Vlado Žabot: Brez literature bi bila usoda človeštva kaj klavrna

Roman Gral je, kakor domala vsi romani Vlada Žabota, temačna metafizična pripoved o izgubljenosti človeštva, močvarah in polzavestnih stanjih, pisana v bohotnem, izrazito avtorskem slogu. Nekdanji novinar kulturne redakcije Dela je bil sicer idejni oče te nagrade, z romanom Volčje noči pa leta 1997 tudi nagrajenec.

V Gralu se ukvarjate s podobno temo kot v svojem prejšnjem romanu Sveti boj, torej vojno oziroma zgodovino vojn. Vendar se zdi, da je Sveti boj bolj optimističen, saj tam še nakažete možnost transcendence, medtem ko v Gralu te možnosti ni več. Protagonisti romana ostanejo brezizhodno ujeti v močvirju in niti dušam umrlih ne uspe poleteti iz njega.

Zanimalo me je, ali vojna ljudi naredi pametnejše. Ali jih celo oplemeniti. V tem sem iskal izhod. Vendar se spametovanje ali oplemenitenje ne zgodi. Ne pri živih ne pri mrtvih. Po nobeni vojni. Kmalu po prvi svetovni vojni se je začela druga. Še bolj nora. Vse do danes še mnogo prav tako norih in bestialnih vojn. Ljudje se pač vedno znova, ne da bi zares vedeli, zakaj, koljejo. Duhovni svet je še zmeraj v razsulu. Vojni spopadi so tudi naša resničnost ali realna grožnja. Rešitev v plemenito medčloveško sodelovanje, v empatično medsebojnost ali celo v ljubezen do bližnjega pa pesniška iluzija. Ljudje so podrejeni napuhu, pohlepu, jezi ali sovraštvu, zavisti, požrešnosti, pohoti in lenobi, torej tako imenovanim sedmim naglavnim grehom ali demonom. Iz te podrejenosti ne zmorejo. Prav zaradi tega so žrtev manipulacij. Tudi nekdanji vojaki v mojem romanu tega ne presežejo. Niti živi niti mrtvi. Kljub preživetim vojnim strahotam in travmam se ne dvignejo niti nad cesarske laži niti nad manipulacije z zlatom ali Bogom. Ne dosežejo odrešitve. Tudi katarze ne.

V posvetilu ste zapisali, da s tem romanom svojega pradeda, ki je ostal nekje na vzhodni fronti, vračate v domovino, v prologu pa, da boste z močjo literature obudili mrtve, s čimer dajete upanje, da jih ne boste le obudili, temveč tudi odrešili. Pa vendar jih nato obudite le zato, da jih vržete v prostor, ki je, kot v romanu pravijo tudi sami, še hujši od fronte.

Moj praded je ostal nekje na vzhodni fronti, verjetno vržen kdove kam. Tudi na tisoče drugih je doletelo enako. Pri obujanju teh žrtev iz pozabe in posmrtne zavrženosti pa ne gre le za pieteto. Naš duhovni spomin jih preprosto potrebuje. Treba jim je omogočiti, da spregovorijo. Saj ne gre le za njihov, ampak tudi za naš duhovni prostor. V romanu, ki je prav tak duhovni prostor, je jasno, da ljudem brez empatične vzajemnosti ni rešitve. Ti, ki jih opisujem, tega niso zmogli.

Vendar so na koncu romana izvedli nalogo, ki jim je bila zadana.

Da, vendar v zlatu ni rešitve. Bilo je le preizkušnja. Odrešilna vzajemnost pa ni dosežena. Nekaj je premorejo le v obupu in onemoglosti. O svetu bi si želel izreči kaj optimističnega in spodbudnega, vendar ob vsem, kar se dogaja tudi nam in kar nam z vseh strani preti, tega nisem mogel.

Lahko pa povem, da pravzaprav zelo cenim Kristusovo pesniško idejo ljubezni do bližnjega. Še posebej stališče, da je ljubezen do Boga enaka ljubezni do človeka. Ta mitopoetska osnova se mi zdi izjemno pomembna, vendar je uradna cerkev ne poudarja dovolj. Vsekakor imam Kristusa za pesnika ljubezni, ne za kralja vesoljstva ali mogočnega sodnika, niti za malikovano strašilo. Pri tem je treba vedeti, da so bogovi od nekdaj vzpostavljeni na pesništvu in literaturi.

