Svet bo ponovno v pričakovanju belega dima iz Sikstinske kapele

Umrl je papež Frančišek. Z odstopom ali smrtjo papeža nastopi čas t. i. Apostolica sedes vacans (sede vacante), ko je apostolski sedež izpraznjen, pot do novega papeža pa ureja skupek pravil, zbran pod oznako konklave. Kot pove že oznaka, ki izhaja iz italijanskega con oziroma latinskega – cum clave, s ključem ali pod ključem –, poteka boj različnih vatikanskih struj in kardinalov z oznako papabile, ki jim pripisujejo možnost za uspeh, v izoliranem okolju. Ves preostali svet ter želje in pričakovanja okoli 1,4 milijarde svetovnih katoličanov ostanejo pred vrati.

Preberite tudi:
Spremljamo v živo: Odšel je papež Frančišek: odzivi in podrobnosti
Portret Frančiška: odšel je drugačni papež
Kako bo pokopan papež Frančišek? Preprost obred pri Mariji Snežni

Kardinali volivci, ki sicer stanujejo v Domu sv. Marte v Vatikanu, so med glasovanji zaprti v Sikstinski kapeli. Ko vstopijo vanjo, zadnji kardinal zapre in zaklene vrata. Zmaga kajpak en sam, in četudi je to sicer vselej kardinal, pravila tega ne narekujejo. Čeprav so v zadnjih stoletjih na mesto papeža vedno izvolili enega od kardinalov, pravilo določa zgolj to, da mora biti kandidat krščen in neporočen moški, ki ga ne ovirajo Božji ali cerkveni zadržki.

Skupno kardinalski zbor šteje 352 članov. FOTO: Guglielmo Mangiapane/Reuters

Kardinalski zbor šteje kar 253 članov, o papežu jih odloča 138

Kandidat mora prepričati dve tretjini kardinalov z volilno pravico. Trenutno navajajo število 138 takih in 114 kardinalov, ki te pravice nimajo. Med slednje sodi tudi slovenski kardinal Franc Rode, ki je star 90 let. Skupno kardinalski zbor šteje 253 članov. Kot navaja tisk, bo sicer letos 14 med njimi starih 80 let, s čimer bodo iz elektorske vrste prestopili med tiste brez možnosti glasovanja.

Zadnji konklave, ki je pripeljal do ustoličenja jezuita Jorgeja Maria Bergoglia za papeža Frančiška, se je začel 12. marca 2013 z dopoldansko mašo Pro Eligendo Papa, končal pa že naslednji dan, 13. marca. Seveda v dvatisočletni zgodovini papeštva ni šlo vselej tako gladko. Tako se je najdaljši konklave v italijanskem mestu Viterbo začel leta 1268 in se končal skoraj tri leta pozneje. Takrat so papeža Gregorija X. izvolili šele, ko je razjarjeno ljudstvo izsililo imenovanje. Volivcem so zato med konklavom tudi zmanjševali količino hrane.

Najkrajši konklave doslej pa je v nasprotju z najdaljšim trajal le nekaj ur, kar se je zgodilo ob izvolitvi papeža Julija II. 31. oktobra 1503 v Rimu. Prav ta renesančni papež je Michelangelu naročil poslikavo stropa Sikstinske kapele s freskami, pod katerimi kardinali med konklavom glasujejo še danes.

Kot je ob zadnjem konklavu leta 2013 navedla Slovenska škofovska konferenca, so sam postopek urejali trije temeljni dokumenti: apostolska konstitucija papeža Janeza Pavla II. Universi Dominici gregis iz leta 1996 in dva motu propria papeža Benedikta XVI. De aliquibus mutationibus in normis de electione Romani Pontificis iz leta 2007 ter motu proprio Normas nonnullas z dne 22. februarja 2013.

Najkrajši konklave doslej je trajal le nekaj ur, kar se je zgodilo ob izvolitvi papeža Julija II. 31. oktobra 1503 v Rimu. Prav ta renesančni papež je Michelangelu naročil poslikavo stropa Sikstinske kapele s freskami, ki jih kardinali med konklavom lahko občudujejo še danes. FOTO: Stefano Rellandini/Reuters

Čas nezasedenega prestola

Z odstopom ali smrtjo papeža nastopi čas t. i. Apostolica sedes vacans (sede vacante), ko je apostolski sedež izpraznjen. S tem prenehajo funkcije vsem prefektom kongregacij, predsednikom papeških svetov in drugim članom rimske kurije. Funkcija ne ugasne le nekaterim maloštevilnim osebam oziroma uradnikom. Pravico in dolžnost izvoliti novega papeža imajo kardinali, ki na dan izpraznitve sedeža sv. Petra niso dopolnili 80 let.

Papež Frančišek je sicer pred kratkim podaljšal mandat 91-letnemu Giovanniju Battisti Reju, kardinalu na mestu dekana kardinalskega zbora. V tej vlogi bo Re nadziral priprave na konklave in vodil srečanja kardinalov.

