Maja Plaz: pomembna opora in pomoč ženskam ter opomnik državi

Društvo SOS telefon za ženske in otroke že 35 let stoji ob strani in je v oporo žrtvam nasilja. Od leta 2003 nevladno organizacijo, ki ima danes 20 zaposlenih in 40 aktivnih prostovoljk, vodi Maja Plaz, ki je v tem času ogromno naredila za ozaveščanje javnosti in struktur v institucijah o tem, kakšna je dinamika nasilja in kako se je treba nanj odzivati, ves čas pa tudi budno opozarja na sistemske pomanjkljivosti, ki jih mora država še odpraviti.

Delo društva je začela spoznavati leta 1995, ko se je prijavila za prostovoljko na SOS telefonu. »Nekako me je pritegnilo, udeležila sem se njihovih izobraževanj. Po petih letih prostovoljstva sem se leta 2000, ko je država tudi finančno začela bolj sistematično podpirati te programe, v društvu zaposlila. Najprej sem vodila program SOS telefon, ki je naš najstarejši, deluje od leta 1989,« strne Maja Plaz, ki priznava, da ta pot ni bila ravno načrtovana.

Deset izjemnih ljudi za Delov častni naslov

»Od nekdaj so me bolele krivice. Čeprav se mi je vedno zdelo, da prepoznavam, da smo ženske v družbi drugače obravnavane kot moški, sem šele na izobraževanjih za delo na SOS telefonu zares slišala, kaj se dogaja v družbi v tej nesorazmerni delitvi moči med spoloma. To veliko nesorazmerje moči je vzrok in posledica nasilja nad ženskami. V devetdesetih letih sem vsakič znova ugotavljala, kako velik tabu je to, kako veliko ljudi tega ne more sprejeti, in sem nekako začela videti smisel v tem,« se spominja.

Pri vsaki klicateljici je bilo zanjo zelo pomembno, kaj ji bo lahko dala v pogovoru, s čim bo gospa zvečer zaspala. »Vedno sem se spraševala, ali sem ji dala dovolj informacij, da bo mogoče lahko razmišljala, da obstajajo še kakšne druge poti. Leta 1995 je bila sicer družbena klima zelo drugačna kot danes, ni bilo varnih hiš, prve so se odprle šele leta 1997, in je bil telefon edina takšna pomoč, z razlago, kaj je kontekst nasilja v partnerski zvezi.

Takrat so v društvu, na primer, delali anketo po centrih za socialno delo in je bil odziv, da nasilja v družini pri nas sploh ni,« opiše Maja Plaz. Prva velika kampanja Kaj ti je, deklica je leta 1999 sprožila velik odpor, da napihujejo podatke in da ni res, da vsaka peta ženska doživi nasilje v družini, vsaka sedma pa je posiljena. Danes študije potrjujejo, da je nasilja še veliko več – zadnja evropska raziskava kaže, da je v EU, in Slovenija ni izjema, vsaka tretja ženska doživela fizično ali spolno nasilje oziroma grožnje, prav tako vsaka tretja je doživela spolno nasilje na delovnem mestu, vsaka šesta pa posilstvo.

Strinja se, da je država v treh desetletjih veliko naredila. »A za katero koli žrtev, ki znotraj sistema ni deležna hitre, učinkovite in usklajene in senzibilne zaščite, pa ni naredila prav ničesar,« opozarja. V društvu si prizadevajo, da bi vsaka žrtev dobila ustrezno pomoč, ne glede na to, kje vstopi v sistem, in da ta ne bi bila odvisna od tega, ali ima ta oseba dovolj strokovnih znanj, ampak Maja Plaz izhaja iz drže, da se ji verjame, in zagovarja, da je nasilje nedopustno. Ker tisti, ki je prepričan, da sta za vsako nasilje potrebna dva, in odgovornost v resnici prelaga na žrtev, naredi ogromno škode, meni nominiranka za Delovo osebnost 2024, ki ponavlja, da statistika pokaže le vrh ledene gore.

Sliši in spremlja številne stiske. Še vedno se iz vsake zgodbe nekaj nauči. »Mehanizem, ki me motivira, je zelo velik smisel, ki ga vidim v tem delu. V vsakem odnosu tako s sodelavkami kot v vsaki uri, ko sedim z gospo, ki je preživela nasilje in ji poskušam z razlago dinamike nasilja, pomembnimi informacijami in čustveno oporo pomagati, da bo mogoče našla izhod iz začaranega kroga nasilja. Ta smisel je tisto, kar me napolnjuje, da rada hodim prav v to službo.«

Jasna Podreka, sociologinja, Filozofska fakulteta. FOTO: Črt Piksi