Igor Bratož: Žirantsko početje je zmeraj subjektivno intonirano

Za kresnikovo žirijo je še en bralni maraton, ki bo doživel epilog jutri zvečer na Rožniku. Na njenem situ bodo na klavzuri v Cankarjevi sobi romani O vinu, kozah in drugih prevarah Borisa Kolarja, Pričakovanja Anje Mugerli, Težka voda Pie Prezelj, Tri barve za eno smrt Janje Rakuš in Gral Vlada Žabota. Lavreat od medijske hiše Delo prejme 7000 evrov bruto. Žirijo sestavljajo člani Igor Divjak, Robert Kuret, Tanja Petrič, Igor Žunkovič ter predsednik Igor Bratož. Z njim smo se pogovarjali pred dogodkom.

Letos ste pregledovali Nukov seznam 185 del. Nominiranec in pobudnik nagrade Vlado Žabot je opozoril, da so kresnika začeli s sedemnajstimi in da je to občutno preveč, zato je precejšnja odgovornost na stroki in kritiki. 'To pogrešam, ker je teža, ki pade na žirijo, ob tej obilici vendarle prevelika,' je dejal. Vaš komentar?

Iz časa, ko sem del svojega pisanja namenjal literarni kritiki, mi je ostal impulz, da se, kolikor je le mogoče, pred branjem nove knjige izogibam morebitnim mnenjem bralcev ali kritikov, ki so delo prebrali pred mano. Seveda je malce drugače, če si član žirije, ki odloča o najodličnejših naslovih vsakokratne literarne sezone, težko, skoraj nemogoče je ostati nekontaminiran ter se izogniti stališčem recenzentov in drugih pripadnikov bralskega plemena. Pravzaprav so tudi ta mnenja nekakšna pomoč članom žirije pri presojanju, občasno pa med bralskimi dnevi, večeri in nočmi priskrbijo nekaj dodatne zabave, včasih zato, ker opozorijo na šibkost ali zgodbeno bizarnost katerega od romanov, še največkrat pa s strukturiranostjo.

Odločitev bo padla v Cankarjevi sobi

Kako naj bralec verjame ocenjevalki ali ocenjevalcu, če je edino, kar ga na primer zanima v knjigi in o čemer edino piše, analiza likov, podrejena želji po zastopanosti različnih nebinarnih spolnih identitet? Kaj to pove o slogu, o literarnem naboju zgodbe, o avtorjevem mojstrstvu? Popolnoma nič, zgolj dolgočasno branje je to, odvečna informacija. Podobno nepomembne so bile lani ubožno formulirane, a kričave spletne marnje, da zgodba o času iz druge svetovne vojne ne more biti relevantna. Kaj res?

Zdajšnja kresnikovska ureditev je ob vse večjem številu izdanih del komajda koristna. Na Nukovem seznamu je veliko neambicioznih, podstandardnih romanov, pa vendar jih moramo žiranti prebrati, včasih z muko prelistati. Ob impresivnem številu romanov, s katerimi so soočene kresnikovske žirije, mi pridejo na misel prakse, uveljavljene pri nekaterih tujih literarnih nagradah: ena pot bi bila, da bi v poplavi knjig ločile zrnje od plev same založbe in prijavile samo svoje najodličnejše naslove preteklega leta – s tem bi odpadlo pogosto negodovanje, kaj vse se po krivici znajde na seznamu –, druga pa, da bi pomožna skupina kompetentnih bralcev priskrbela žiriji radikalno okleščen izbor romanov in bi se žirija spokojno in z različnimi metodami posvetila le na primer dvajsetim, tridesetim knjigam. O takem luksuzu mora seveda premisliti nagradodajalec.

FOTO: Jože Suhadolnik

Po spletu so ob razglasitvi deseterice krožili očitki, da ste nekatere romane spregledali, pa tudi opazke, da je bila lanska produkcija precej medla.

Komentariat ima zmeraj svoje pripombe, če vsaj malo dišijo po teoriji zarote, tem bolje. Spregledali nismo ničesar, vmesni in sklepni izbor pa govorita o tem, kako smo brali. Dejstvo je preprosto: drugače sestavljena žirija bi v končni izbor za nagrado verjetno uvrstila vsaj nekaj drugih knjig, s tem ni nič narobe, žirantsko početje je zmeraj subjektivno intonirano, to vidimo tudi pri le delnem ujemanju na primer s Cankarjevo nagrado ali kritiškim sitom, čeprav je tako primerjanje zaradi različnih profilov nagrad seveda neustrezno.

O moči vsakoletne romaneskne ponudbe lahko ima prav tako vsak svoje mnenje, moj vtis je bil, da je bilo na Nukovem seznamu več kot dvajset vse pozornosti vrednih knjig, če nam je z izborom deseterice uspelo k nekaterim usmeriti več bralcev, kot bi jih bilo za posamezen naslov sicer, me iskreno veseli, to je ne nazadnje eden od namenov Delove nagrade za roman leta. Relativno dobra letina torej.

Založbe zadovoljne z nominacijami za najboljši roman

Vseskozi neizvirno ponavljam, da gre v končni fazi izbora le za odtenke, romani so tako ali tako vsak zase čisto svoj, z drugimi neprimerljiv svet, lahko pa primerjamo in presojamo o tem, koliko so bili pisatelji uspešni pri literarni izvedbi, ali jim je z izbrano tematiko uspela jasnost uvida, ali brca v bralčev trebuh, ali razkritje drugačnega, neklišejskega pogleda na tisto, kar vsi poznamo, skratka, kako vešče so z zgodbami in načinom pripovedovanja ujeli drobce univerzalnosti človekove izkušnje. Med branjem in ponovitvami se vsaj meni ni razkril noben očiten favorit, zato domnevam, da bo jutrišnje soočenje mnenj in zagovorov posamezne knjige več kot živahno.

