Pia Prezelj: Kaj pa je jezik, če ne velik peskovnik

Če bi bil literarni prvenec Pie Prezelj Težka voda kaj drugega kot knjiga, bi bil sadež: (pre)zrel, sočen in mehek, tak, iz katerega mezi in se cedi, pocast in lepljiv, da njegove sledi še nekaj časa nosiš s sabo. Kot tista zdrizasta hruška, ki jo je protagonistka Ida »cuzala in žvečila, da ji je sok kapljal po bradi, ji curljal vzdolž podlahti«, ali mesnati paradižniki, ki so ji »popokali na gredicah, krivili veje in se cedili drug po drugem ter po prsti«.

O Težki vodi smo že mnogo slišali in prebrali, pa vendar – kako bi roman povzeli nekomu, ki o njem ve malo ali nič, pa bi lahko posegel po njem?

Gre za pripoved o starejši ženski v majhni vaški skupnosti, ki se je po moževi smrti prisiljena soočiti ne le s svojo preteklostjo, temveč tudi z neizživetim, neizrečenim, z vsem, kar ostane, ko ne ostane nič več. To je knjiga o izgubi, a predvsem o izgubi tistega, česar nikoli nisi imel, knjiga o samoti in lažeh in krutosti in krivdi, a tudi o prijateljstvu in milosti in solidarnosti in nežnosti. Lahko bi rekli, da je to knjiga razpok, ki načenjajo odnose, pripoved o tem, kako jih skušamo krpati, a kako nas pri tem vedno omejujejo lastne nezmožnosti in nezmožnosti okolja, v katero smo umeščeni. Vem, da to ne pojasni prav dosti, morda je o sami zgodbi pred branjem te knjige bolje vedeti čim manj.

V ospredju so trije liki: starejši ženski – protagonistka Ida in soseda Marta – ter vaški župnik Lojze. Neki spletni komentator je ob tem zapisal: 'Nenavadna tematika za mlado dekle, vendar na pamet ne bomo sodili.' A poleg tega, da vas je k pisanju o starejših, 'nevidnih' ženskah spodbudila babičina smrt, ste tudi sami nekje dejali, da se počutite precej starejšo. Zakaj?

Pred leti sem to v enem od intervjujev rekla v šali, pa se je potlej kar nekako prijelo. V tem je sicer nekaj resnice, zdi se mi, da sem zaradi nekaterih zahtevnih življenjskih izkušenj oziroma obdobij odrasla nekoliko hitreje, nekoliko bolj silovito, da so mi ta obdobja omogočila nekatere uvide, ki jih življenje običajno pridrži do zrele odraslosti. Morda pa prav takšne izjave pričajo o moji mladosti, kdo bi vedel.

In ko sva že pri odzivih, ki jih v navezavi na tematiko povzroča moja starost – eden od meni ljubih recenzentov je zapisal, da gre za 'pisanje, kot bi ga pričakoval od nekoga starejšega [avtorica jih še ni dopolnila trideset] in morda celo moškega, kar vsekakor pomeni, da je avtorica dosegla in presegla marsikaj; in postavila letvico zares zelo visoko'. To mi seveda laska, a obenem se sprašujem, zakaj naj bi izdelana pisava pripadala starejšemu moškemu – je mlade avtorice zgodovinsko nismo bile in je še danes nismo zmožne? Odgovor je, upam, očiten.

Za roman sta značilni tudi izrazita otipljivost jezika ter fragmentarnost, razdrobljenost pripovedi, ki izhaja že iz vaših bralskih preferenc. Vas preseneča, da je kljub temu pritegnil in navdušil toliko bralcev? Ste se med pisanjem zavedali tveganja?

Ja, vsekakor sem presenečena, nihče si za svoj prvenec ne upa pričakovati takšnega odziva, in strašno hvaležna sem vsakemu, ki je knjigo vzel v roke. Še posebej me razveseljujejo sporočila tistih, ki mi pišejo, da so vajeni brati le linearne pripovedi in so se s fragmentiranostjo forme najprej nekoliko mučili, potem pa jih je pripoved potegnila vase, in iz nje so izšli z drugačno, novo bralsko izkušnjo. To je nekaj najlepšega, nekomu pokazati drugačno pot, drugačno možnost. Med pisanjem o tem sicer nisem razmišljala, tedaj sem sledila izključno temu, kakšno formo zahteva vsebina, zahteva Ida, kako prikazati razkroj njenega vsakdana, vdiranje njenih spominov, sem se pa z vprašanjem, ali je stvar preveč zagonetna, ukvarjala zatem. Pokazalo se je, da po nepotrebnem.

