na najrazličnejše načine; skozi register ekologije, ekonomije, feminizma, ljubezni, religije, umetne inteligence in še marsičesa. Na misel pride nedavna Beletrinina debata Vloga poezije danes, kjer so se kresala mnenja o razmerju med poezijo in družbo – v tem pogledu je tudi rubrika Mlado pero vselej kraj refleksije o tem, kako svoj prostor in čas živijo ter občutijo avtorice in avtorji mlajših generacij.

Pesnica Nika Gradišek (2001) premišljuje o sebi in družbi v neločljivem tandemu. Skozi prizmo tujosti in odtujenosti piše o naporu umestiti se, najti svoj prostor – pod soncem in z drugimi. V ciklu Impresije iz Ljubljane se sprašuje, ali bi morala imeti različni imeni za dom in dom; prvi je prost in gibljiv, drugega – poševnega – podpira družina. Ljudem je sicer zaupano podpiranje sten lastnega doma, a tudi ljudje smo poševni, pravi pesnica, ob tem pa v svojem opusu z ostrim očesom diagnosticira poševnost lastnega sveta, ki se razteza od osebnega iskateljstva in ljubezenske intime do aktualnih družbenih vprašanj.

Pri tem se njena spraševanja stekajo v prostore lastne identitete. Nika Gradišek ocenjuje razdalje, gradi svoj prostor, celo bori se zanj – svoj lirski »jaz« sestavlja z asociacijami, na primer z revolucijo, nad katero je obupala, čeprav to hlini, ter z negacijami in uporništvom, kot je ne umikati se moškim, ki hodijo naproti po sredini pločnika. Sebe in lastno sedanjost premišljuje skozi zgodovinske like. V vrsto bi postrojila Hanibalove slone, / tudi sama zagrizla v led. Njen pesniški tok preiskuje – pogosto problematičen – lastni in družbeni vsakdan, predmete in navade v njem, obenem izraža dvom o zmožnosti, da bi lahko pesnica s svojo navzočnostjo, idejami ali poezijo te subvertirala. Zato sprejme vlogo opazovalke, takšne z občutkom za najmanjše podrobnosti. V Kozjem dežuje kot pomrmravanje med pometanjem tal, / v Ljubljani dežuje, kot bi imel nekdo nekaj povedati.

Pesnica Nika Gradišek premišljuje o sebi in družbi v neločljivem tandemu. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Luka Benedičič (1998) študira socialno antropologijo na Univerzi St. Andrews na Škotskem, v prostem času pa je pesnik, literarni kritik in urednik spletnega portala pesem.si. FOTO: osebni arhiv

Ob tem jo med drugim preseneča suverenost, s katero drugi okoli nje ravnajo s svojimi dnevi. Naučili so nas, da si moramo umivati zobe, / zato to počnemo, / tudi pijani in zadeti. Ljudje govorijo in govorijo, videti so odločni, hodijo kvadratno in ne okroglo, medtem ko pesnica samo sebe doživlja kot neopaženo režiserko, ki porablja filmski trak. V pesmih črpa iz svoje ranljivosti, da bi osvetlila odtujenost, ki onemogoča, da bi se njene stene naslonile na stene drugih. Občutek je neroden, nervozen. Ljudje so predaleč. Pritisk individualizacije jo tako vrača na izhodišče družbene matrice, ki jo opisuje – tega, da je tudi ona »svoj lasten projekt« in zato zaskrbljena zaradi tega, kako živi svoje življenje. O sebi piše skromno in z odmerkom humorja, denimo ko tematizira lastno nerodnost. Sedati na mokre klopce, / sezuvati mokre nogavice, / pozabljati ključe / in izgubljati dežnike. Nakopičenost dvomov, negotovosti in cinizma v nekaterih pesmih dopolnjujejo vedrina, upanje in občutenje bližine v drugih: držim te za roko / in se spet učim dihati, / vsakič znova.

Za pesmi Nike Gradišek je značilna realistična in pripovedna, scenaristična pisava, ki gradi na nizanju misli in podob, mestoma posnemajoč tok zavesti ali kot upesnitev pogovora z bližnjo osebo. Zaradi tega so pesničine misli zelo deskriptivne in eksplicitne, kar kaže njeno kontemplativno moč. Med boljšimi so njene ljubezenski pesmi, ki imajo odprte, impresionistične zaključke. Pred bralci je mladostniška poezija, rahlo naivna (morda namenoma?), katere besednjak črpa iz pretežno čutnega, stvarnega sveta. Piše o jutru z okusom po mastnem siru in pokvarjenem mangu, pisanje pesmi primerja s peko palačink. Pokaže občutljivost za prostor, iz katerega črpa velik del motivike in metaforike – pečine, balvani, pločnik, sedež, postelja, dom, stene, zavese, vogali, okna, tišina, odmev, tema. Pesnica je v stalnem dialogu z okolico, njena poezija je polna zgodovinskih, regionalnih in družbenokritičnih referenc.