Volitve se sicer začnejo od 15 do 20 dni po smrti (ali odstopu) papeža, razen če kardinali na posvetovalnih kongregacijah pred konklavom določijo drugače. Kardinali volivci, ki sicer stanujejo v Domu sv. Marte v Vatikanu, so med glasovanji zaprti v Sikstinski kapeli, onemogočena sta jim vsak stik z zunanjim svetom in možnost vplivanja na izid glasovanja. Ko vsi vstopijo v kapelo, zadnji kardinal zapre in zaklene vrata.

Priprava Sikstinske kapele za konklave, ki je leta 2005 pripeljal do izvolitve papeža Benedikta XVI. FOTO: Osservatore Romano/Reuters

Teoretično kandidatura ni omejena na kardinale

Zanimiv je tudi naslednji podatek: čeprav so v zadnjih stoletjih na mesto papeža vedno izvolili enega od kardinalov, pravilo določa zgolj to, da mora biti kandidat krščen in neporočen moški, ki ga ne ovirajo Božji ali cerkveni zadržki.

Za izvolitev kandidata se mora izreči dve tretjini prisotnih kardinalov volivcev, če pa število ne bi bilo deljivo s tri, sta za izvolitev potrebni dve tretjini in en glas. Če kardinali papeža ne izvolijo po 34. krogih glasovanj (skrutinijih), volitve potekajo samo med dvema kandidatoma, ki sta v zadnjem krogu glasovanj prejela največ glasov; ta dva nimata glasovalne pravice, prav tako mora za izvolitev eden od njiju zbrati dvetretjinsko večino.

Ob koncu vsakega glasovanja lističe zvežejo in jih sežgejo v peči, pri čemer dodajo snov, ki ustrezno obarva dim. Če glasovanje ni bilo uspešno, se iz dimnika pokadi črn dim, če pa je bilo uspešno in je bil papež torej izvoljen, pa bel dim, nakar mesto in svet z osrednjega balkona bazilike sv. Petra slišita še znameniti Habemus papam (Imamo papeža), s katerim kardinal protodiakon po končanem konklavu razglasi ime novega papeža. Nazadnje je papeža Frančiška razglasil francoski kardinal Jean-Louis Pierre Tauran. Lani julija je bilo objavljeno, da bi v primeru konklava izvolitev papeža prav tako razglasil francoski kardinal, tokrat Dominique Mamberti. Če seveda ne bi bil sam izvoljen za papeža.

Današnji postopek izbire sicer v osnovi velja že izjemno dolgo. Papež Gregor X. je zaradi incidenta na koncilu v Lyonu leta 1274 predstavil stroga določila za naslednji konklave, ki v principu veljajo še danes, čeprav zdaj konklave že dolgo poteka v Vatikanu. Od takrat so kardinali ves čas trajanja konklava strogo ločeni od zunanjega sveta.

Priprave v Vatikanu na zadnji konklave leta 2013. FOTO: Eric Gaillard Reuters/Pictures

Po demokratičnih začetkih že tisočletje odločajo le kardinali

Seveda ni bilo vselej tako. V zgodnjem času krščanstva, ko so starorimsko toleranco do raznovrstnih verskih ločin v stoletjih od Nerona do Dioklecijana sekala obdobja ostrih pregonov in zatiranja zgodnjega krščanstva, so bili v odločanje o tem, kdo bo rimski škof, torej papež, vpleteni tudi laični verniki. Le o prvem, sv. Petru, legenda pravi, da ga je izbral neposredno Jezus.

V prvih stoletjih našega štetja so papeža – rimskega škofa – tako kot preostale škofe izvolili verniki in duhovniki tiste škofije, piše na portalu Slovenske škofovske konference. Ta element neposredne demokracije se je začel izgubljati, ko si je krščanstvo po Konstantinu na začetku 4. stoletja začela prisvajati rimska oblast. Konstantin je bil prvi cesar, ki je sprejel krščanstvo. Z vzhodnim avgustom Licinijem je leta 313 izdal Milanski edikt, s katerim je po vsem cesarstvu razglasil versko svobodo.

Že v 4. stoletju je po praksi, uvedeni na koncilu v Niceji (l. 325) papeža volila samo duhovščina, ljudstvo pa je imelo nalogo, da ga je potrdilo in dodalo svojo privolitev. V naslednjih stoletjih je moral novoizvoljeni papež dobiti tudi cesarsko potrditev, kar je trajalo do prvega lateranskega koncila leta 1123, kjer so izločili cesarsko vmešavanje v volitve papeža; leta 769 pa so iz volitev ali potrjevanja novega rimskega škofa izločili laike.

Papež Nikolaj II. (1059–1061) je leta 1059 uvedel, da novega papeža volijo samo kardinali, normo pa je uzakonil papež Aleksander III. (1159–1181) leta 1179, ko je ukinil cesarske privilegije ter določil, da kardinalski zbor izbira novega papeža z dvetretjinsko večino glasov prisotnih.

FOTO: Stefano Rellandini/Reuters