Janja Rakuš: Vsi smo (za)pisani smrti na našem sanjskem potovanju

Vizualna umetnica in pisateljica­ Janja Rakuš se poteguje za kresnika z nenavadnim romanom­ Tri barve za eno smrt. Med Strunjanom in Amsterdamom­ se razteza ljubezenska naklonjenost med Livijo in Tobijasom.­ Skupne so jima barve ­Mesečevega zaliva, morja, neba, zvezd, trave, skal in spominov. Vse je nadgrajeno s QR-kodami, ki popeljejo bralca še v digitalni svet.

Roman Tri barve za eno smrt je prvi, pri katerem smo pogosto uporabljali sodobne tehnologije, predvsem Googlov brskalnik.

Hvala, priznam, da mi vaša izjava laska. Moj namen pri pisanju te knjige je bil med drugim tudi predstavitev fenomenov, ki so širšemu krogu bralcev dokaj neznani. Bralna izkušnja je zato počasnejša, verjetno zahteva več prebiranj, saj je v določenih segmentih informacijsko halucinatorna. Ampak v takšnem času živimo. V času digifrenije. V času večnega zdaj. Devetnajsto stoletje je bilo obdobje romanov, dvajseto čas za film, enaindvajseto pa je v stoletje utekočinjen ples zgubanih portalov. Seveda eno ne izključuje drugega, zato se zavzemam za sobivanje različnih, tudi zelo nasprotujočih si poetik.

Ob prebiranju romana se nam je vztrajno vsiljevala misel, kako sploh vidimo svet. Ga vidimo v enakih barvah kot vi?

Hm, na to vprašanje težko odgovorim. Če ste trikromat tako kot jaz in večina ljudi, oba vidiva približno milijon barv. Tega se seveda ne zavedava, ker jih ne znava poimenovati. Po drugi strani ne gre le za fiziološko podlago, za vse tiste mrežnice, čepnice in paličnice. Vid je zelo subjektivna percepcija. Barva je lahko tudi telesna prisotnost, colore in calore, o čemer je pisal že Izidor Seviljski v 7. stoletju, ali pa polimorfna magična substanca, kot ji pravijo v drugih, šamanskih kulturah, in njena percepcija je kulturološko ter antropološko pogojena.

Če parafraziramo Shakespeara, ali bi bila rdeča barva drugačna, če bi jo imenovali zelena?

Zanimivo vprašanje. Potem bi se Othello spremenil iz zelenooke v rdečeoko pošast, mi pa bi pordečeli od zavisti in bili vročično zeleni. Mogoče bi se lahko na ta način tudi vprašali: Kakšne barve je zlo? Bi bilo zlo manjše, če bi bilo rdeče ali zeleno? To so zapletena filozofska vprašanja, s katerimi se je ukvarjal tudi Wittgenstein, ko se je vprašal: Katero izkustvo me pouči, da razlikujem med rdečo in zeleno? Po drugi strani se je mag eksperimentalnega filma Stan Brakhage spraševal nekaj popolnoma drugega: Koliko barv travnika se zaveda dojenček, ki ne pozna koncepta zelene? In pa – predstavljajte si svet pred 'na začetku je bila beseda'.

Oko oziroma vid je naš največji nabiralec informacij. Doživeti popolno temo je skorajda nemogoče.

Ja, vse manj je teme in vse manj tišine. V kakšnem distopičnem scenariju bodo morali ljudje v prihodnosti kupovati temo in tišino. Meter teme in decibel tišine, prosim. Tišina in tema bosta razkošje. V knjigi omenjam Aldousa Huxleyja, ki je izračunal, da se krog tišine vsako leto skrči za trinajst kilometrov in pol. Tema, tista van Goghova, z zvezdami na nebu, kaj šele brez njih, je zahodnemu človeku že nekaj časa skoraj nedostopna. Spada med iniciacijske preizkušnje, ki jih ne poznamo več, ali pa jo poznamo zgolj patološko. Mislim, da je Borges zapisal, da bi si lahko predstavljali ali začeli predstavljati najnižje globine pekla. Milton ne govori o svetlobi, ampak o temi, ki je vidna.

Vaš literarni lik Tobijas ima kromolepsijo, fiktivno bolezen, in vidi več barv kot večina ljudi. Gotovo je ta svet zanj napornejši.

Ne le napornejši, zanj je ta bolezen ali dar, odvisno, kako te stvari dojemate, tudi usoden. V nekem trenutku se pokaže, da njegov dar videnja povzroča tumor v možganih, ki ogroža njegovo življenje, zato je postavljen pred težko preizkušnjo. Ali bo šel na operacijo, izgubil barve in obdržal življenje ali ne bo šel na operacijo, obdržal barve in po vsej verjetnosti umrl. Gre za eksistencialno romanje po barvnem kolesu, v katerem se barve vrtijo in spreminjajo s pomočjo antropologije, religije, umetnostne zgodovine, metafizike in optike. Roman tako odseva tudi večna vprašanja o žrtvovanju, lepoti in lepem, skoraj miškinovskem človeku.

