Tudi sedenje na soncu, kuhanje in plavanje so literatura

Vlado Žabot

Tuji nasveti glede pisanja me niso zanimali. Zanašal sem se na svoj notranji jaz. Če ga slišiš, ti odpira prava vrata, tudi do tebi lastne poetike. Če pa ga zavržeš, si izgubljen – stvor brez subjektivitete. Pred kratkim sem na primer po nasvetu notranjega jaza umetno inteligenco vprašal, kaj je subjektivni doživljaj dotika s svetim. Dobil pa odgovor, da ne more odgovoriti, ker ni subjekt. Vem torej, da inteligenca brez subjektivitete ne zmore do bistva človečnosti in umetnosti. In da bo enkratnost in neponovljivost subjekta tudi v bodoče nepogrešljiva dragocenost človeške zgodbe.

Janja Rakuš

Pred leti sem v Portorožu, po skoraj magičnem naključju, spoznala Kennetha Goldsmitha. Ravno je objavil Capital, knjigo, posvečeno New Yorku, odgovor na Arcades Project Walterja Benjamina. Pogovarjala sva se o čaščenju strojev in o tem, da je zanj poezija zadnje zatočišče, osvobojeno vseh ortodoksij. Kot takšna je dolžna tvegati, biti čim bolj eksperimentalna. Ker nima kaj izgubiti, naj bo laboratorij neznanega, presežnega. Ko sva na pomolu opazovala senco ribiča, ki se je med snemanjem trnka ranil v prst, je Kenneth vprašal: »Why would anyone play it safe in poetry?« [Zakaj bi v poeziji ravnali previdno?] Od takrat se med pisanjem vedno spomnim na tistega ribiča, pogum in eksperiment.

Anja Mugerli

Med študijem kreativnega pisanja smo imele študentke srečo, da so nam predavali uveljavljeni slovenski avtorji, ki so nam dali veliko koristnih usmeritev. Eden od profesorjev mi je po tem, ko sem mu poslala veliko preveč zapleten očrt za roman, svetoval, naj bom pri pisanju zgodbe pozorna na to, da učinkovito sestavim močne in počasnejše trenutke, torej tiste, ki poženejo adrenalin naprej, in tiste, ki pustijo čas za razmislek. Njegov nasvet me še danes usmerja, ko sestavljam zgodbo, dragocen pa mi je predvsem zato, ker se mi zdi, da tako moja pripoved pridobi ritem.

Pia Prezelj

Pisateljski nasveti so varljiva reč, predvsem ker ima vsak avtor sebi in besedilu lastne, težko prenosljive pristope in prijeme. Zato nekaj koristnih splošnosti: dobro je brati, čim več in čim bolj raznoliko, ne le literaturo, temveč tudi o njej, dobro je poznati svoje šibkosti in svoja orodja, dobro razumeti, da je pisanje zahtevno, da takšno bo in mora biti, a da se moraš znati ob tem tudi zabavati. Dobro je pisati redno, se navaditi tovrstne samote in odrekanja, a dobro je tudi ne pisati – sedeti na soncu, kuhati, plavati, obdelovati vrt, šteti izgube, z otrokom ponavljati ulomke in potence. Tudi to je literatura.

Boris Kolar

Ne spomnim se, da bi mi kdo svetoval, kako naj pišem. Edino, kar lahko povežem s tem vprašanjem, je bil ukaz tovarišice v osnovni šoli, da ne smem prepisovati od sošolke.