Janja Rakuš: Vsi smo (za)pisani smrti na našem sanjskem potovanju

Težka voda vam je poleg nominacije za kresnika prinesla še nominaciji za Cankarjevo nagrado in kritiško sito. Na podelitvi zadnje ste dejali, da je izbira dogajalnega kraja – podeželske vasi – pomenila pomiritev z okoljem, iz katerega izhajate, oziroma poklon temu. Zakaj ste čutili potrebo po tem?

Morda na to najbolje odgovori kar stavek, ki ga je ob nominaciji za omenjeno Cankarjevo nagrado v Dnevniku zapisala Tanja Lesničar Pučko. Prijazno je dejala, da Težka voda sledi Cankarjevim stopinjam, a voz prestavi v sedanjik in mu pogleda tudi v telo, ne le v dušo. In prav ima, želela sem razumeti to okolje, želela razumeti hrepenenja, ki se kot zakrčenosti nalagajo v našem telesu, želela pa sem tudi opozoriti, da zgodbe, kakršna je Idina, obstajajo še danes, mnogo jih je in vredne so tako naše pozornosti kot sodobne literarne obravnave.

FOTO: Matej Družnik

Ambicija vas je gnala s podeželja v mesto in potem v tujino, pa spet domov v mesto in naposled na podeželje, kjer zdaj obdelujete svoj vrt. Od kod ta preobrat?

Čutila sem, da mi mesta jemljejo več, kot mi dajejo, da v njih nisem mirna, da mi najbolje ustreza prav okolje, iz katerega sem v mladosti bežala, da sem potenciale in priložnosti metropol pripravljena menjati za gozd in potok in sadno drevje. Ko zdaj ponoči gledam kresničke, ki migetajo nad gredicami, ob tem pa berem o novem kompleksu v BTC-ju, katerega stanovanja naj ne bi imela kuhinje, se sprašujem, kdo za vraga je tu nor.

Nekaj odlomkov iz romana ste spretno pretihotapili v Delovo rubriko Dobro jutro.

Ha, pa sem jih res! Zdi se mi dobro, da literaturo vnašamo v prostore, v katerih običajno ne prebiva, do bralcev, ki zjutraj ob kavi preberejo nekaj športa, gospodarstva, morda še kakšen komentar, vmes pa okrušek literature, pa naj bo to rubrika Dobro jutro ali poezija, ki tu in tam še zaide v dnevno časopisje. To ni zanemarljivo, s tem poglabljamo tako bralsko kondicijo kot senzibilnost, odprtost in širino tistih, ki časopis vzamejo v roke, kažemo jim, da je mogoče o nas in svetu razmišljati tudi tako, da za vse obstaja še en jezik, še en način gledanja.

Paglavci

Prejeli ste veliko odzivov predvsem bralk. Kako se na Težko vodo odzivajo bralci?

Če pogledamo slovensko bralno telo, ga v povprečju sestavljajo predvsem bralke, to je res, a prejela sem tudi veliko odzivov bralcev, mladih in starih, živečih v mestih in na podeželju, tistih, ki so izgubo, podobno Idini, že občutili, in tistih, ki je niso. Zdi se mi, da je prav v tem lepota dobrega literarnega dela, dobre knjige – da presega zamejitve spola, starosti, socialnega statusa, da presega avtorja, presega njegov čas in prostor, da v specifičnosti najde univerzalnost. Ne pravim, da mi je to v celoti uspelo, tega ne morem soditi, vem pa, da so nekateri najlepši odzivi na to zgodbo o vdovah prišli prav od bralcev – in to morda nekaj pove.

Večkrat poudarite, da se je treba pri pisanju zabavati. Kaj je ta zabava za vas in kako ste se, poleg poslušanja narodnozabavne glasbe, še zabavali ob pisanju Težke vode? Vsebuje nemalo pikrega humorja in domiselnih primerjav.

Ja, pisanje je mučna reč, je samota in odrekanje, je absurd tega, da zunaj tvoje sobe obstajajo gozdovi in kopališča in večerje s prijatelji, ti pa ždiš pred računalnikom in tipkaš izmišljeno pripoved o izmišljenih ljudeh, ker se ti to zdi pomembno. In prav zato se moraš ob tem znati zabavati, znati igrati, ker kaj pa je jezik, če ne velik peskovnik, v katerem je mogoče vse, ob katerem ni starša, ki bi se drl ne v usta in ne z lopatico. Gre za polje popolne svobode. Kdo se ob tem ne bi zabaval?

S Težko vodo ste ugotovili, da vam bolj kot forma kratke zgodbe – iz te se je roman razvil – za zdaj leži roman. Nastaja že drugi – kaj nam lahko razkrijete o njem?

Da se bo godil na trajektu, da bo protagonistka fotografinja, da se bo spraševal o bližini, družini, otroštvu, o morju, o tem, kdo smo in kdo vse bi lahko bili, pa tudi o gledanju – in gledanju stran.