Kako zelo je prisoten v slovenski zavesti, je Goran Dragić dokazal spet letos s poslovilno tekmo. Domači in tuji košarkarski zvezdniki so razprodali dvorano Stožice, najbrž bi tudi takšno za 50.000 ljudi, vendar je Goran Dragić med nominiranci za osebnost leta še zaradi enega razloga –​ zaradi svoje fundacije, s katero pomaga mladim.

Slovenski kapetan. Zlati kapetan

Slovenski športniki dosegajo uspehe na različnih ravneh, a na koncu ljudje najbolj častijo tiste, ki nekaj velikega ustvarijo z reprezentanco. Goran Dragić je to dosegel leta 2017 s slovenskim slavjem na evropskem prvenstvu in za vse večne čase postal velikan slovenskega športa.

Eden od prepoznavnih imen lige NBA je resda postal že veliko prej, toda doma ostaja priljubljen tudi zato, ker ni nikoli pozabil, kje je odraščal in kako pomembno je, da imajo mladi podporo in ustrezno infrastrukturo, ko se s športom šele spoznavajo.

Prvo igrišče so prek njegove fundacije obnovili v ljubljanskem Tivoliju (2019), nato so sledila še igrišča v Mariboru (2021), Novem mestu in Laškem (2022), Murski Soboti (2023) in na Ptuju (2024). Pogled na zemljevid razkrije, da prihaja čas za Primorsko. Prihodnje leto načrtujejo prenovo kar dveh igrišč, po enega v Novi Gorici in enega v Ilirski Bistrici.

Obnova igrišč ima v Dragićevem primeru tudi veliko simbolike. Čeprav je redno hodil na organizirane treninge, vedno znova ponavlja, da se je številnih trikov naučil v prostem času, predvsem na zunanjem igrišču Ilirije v Šiški.

Na poslovilni tekmi je skupaj zbral številne zvezdnike. FOTO: Jože Suhadolnik

»Moraš tudi ven, da se žogaš s prijatelji. Ravno na zunanjih igriščih sem se naučil največ košarkarskih trikov, saj tam ni nobenega trenerja, niti ne igraš sistemske košarke, zato lahko preizkusiš vse trike, poleg tega se tudi naučiš, kako na igrišču izražati svojo osebnost,« je dejal ob odprtju igrišča v Laškem.

Pri Goranu najbolj cenim čisto srce

Filozofija je preprosta: »Samo žogo in enega prijatelja potrebuješ in že lahko igraš ena na ena.« Na mladostniške dni in odraščanje ima zato lepe spomine, saj so bili soigralci tudi njegovi najboljši prijatelji: »Takrat ni bilo nobenega pritiska, samo košarko smo igrali. Spoznavali smo nove prijatelje in ustvarili tako močne vezi, da te trajajo še danes. Rad se spominjam teh treningov, tekem in tega, kako smo šli potem še na kakšno pijačo v Kosezah in Podutiku.

FOTO: Matej Družnik

Nekoč so bila igrišča tako polna, da si moral biti zelo dober, če si hotel ostati v igri. »Moj najljubši spomin je boj za igrišče samo – ko smo se borili, da nismo izgubili, saj je vsak poraz pomenil dolgo čakanje, da smo spet lahko prišli na vrsto za igro.«

A časi se spreminjajo. Vse več otrok se raje kratkočasi z računalniškimi in mobilnimi igricami, zato prava igrišča samevajo. In kar je še huje, prenovljeno igrišče z njegovim imenom v Tivoliju so vandali celo uničili. »To je delo posameznikov, ki imajo morda težko otroštvo in travme, mogoče ob sebi nimajo staršev. Vse to lahko razumem. S fundacijo smo se že pogovarjali, da bomo to igrišče poskušali spet obnoviti, čeprav ni prijetno, ko v nekaj vložiš veliko truda, nekdo drug pa vse uniči. A to je sestavni del življenja,« je povedal poleti.

Goran Dragić vseskozi pomaga ljudem. FOTO: Facebook

Zdaj že več let pripravlja tudi košarkarski tabor, pri čemer vsaj petnajstim otrokom iz socialno ogroženih okolij omogočijo brezplačno udeležbo. Da je izbor otrok čim bolj neodvisen in strokoven, je Dragićeva fundacija povezana z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje.

»Poslanstvo je, da poskušam nekaj vrniti prek košarke. Meni je košarka dala vse. Veseli me, da tu vidim toliko otrok,« je dejal letos poleti, podobno navdušen je bil tudi lani: »Najtežji je prvi dan, ko imajo otroci še malo domotožja. Ampak drugi dan si že ustvarijo nova prijateljstva, še lepše pa je, ko se začnejo treningi in tekme. In na koncu jim je tako lepo, da nočejo domov.«