Ana Roš Stojan. Borka do zadnjega diha v svetu moških

Hiša Franko je bila od nekdaj priljubljena gostinska točka v dolini Soče: letos, prav ob petdeseti obletnici obstoja – in 23 let zatem, ko je prag kuhinje prestopila Ana Roš – pa je na rožnato pročelje dobila dodatek, s katerim se ponaša le še 139 drugih restavracij na svetu: tri zvezdice rdečega vodnika.

Ta ima svoje privržence, tudi vse več nasprotnikov, dejstvo pa je, da je v gastronomiji in z njo tesno povezanem turizmu valuta, najbolj ugleden in sprejet način razvrščanja najboljših.

Šele štirinajsta ženska v zgodovini

»Tretjo zvezdico vidim kot potrditev, da smo razmišljali in delali prav – in je bilo pametno, da sem na prvo mesto vedno postavljala in tudi največ vlagala v ekipo. Kdor pozna moj značaj, bo vedel, da mi razna dokazovanja ne pomenijo prav veliko, so pa te zvezdice neki odgovor na skepso, ki smo je bili deležni, predvsem v Sloveniji: od tega, da sem marketinški konstrukt, do tega, da v resnici sploh ne vem, kaj počnem. Večinoma je to prihajalo od ljudi, ki ne poznajo ne ustroja našega dela ne tistega, kar na koncu poješ,« pravi Ana Roš Stojan.

Do treh zvezdic je sogovornica z ekipo prišla v treh letih, kolikor je pri nas prisoten Michelinov vodnik, in kar je še večja posebnost: postala je ena od zares redkih predstavnic ženskega spola, ki jim je to uspelo. Tako malo jih je bilo v več kot sto dvajset let dolgi zgodovini tega vodnika, da bi bilo zares lepo dodati še zgodovinsko številko. Ko smo preverjali na Michelinu, pa nam niso znali povedati, češ da tovrstnih statistik ne vodijo, tako da je mogoče le upati na marljivost zapisovalcev na Wikipediji: Ana Roš je, kot znamo sešteti mi, šele štirinajsta ženska v zgodovini, ki je kot šefinja kuhinje dobila tri zvezdice, delež žensk na najvišjem položaju v tej branži je sicer izjemno majhen.

Del odgovora, zakaj je tako, najbrž najdemo v govoru kandidatke za Delovo osebnost leta pred nekaj tedni, ko so jo uvrstili tudi na izjemno tretje mesto lestvice Best Chef Awards. Tudi tu med prvimi desetimi ni nobene druge ženske, med prvimi dvajsetimi le še ena. V govoru je povedala: »Pogosto me vprašajo, kakšna je razlika med šefoma kuhinje, če je eden moški, drugi pa ženska. Takole je: ženska, ki je hkrati tudi mama, ima zaradi svoje službe vedno občutek krivde. Ni načina, kako bi stvari obrnila, da bi bilo za vse prav. Moja hči, Eva Klara, mi je pred časom poslala dolgo pismo, v katerem pravi, da me je celo življenje občudovala in spoštovala, ker da mi je uspelo: kuhala sem in hkrati dojila. Ampak jaz se pa še vedno počutim krivo,« je v čustvenem govoru povedala Ana Roš Stojan.

Pismo hčere

Vrhunska kulinarika ne zanima vseh in je zares pogosto deležna očitkov, da je namenjena privilegirancem, še zlasti v razburkanih časih, ko gre vse narobe, kot bi marsikdo ocenil leto, ki se izteka. Ampak tu gre za nekaj drugega: za področje, eno redkih, na katerem imamo, v svetovnem merilu, Slovenci že nekaj let svojo predstavnico med elito najboljših, z njo pa na neki način tudi glas, možnost, da se sliši o tem, kako imenitno hrano, surovine, tradicije pravzaprav premoremo. Tega se nam ni treba sramovati in to Ana Roš Stojan s svojim neposrednim in presenetljivo odkritosrčnim komuniciranjem, ki gre marsikomu zelo na živce, tudi doseže. Tudi njeni strastni nasprotniki pa bodo priznali, da je ob tem tudi garačica, borka in človek, ki bo želel napredovati in stvari izboljševati, tudi če mu deset kulinaričnih vodnikov in lestvic podeli najvišja priznanja.

Na vprašanje, kaj ji v tem letu največ pomeni, seveda omeni te tri zvezdice, ampak več in raje govori o pismu svoje hčere, pa o tem, da se odpira nova priložnost, da se zgara in rine naprej, da bi bila vsak dan boljša: restavracija v Ljubljani, ki je še ena punčica njenega očesa.