Amir Ružnić: Nimam urnika, menedžer sem postal iz obupa (VIDEO)

»Moja zgodba se je začela z Josipom Iličićem in Arminom Bačinovićem,« je bil odkrit gost Delovega nogometnega podkasta VAR in eden od najbolj prodornih in uspešnih slovenskih zastopnikov igralcev ter trenerjev Amir Ružnić, lastnik agencije AR sport managment. Izolan ni bil prvi med kolegi, a je bil prvi, ki je »osvojil« eno od najmočnejših lig na svetu, Serie A. V pogovoru je razkril običajni ritem agenta, ki je »26 ur na dan« vpet v zelo, zelo zahtevno delo.

Čeferin: Evropa pridiga celemu svetu, drugi pa nas prehitevajo

Kranjčan Iličić in Mariborčan Bačinović sta bila prva nogometaša, ki ju je Ružnić odpeljal v Italijo, na Sicilijo v Palermo. »To je bil začetek vzpona, kot agent sicer delujem že 19 let. Ampak moram omeniti Zlatka Zahovića in biti pošten. On je v Maribor pripeljal Iličića, saj takrat še nisem bil njegov zastopnik. Tudi Roberta Berića je pripeljal iz Interblocka. Za nobenega Maribor ni plačal odškodnine Interblocku. Dogovor z Jocom Pečečnikom je bil, da si bodo razdelili odškodnino ob njuni prodaji. To je bil res izjemen Zahovićev posel, pripeljal je vrhunska igralca, ne da bi klub zanj plača en sam evro,« 52-letni Izolan ni prav nič prikrival ozadja prestopov, ki sta pomenila tudi začetek odmevnejšega Mariborovega prihoda na »mercato«.

Palermo največja slovenska destinacija

Ružnić je imel v Palermu svojega »botra«, takratnega lastnika kluba in enega od najbolj prepoznavnih nogometnih mož na »škornju« Maurizia Zamparinija. Posebnež med lastniki ali predsedniki je bil znan po tem, da je zamenjal največ trenerjev.

»On je bil velika osebnost, edinstvena. Takšnih ni več in ga ni mogoče primerjati z nobenim. Bil je mož beseda, dogovorov ni bilo treba prenašati na 'papir', kar je rekel, je uresničil. Josipov in Arminov prestop smo izpeljali v 'petih minutah'. Mislim, da je že tri leta minilo od njegove smrti. Ko govorim o njem, dobim kurjo polt, on mi je dal priložnost,« je razkril, komu se lahko zahvali za svoj preboj na italijansko tržišče, ki se je začel prav preko Sicilije. V Palermo je Ružnić pozneje odpeljal še Jasmina Kurtića, Sinišo Anđelkovića, Aljaža Struno.

»Veste, kdo je prvi pustil najboljši vtis? Bačinović. Odlično se je znašel, Jojo, ki je imel tudi ostro konkurenco v Argentincu Javierju Pastoreju, se je uveljavil pozneje. Pri Palermu je bil tudi Paulo Dybala. Res močna imena je takrat zbral športni direktor Walter Sabatini,« ni imel lahke naloge, da bi prepričal takrat enega od najuglednejših in cenjenih »selektorjev«, ki je deloval tudi pri Laziu, Romi, Interju, Bologni.

Za Amirja Ružnića (desno) je Italija najboljše nogometno tržišče. FOTO: Marko Feist/Delo

Tri celine, enajst držav

Ružnićeva sreča, privilegij in odgovornost hkrati je ta, da je nogomet globalni šport. Nogometaši, ki jih ima pod svojim okriljem, in klubi, pri katerih igrajo, prihajajo s treh celin, Azije, Evrope in Afrike. Skupaj 11 držav.

Valerij Kolotilo: Da tekmujemo z Avstrijci, Turki in Poljaki, plačujemo več

»Tega natančno nisem vedel, ampak to je sad napornega dela dveh desetletij, mučenja. Sinovoma bi svetoval, naj se izogneta temu poslu. Naj izberejo drugo delo. Jaz sem ga tudi zato, ker sem bil primoran, iz obupa in nisem imel druge izbire,« je bil iskren nekdanji nogometaš, ki je vzniknil v nekoč prvoligaški Izoli in med drugim zbral en nastop za slovensko reprezentanco ter bil eden od prvih nogometašev iz 1. SNL, ki je igral v Italiji, v Serie B (Pescara). Igral je na položaju levega bočnega branilca.

