Prof. dr. Samo Zver, vodja kliničnega oddelka za hematologijo v UKC Ljubljana, brez dlake na jeziku opozarja na nepravilnosti v zdravstvu, nesmisle in grobe posege v stroko. Vendar pa je predvsem in najraje zdravnik. Da pomaga bolnim. Tudi sam se spopada z boleznijo – parkinsonovo, toda kot pravi, »ima bolezen, a ni bolnik«.

Govorila sva nekaj dni po zahtevni operaciji, globoki možganski stimulaciji, ki je pomembna metoda pri zdravljenju gibalnih motenj, med njimi tudi parkinsonove bolezni. »Zdaj sem že v redu. Vsako jutro si rečem, da danes ne bom slabše,« pravi. »Šest ur je trajala operacija. Hvaležen sem, da sem jo lahko dobil. Naše zdravstvo ni samo dobro, ampak je odlično. Za take, kot sem jaz, je sijajno poskrbljeno, klobuk dol vsem, ki so skrbeli zame, res so bili prijazni. V to operacijo polagam velike upe, za zdaj kaže dobro. Grem naprej, moram še veliko narediti, tako ali drugače.«

Parkinsonove bolezni sam ne raziskuje, zaupa kolegom zdravnikom in se ne vmešava v njihovo stroko. »Jaz delam samo tisto, na kar se spoznam. To je pa le toliko,« skromno pokaže s prsti centimetrsko razdaljo. »Na hematologijo sem zašel po naključju, tam je bilo prosto delovno mesto. V vsem tem času smo spisali ogromno pozitivnih zgodb. Nedavno me je ogovoril nekdanji pacient, ki smo ga s transplantacijo zdravili v začetku novega tisočletja. Zdaj ima družino, otroka, lepo živi povsem vsakdanje življenje.«

Vodja ljubljanske hematologije je prepričan, da bodo krvni raki v prihodnosti popolnoma ozdravljivi. »Ne vemo še, kako in za koliko denarja. Stvari gredo v to smer, je pa treba preprečiti brezsramno bogatenje farmacije, ki s svojimi cenami kuje velikanske dobičke. Z nekim konsenzom bo treba tudi omogočiti, da bo zdravljenje dostopno vsem. Ker ne gre, da ima pol ljudi dostop do neke storitve, pol pa ne. Žal je že zdaj pogosto tako, meni gre to zelo na živce. Ne razumem, zakaj nekomu ni dovolj, da zasluži trikrat, štirikrat več od svojega vložka, zakaj mora priti na dvajsetkrat več.«

Samo Zver FOTO: Črt Piksi  

Na kliničnem oddelku za hematologijo so letos poleti uvedli paliativni tim, poleg ambulante imajo še mobilno enoto, saj so jim svojci pacientov podarili avtomobil. »Ko si nekaj zamisliš, moraš takoj v akcijo. Hkrati pa moraš, če se zatakne, znati zaprositi za pomoč, kajti vedno nekdo pride in pomaga. Če ne bi tako delali, ne bi nikoli imeli nič. Tako pa imamo bogato medicino. Naj se jim na tem mestu še enkrat zahvalim, prav vsem našim ljubim donatorjem, in jim zaželim veselo 2025.« 

Z donacijami so kupili tudi naprave za CAR-T celično terapijo in so tik pred začetkom uporabe. Samo Zver priznava, da niti sam ni vedel, koliko dela bo treba vložiti za zagon naprav. »Veselim se te nove terapije. A na žalost to ni neka splošna terapija za vse, morda nekoč bo. Smo in bomo pa naredili vse, da bomo znanje, ki ga imamo, približali ljudem, ki ga potrebujejo. Hematologija je v marsičem pionirsko področje za celotno onkologijo, ker se rakave krvne celice hitro delijo in hitro lahko dobimo rezultate kliničnih raziskav. Na leto bomo lahko obravnavali do dvajset primerov. Pa ne le slovenske paciente, ampak tudi druge iz držav Balkana. Zakaj ne bi ponudili storitve tistim, ki je nimajo? Pomagati je naša moralna, človeška dolžnost,« poudarja.

Samo Zver: Če si zdravnik, mora biti prioriteta bolnik

»Medicina je lepa stvar, veliko dobrega lahko narediš, kar te tudi osebnostno izpolni. Vendar medicine ne greš študirat, da bi bil dober človek. Opraviš neko izobraževanje, potem pa se obrneš v tisto smer, kjer se ti zdi, da bi bil lahko najbolj tvoren,« še pravi. »Mene je po mojem mama prepričala v to, da sem zdaj zdravnik. Vseskozi mi je govorila, ko boš ti velik, boš pa mene zdravil. Potem sem se pa res vpisal na medicino. Torej sporočilo za mamice: bodite vztrajne, težite svojim otrokom, pa vam bo marsikaj uspelo.«

Za Sama Zvera so lahko uspehi že majhna dejanja. »Lepo življenje se gradi iz malih stvari.« Je optimist, čeprav se spoprijema s težavami. »Zjutraj nekako še gre, čez dan se gibanje poslabša. Potem pa hodim čudno. Včasih sam sebi ustvarjam probleme, češ, kaj si bodo ljudje mislili, namesto da bi si rekel, kaj jih briga, kako hodim; kdo me sploh gleda. Sam v sebi imam predstave, kako naj bi bilo videti prav, vendar je to čisto brez zveze. Misliti bi moral sam nase, pa bi se imel fino, ampak ne znam. Tisti, ki to zna, ima sveti gral uspeha v svojih rokah.« Upa, da optimizem vliva tudi bolnikom. »Večinoma gre za malenkosti, da izrečeš kakšno pohvalo, kako smešno neumnost. Da razbiješ neprijeten trenutek.«

Matjaž Sever FOTO: Črt Piksi