Slednje se pojavljajo bolj obrobno, spontano, a silovito, zato se zdi, da bi utegnile postati pogostejši motiv v njenih pesmih. Omenjeni so raperji in ­posiljevalci, prostitutke in brezdomci, stanovanjska kriza v Ljubljani in bikoborbe v Španiji. Implicitne kritike so lucidne, a se mestoma ne vpnejo najbolje v tok pesmi – ostanejo na očitni distanci do pesničinega življenja. Bolje bi bilo, če bi jim namenila ločeno pesem, tudi kot ­eksperiment v pisanju zunaj ­okvirov lastnega doživljanja, torej kot globlji sestop v življenje drugih, v poševnost njihovih svetov. Veliko je tudi zgodovinskih referenc, ki vzpostavljajo paralelne zgodbe – kot so Hanibal, Darwin in še kdo. Ideja ni slaba, vendar te (pre)močne podobe mestoma delujejo nerodno. Spretnejše so tiste manj opazne, bolj implicitne navezave, na primer tiha navzočnost Lorce v verzih dlani, / ki jih ljubiš zeleno, ki se z naslednjimi verzi lepo zlije in umesti v pesničino lastno doživljanje: in ljubiš modro / in predvsem ljubiš.

Branje lahko zmoti tudi balansiranje med spleenovsko neposrednostjo, pomešano z ironijo in sarkazmom, ter nenadnimi umiki v nežno retoriko in pravilnost pesniške forme. Napetost med neposrednostjo in umikom v »oddaljeno« pesniško govorico, pa tudi med družbeno kritiko in osebno izkušnjo, spontanimi in naučenimi slogovnimi oblikami ter minimalizmom in dramatičnostjo, še ni uravnotežena, nadzorovana. Opozarjanje na strahove in iskanje odgovorov nanje mestoma spremljata patos in senzacionalizem, kar zmoti pesem in zaustavi introspekcijo: čudovito, / prej sem si priščipnila blazinico palca, / do krvi, / [...] čudovito je, / čudovito.

Pričujoče pesmi so najboljše, ko niso pretirano eksplicitne, ne poskušajo prepričati, niso poantirane in ne iščejo pametno ali posrečeno zvenečih besednih zvez, temveč ostanejo blizu ranljivosti, takoj ko jo odkrijejo, ter jo pozorno in nežno opazujejo. Primer tega je cikel Rožni venec, v katerem se mentalni svet tenkočutno poveže s snovnim; spanje z ognjem, imena s tetovažo, pripadanje z modricami, smrt s snegom. Predstavljeni pesniški glas ima velik domet, saj pokriva odtenke tako osebnih kot kolektivnih oblik intime, od osamljenosti do bližine. V pesmi Osmrtnica denimo postavi ostro diagnozo svojemu okolju – s podobo zamrznjenega Cankarja, pozabljenega, z zlepljenimi vekami v meglenem ljubljanskem jutru. Kljub vložkom družbene kritike pa ostaja mehka, neinvazivna, »bralcu prijazna« poezija. Včasih je dovolj za srečo živa lončnica, ki poravna prostore vsakdana.

Poezijo Nike Gradišek odlikuje iskrena, transparentna prezenca pesnice, ki skozi vztrajno premišljevanje izpostavlja lastne negotovosti in poskuša konkretizirati svoj odnos do bivanjskega in družbenega sveta. Opazno je, da piše s položaja nekoga, ki se išče, zato ni presenetljivo, da so njene pesmi močno ekspresivne in ponujajo vstop v detajlne dinamike pesničinega čutenja. Zanimivo bo videti, kako se bodo spremenili njeni slogovni ter introspektivni postopki, ko se bo razjasnilo njeno motivno polje – ko bo register tesnobe in poskusov razumeti samo sebe zamenjala osredotočenost, o čem ali o kom pisati. Poševnost življenja je neizčrpna. Pričakujemo lahko, da bodo poznejše recepture pesnjenja Nike Gradišek vsebovale sestavine, ki bodo v pesmi zamesile vse večjo jezikovno samosvojost.