Ko se poglobimo v različne mitologije, vidimo, da so zrasle iz ustvarjalne domišljije in animističnega dojemanja sveta, tudi empatije. Da bi lažje komunicirali z nedojemljivimi silami, so jih ljudje personificirali, kar je osnovni pesniški oziroma literarni postopek. Tako so ustvarjali bogove, oblasti pa so tiste, ki so jim ustrezali, institucionalizirale, jih spremenile v malike ter zlorabile za lastne potrebe. Oblastniki so vero tehtali glede na koristi, ki jim jih prinaša. Če vero izčistimo vsega pesniškega in duhovnega, če Kristusa spremenimo v oblastnega malika, dobimo orodje vladanja, tudi državo Vatikan, ki z uradi, manipulacijami, sodnimi procesi, zastraševanjem, usmrtitvami, poboji in vojnami že več kot tisočletje tudi na našem ozemlju deluje kot okupacijska sila. Ljudje sicer še zmeraj iščejo duhovnost in odrešitev, vendar jih je v cerkvah vse manj. Takšna kriza krščanske duhovnosti je najbrž v največji meri posledica marginalizacije Kristusove človečnosti ter ideje o enakovrednosti ljubezni do človeka in Boga. V tej krizi lahko vidimo veliko nevarnost za našo civilizacijo. Zato je nujno treba najti nove interpretacije, nove vzvode in duhovno energijo za odrešilno človeško medsebojnost.

FOTO: Matej Družnik/Delo

V prologu h Gralu pisatelj od mrtvih obudi Lazarja, s čimer izvede Jezusovo gesto in se postavi na njegovo mesto. Je torej naloga literature, da stopi na prazno mesto religije in ponudi odgovor na duhovno krizo?

Pisatelj se prepozna na isti ravni z Jezusom. To je pomembno. Ne gre mu za religijo. V resnici namreč prav pisatelji in pesniki že tisočletja kultivirajo človeštvo ter tako kljub nenehnim turbulencam in bestialnosti ohranjajo in vzpostavljajo rdečo nit človečnosti. Brez literature bi bila usoda človeštva kaj klavrna. Veljavo bi najbrž imela zgolj moč in orožje, človeštvo pa bi utonilo v podivjanem pohlepu ter spopadih in destrukciji. Takšna naloga literature torej ni nič novega, ne nazadnje je tudi Biblija sestavljena iz stare hebrejske književnosti in zgodb, ki so jih ustvarili evangelisti. Podobno literarno osnovo imajo tudi druge religije.

Duhovno ustvarjalnost v kanoniziranih knjigah, ki so razglašene za svete, verski krogi pripisujejo božanskemu navdihu. Vendar ne vidim razloga, da ne bi iskrenemu pesniškemu navdihu današnjih literarnih ustvarjalcev pripisali enakega božanskega izvora. Če papeža in škofe pri njihovem ravnanju navdihuje Sveti Duh, ni razloga, da pesniki svojega poslanstva ne bi razumeli kot božansko navdihnjenega. V religioznem pogledu sta človeška duša in duh božanskega izvora, božja stvaritev. Sploh pa je človeški duh tudi v očeh sodobnih fizikov edina arhimedova točka v vesolju, saj ravno skozenj vesolje samo sebe razmišlja in raziskuje. Tudi umetna inteligenca je samo orodje, ki ga upravlja ta duh. Zadnjič sem na primer temu umetnemu inteligentnemu stvoru zastavil vprašanje, 'kakšen je subjektivni doživljaj dotika s svetim?', in dobil odgovor, da mi na to vprašanje ne more odgovoriti, ker ni subjekt.

Pošten odgovor.

Da, to je dokaz, da umetna inteligenca ne more seči do bistva resnične človečnosti in umetnosti. Subjekt se namreč vzpostavi skozi umetniško delo in črpa božji navdih iz nezavednega. Brez tega spajanja žive izkušnje z dediščino človeštva, ki tvori tudi jezik, ni resničnega pesniškega dela.

Vendar se k temu vedno skušata priključiti oblast in politika. V prvi svetovni vojni denimo oblast cesarja Franca Jožefa. Ljudi so razčlovečili ter nahujskali ali prisilili v klanje za vero, dom in cesarja. Po Avstro-Ogrski so s prižnic govorili, da bo Bog za vsakega ubitega sovražnika posamezniku odpustil en greh. Seveda je šlo za grozljivo zlorabo svete pesniške ideje ljubezni do bližnjega. Pravzaprav ni države ali vojske, ki se ne bi utemeljevala na zlorabah pesništva. Zato sem se v Gralu spraševal, kaj bi človeštvo lahko rešilo pred ponavljanjem teh zlorab in klanja. Kaj je torej odrešilna vsebina grala? Gotovo ne zlato, niti moč in oblast sedmih demonov.