FOTO: promocijsko gradivo

Kakšno bi bilo šele naše dojemanje sveta, če bi recimo imeli voh razvit kot psi.

Ha, zanimivo. Kako doživljati svet skozi pasji smrček? Verjetno bi se spremenili v razkošne proustov­ske spominske palače, prepolne vsiljenih spominov in pogrinjkov s prepečencem in magdalenicami. Vemo, da nam čutne izkušnje, kot sta vonj in okus, nehote prikličejo­ pozabljeno preteklost. Sveti Avguštin bi bil vsekakor razočaran, saj ne bi mogel preseči spomina in tam iskati Boga. Bilo bi tudi zelo naporno vonjati vse to cvetje, ki bi preveč dišalo, in tisti neznosen smrad, ki bi nas paraliziral. Vonjali bi preveč in bili prikrajšani za barve, saj so psi dikromati in baje vidijo manj kot dvajset barvnih odtenkov.

V romanu intenzivno prepletate literaturo, slikarstvo, filozofijo, film, popkulturo in glasbo, vaša temeljna zanimanja.

Ja, vse to. Sicer pa prihajam iz amsterdamske šole DasArts, na kateri sem magistrirala iz vizualne in performativne umetnosti. Že nekaj let se ukvarjam z eksperimentalnim filmom, animacijami in vizualno umetnostjo nasploh. Tako je moje vizualno in filmsko ustvarjanje odločilno vplivalo na pisanje romana Tri barve za eno smrt. Na neki način je ta hibridna knjiga sinteza mojih vizualnih študij in kreacij.

Drugi lik je nestanovitna Livija, prevajalka dela Yvesa Kleina, slikarja, po katerem se celo imenuje ena od modrih barv.

A se vam zdi Livija nestanovitna? Zanimivo, sama nisem nikoli pomislila na to. Livija je prevajalka knjige Modra revolucija, temeljnega dela Yvesa Kleina, v katerem so zbrani njegovi najpomembnejši spisi. Večina ljudi ga pozna kot izumitelja modre barve IKB, International Klein Blue, ampak on je veliko več od tega. Je nekakšen predhodnik konceptualne, performativne, instalacijske, landart umetnosti. Tako kot Joseph Beuys­ je tudi on imel vizijo novega sveta, nove družbe, ki bi temeljila na duhovnih, imaterialnih temeljih. Zato so njegove slike, kot pravi, le pepel njegove umetnosti. Glavni namen je življenje samo, svobodno kot barva, ki jo povezuje z neskončnim kozmičnim prostorom.

Skupni so jima koronski spomini na strunjanski Mesečev zaliv, hrepenenje, strast …

Ja, gre za ljubezensko zgodbo, o kateri je Anja Radaljac v spremni besedi med drugim zapisala: … gre za ljubezen, ki se ne polasti … temveč potuje in raziskuje skupaj …

Boris Kolar: Književni liki so prijateljska druščina

Roman je pisan na trenutke skorajda v haikujih, po drugi strani pa posega na področje esejev.

Gre za gnetenje različnih zvrsti. Ampak ali ni vse, kar napišemo kot avtorji, fikcija? Zdi se mi, da včasih ne razumemo dovolj dobro, kaj fikcija zares pomeni. Ne gre le za imaginativno pripovedovanje zgodb. Fikcija je človeško orodje, ki nam pomaga razumeti svet in dati resničnosti smisel in obliko. Je del percepcije, ki se dogaja ves čas, le da se mi tega ­pogosto sploh ne zavedamo. V moji knjigi je ta percepcija podobna potepanju po mestu. Iz majhne, tihe ulice, polne cvetja, naenkrat stopimo na velik, ­hrupen trg, poln ljudi in prometa. Od tam se hitro vrnemo nazaj, ampak na tej poti nas lahko čaka kakšen nepredvidljiv dogodek.

Možgani so fantastičen biološki stroj. Dražljaje čutil nam ­prevajajo v številne doživljaje, od barv in vonja do zvoka. Vendar se najbolj izkažejo prav v sanjah. Te so tudi pomemben del vašega romana.

Sanje, predvsem lucidne, so poleg barv osrednja tema romana. Tobijas se sprašuje, ali tudi barve sanjajo, stara mehiška skrivnost pa pravi, da človek, ki se ne spomni svojih sanj, živi kot mrlič. Ker pa se Tobijasova usoda razplete prav v sanjah, naj ta enigma ostane skrivnost. Bralke in bralce vabim na sanjsko potovanje.