V ožjem izboru za nagrado so tako lani kot letos prevladovale sorazmerno mlade avtorice. Kaj to pove o stanju v literaturi pri nas?

Nič in vse. Nekaj bo gotovo v tem, da imajo nastopajoče avtorice – no, najbrž ne le one – drzno agendo, v kateri enostavno ni prostora za čakanje, treba se je izstreliti v bralska obzorja, priti pred oči javnosti, pokazati svoj know-how ubesedovanja sveta, odprtost in soočenje s svojimi upanji in strahovi. Pri nekaterih, ne pri vseh in še posebej ne pri letošnjih finalistkah, je to drugačen pogum, ki občasno meji na solipsizem, včasih se za ugodnejši učinek zateče k opolnomočenjski ideologiji. Načeloma ni nič narobe s tem, če je duhovito napisano, a zgolj in samo pisati, ker misliš, da bo svet sicer prikrajšan za tvoje zlate misli ali slog sporočanja, je morda odveč.

Upati si ne more biti dovolj, upati si je treba s slogom. Pri branju me avtoričin ali avtorjev spol niti najmanj ne zanima. Ne bom rekel, da sem nad tremi letošnjimi finalistkami, nad njihovim načinom literariziranja navdušen, kdo sploh sem, da bi moje navijaško mnenje koga zanimalo, sem pa njihova dela bral z res velikim užitkom, dve z malce večjim kot tretje, kar bom pri glasovanju vsekakor upošteval.

Katere besedne zveze po vašem najbolje opišejo vsakega od tokratnih romanov v finalu?

S slogani sem precej slab, porabil bom preveč besed. Pa vendar (prepisujem prebliske iz bralskih zapiskov): Pričakovanja – intimen, drastično neposreden in nedolgočasno analitičen način preiskovanja vloge ženske, Težka voda – eleganca in igrivost, ki sijeta iz zapletene, zaznamovane, a literarno skrajno precizno orkestrirane življenjske zgodbe, monoliten prvenec, Gral – zgodba kot ena od Vonnegutovih krivulj iz Cvetne nedelje, s katerimi je opisoval zgodbe, ta se začne slabo, nizko, in sklene še nižje, najslabše, O vinu, kozah in drugih prevarah – globok pogled v preteklost krvavih zgodb sredozemske zgodovine, lekcija iz tega, da nam srednji vek zabavljivo sporoča, da se zgodovina žal lahko ponavlja, Tri barve za eno smrt – strastna, odprta struktura z bogastvom referenc, ki bralčeve misli poganjajo v vsakršne neznane smeri.

Kdo bo letos prižgal kres? FOTO: Delo

Žirija zlasti knjige iz deseterice in peterice pregleda, prebere večkrat. Kako se z večkratnimi branji spreminjajo vaši vtisi, mnenja?

Ob letošnjem branju sem vsaj pri sebi skoraj z obupom ugotovil, da se konstelacija vsakega posameznega romana med petimi ob ponovnih branjih skoraj radikalno spreminja: romana, v katerih sem sprva videl svoja veličastna favorita, sta kar malce potonila, povozili sta ju slogovna veščina in prikrita komunikativnost drugih dveh. Rožniška naloga se zdi jasna: kar se da prepričljivo argumentirati pomen nekaterih odtenkov v primerjavi z drugimi ... in potem slišati argumentacijo preostale žirije ... in potem sprejeti odločitev, s katero si včasih popolnoma zadovoljen ... včasih pa pač ne najbolj.

Verjetno ob tem ne gre pozabiti, da literatura ni šport in da gre zmagovalcu prestiž varljive vrste, saj je vseh pet romanov v finalnem izboru po mnenju žirije boljših od preostale poldruge stotnije in več. Velikih pet kaže trenutni domet tukajšnjega romana bolje kot le ena knjiga, teh pet zgodb ostane v spominu. A vendar – ena od knjig mora zmagati.

Tudi sedenje na soncu, kuhanje in plavanje so literatura

Lani so bila ob številnih avtoricah tako v deseterici kot v peterici pričakovanja, da bo kresnika končno spet dobila ženska, velika. Na koncu se to ni zgodilo. Kolikšne možnosti tokrat pripisujete temu?

Kaj ima avtoričin ali avtorjev spol opraviti z dobro napisanim romanom?

Koliko se žiranti o potencialnih favoritih pogovarjate sproti?

O knjigah razpravljamo le na obveznih sestankih, vmes pravzaprav ne komuniciramo.

Lani je slavil roman Lada Kralja Ne bom se več drsal na bajerju. Na fotografiji njegova soproga Jožica Avbelj, ki je prevzela nagrado. FOTO: Blaž Samec

O lavreatu odločite na Rožniku. Nekateri temu, kot neodvisnosti žirije, težko verjamejo. Lahko zato pojasnite postopek? Kakšna atmosfera vlada v Cankarjevi sobi?

Intonacija je zaradi prekletstva časovne stiske zmeraj podobna, zavedamo se, da moramo v relativno kratkem času plemenu bralcev, ki smo mu odgovorni, postreči z imenom, s katerim se lahko najbolj strinjamo. Redka so bila leta, ko je petčlanska žirija glasovala unisono, pogostejši je bil rezultat glasovanja 3: 2 ali 4: 1, temu ustrezno padajo včasih imenitno prostodušne oznake, razlage in ad hoc interpretacije. Sprli se ne bomo.