Biti zastopnik igralcev zahteva veliko discipline in odgovornosti. Ne rokuje le z izkušenim in osebnostno zrelimi nogometaši, starostna meja se je spustila v najstniška leta, posebno poglavje so starši.

»Ko sem začel, ni bilo tako močnega vpliva staršev. Zdaj to ni več normalno. Težko je, ampak razumem, tudi jaz sem oče in na svoja sinova gledam drugače. Starši znajo biti ovira v razvoju mladega nogometaša. Poskušam biti izključno profesionalen, ampak je težko. Z eno besedo, noro. Mislim, da bi podobno povedali tudi moji kolegi. Brez sodelavcev ne bi mogel. Oni se neposredno ukvarjajo s 'postranskimi' stvarmi. Toda, na koncu je kljub vsemu igralec tisti, ki ustvarja svojo kariero. Na igrišču jih enajst stojim proti enajstim. Na njem se pokaže realnost, ali bo igralec uspešen in ali se mu bo posrečilo. Če ni pravi, ne bo šlo. Tu ni veliko filozofije in odkrivanja tople vode,« tudi Ružnić nima čarobne paličice, s katero bi »sčaral« najboljšega nogometaša.

Z Josipom Iličićem odprl vrata Serie A

Josip Iličić je Ružnićeva »blagovna znamka«. Od prestopa k Palermu in še zdaj je njegov »najboljši prijatelj«.

»Josip je eden od redkih nogometašev, ki ni potreboval dodatnih posamičnih treningov. Devetdeset odstotkov igralcev brez trdega dela in nešteto treningov ne 'splava' na površje. Talent je premalo, pri njem ga je bilo veliko. Bil je klasa. Pred nesrečno pandemijo je sodil med pet najboljših igralcev na svetu. To so priznavali tudi italijanski novinarji. Takrat je imel konkretne ponudbe velikih klubov: Rome, Napolija, Milana, Seville. Do prestopa ni prišlo izključno zato, ker klubi niso dosegli dogovora o odškodnini z Atalanto. Njegova zapuščina pri Atalanti je ta, da je imel eno od najvidnejših vlog pri njenem vzponu. Ne vrednotijo je več kot mali klub, temveč kot klub, ki se poteguje za lovorike. In še, zabil je 97 golov v prvi italijanski ligi. To je izjemna številka, za Slovence so sanje igrati v Serie A, kaj šele zabijati gole. Mislim, in ob spoštovanju do drugih slovenskih nogometašev v Italiji, tudi do Samirja Handanovića, Jojo je naredil največjo reklamo za Slovenijo v Italiji,« spoštljivo govori o svojem izbrancu, a še zdaleč ne edinemu. Zelo uspešno kariero ima tudi Berić, posebno poglavje so reprezentanti v zdajšnjem rodu. Od Andraža Šporarja, ki je postal povsem drug mož, in kot je razkril v pogovoru, ki ga lahko pogledate na Delovem portalu, neverjeten profesionalec z največjo željo za konec profesionalne poti.

»Kariero bi rad sklenil v Olimpijinem dresu. Kdaj? Še dve leti in pol ima pogodbo v Turčiji, potem pa ...,« je izzval domišljijo zeleno-belih navijačev. To so tudi Panathinaikosovi, pri katerih svojo kariero ustvarja Adam Gnezda Čerin, eden od najvidnejših igralcev selektorja Matjaža Keka. O njem, ali o res nenavadnem prestopu Nejca Gradišarja v egiptovski »kraljevski klub« Al Ahly se je izčrpno razgovoril.

»Prestop v Egipt ne pomeni, da je odšel v turistično ligo. Al Ahliy je afriški Real. To je velik klub, res velik klub. Nejc se je dobro odločil. Tako kot vsi igralci je gledal nase in svojo družino ter svojo prihodnost. Povedal bom le to, Nejc Gradišar je tretji najbolj plačan slovenski igralec za Janom Oblakom in Benjaminom Šeškom,« je Ružnić razblinil nekaj neznank, še več jih je v podkastu VAR.