Opazke na poti v neznano neskončnost

Torej literatura ni le možna rešitev, temveč tudi vsakokratni sokrivec za barbarstva?

Seveda, sploh apologetska, torej vsa tista, ki izpostavlja ideološke junake in spodbuja k ubijanju ali umiranju za cesarje, ideologije ter po njih zmanipulirano domovino.

Kako se spopasti s tem? Obstajajo načini pisanja oziroma literarni postopki, ki onemogočajo oziroma se upirajo apropriacijam in zlorabam?

Po tej poti človeštvo tudi zaradi arzenalov orožja ne more nadaljevati. Politična, etična, okoljska in demografska kriza kažejo, da smo na skrajnem robu. Tudi zato menim, da je treba ohranjati izvorno mitopoetsko osnovo človečnosti. V postmodernem času je treba ponovno premisliti vsebine starih terminov, razkrinkati, kako jih zlorablja oblast, in jih narediti znova koristne človeštvu. Če arhetipske osnove o boju dobrega in zla ter mite o svetosti naravnih sil in empatične človeške medsebojnosti zavržemo, bo človeštvo ostalo brez sidra.

Ker pa očitno še nismo premagali sedmih demonov ter manipulacij s strahovi in svetostmi, se lahko zgodi, da se med sabo pobijemo. Do zadnjega. Zato moramo umetnost in pesništvo čim prej z odločno gesto osvoboditi sil, ki ogrožajo človeštvo. To niso sile zunaj človeka, niso nekakšni hudiči ali pekel, temveč nekaj, kar moramo premagati znotraj nas samih.

FOTO: Promocijsko gradivo

Takšno je tudi sporočilo romana Gral. Čeprav se odvija v določenem zgodovinskem trenutku in ste, kot ste dejali, preučevali zgodovinske okoliščine, ga torej verjetno ne moremo imeti za zgodovinski roman?

Ne gre za zgodovinski roman. Zgodovinskih dejstev, razen tega, da je tista vojna res bila in da ji je sledilo duhovno razsulo, ni prav dosti. Gre za arhetipsko, ahistorično temo …

V skoraj vseh vaših delih opisujete podoben pripovedni svet, poln močvirij in meglenih poplavnih gozdov. Je tudi to metafora?

Človeški fizis je pravzaprav nekakšno močvirje. Večinoma sestoji iz vode, energije, gnitja, plinov, iz nekaj rudnin in mineralov ter razne flore in favne. V starih mitologijah so v močvirjih prebivala tudi htonična božanstva in demoni. Obenem so mejni prostor med svetom živih in svetom mrtvih. Močvirja so v mojih romanih metafora fizisa, hkrati pa duhovna podoba naše realnosti.

Ne le pripovedni svet, tudi slog vašega pisanja je izrazito prepoznaven. Kako poteka vaš proces pisanja?

Nikoli ne iščem teme romanov, temveč tema najde mene in mi ne da miru. Če bi takšno temo zavrgel ali se ji izognil, bi se počutil slabiča. Ko začnem pisati, se počutim kot v nekakšni avtohipnozi. Pogosto ne vem, od kod jemljem. Rečem si, da zvečine iz nezavednega. Med pisanjem sem večinoma podvržen ustaljeni rutini. Zgodaj vstajam. Pišem do poldneva. Zvečer, kdaj tudi že v polsnu, vnašam popravke. Nato pa zjutraj zopet nadaljujem pisanje. Jezik sam govori skozme, moj slog je del nekakšne somnabulnosti, hipnotičnega stanja.

Gral je izšel lani. Se vas je že polastila kakšna nova tema? Že pišete naslednjo knjigo?

Sestavljam osnutek pesnitve z delovnim naslovom Tiha elegija. V daktilskem elegičnem distihu. Ne vem, kdaj me bo to potegnilo v resen ustvarjalni proces in omenjeno somnabulnost. Tega se zmeraj vsaj nekoliko tudi bojim. Hkrati delam osnutke farovških zgodb, ki mi jih je mati pripovedovala pred smrtjo. Ko bo to v vseh potrebnih duhovnih in literarnih komponentah dozorelo, bom znova moral pisati.