Simon Rožman: Norveški selektor mi je odprl vrata, potem pa sem ga premagal

Pri 31 letih je Simon Rožman postal najmlajši trener v zgodovini 1. SNL. Priložnost je dobil v svojem domačem klubu Celju, s katerim je zaostal le za Mariborom, v pokalnem tekmovanju pa je bil od Celja boljši Koper. Za 41-letnega Štorovčana, ki smo ga gostili v Delovem nogometnem podkastu VAR, je takrat trenerska kariera dobila neverjeten vzpon ...

Njegov prvi vrhunec je bil evropski podvig. Z Domžalami je v kvalifikacijah za evropsko ligo kot prvi in tudi edini slovenski trener izločil nemški klub (Freiburg). Potem ga je športna pot vodila na Hrvaško, kjer je z Rijeko osvojil pokalno lovoriko in se uvrstil v evropsko ligo. Rožman je minulo sezono drugo gostovanje v tujini zaokrožil v Bosni in Hercegovini na trenerskem stolčku Sarajeva. Nekdaj eden od najboljših klubov v bivši Jugoslaviji je bil tudi zadnji, kjer je deloval še vedno mladi trener. Po sarajevski izkušnji, ki se je razpletla z uvrstitvijo v evropske kvalifikacije, se je Rožmanov »delovni dopust« debelo raztegnil in še kar traja.

»Počitek sem potreboval. Sprva sem si namerno privoščil daljšega, združil sem dopust in izobraževanje, obiskal ZDA, Francijo. Od januarja sem znova na 'tržišču', spremljam tekme, čakam na klic, čakam na priložnost in projekt, ki bi zadovoljil moje ambicije,« je razkril svoj trenutni status trener, ki je v Sloveniji po Celju deloval tudi v Domžalah in Mariboru. Bogate izkušnje je prenesel tudi v obdobje, ko je "na čakanju".

»Prej sem skakal iz 'službe v službo'. Spremenil sem se do te mere, da sem bolj previden pri izbiri. Imel sem nekaj slabih analiz o tem, kam se podajam, in sem izbral drugače, kot bi danes. Iščem službo, a hkrati ogromno časa namenjam izobraževanju in gledanju tekem,« je povedal Rožman, ki je edini slovenski trener, ki je deloval na Hrvaškem in v BiH. Še posebej imenitno obdobje je preživel pri sosedih na Kvarnerju.

»Prišel sem, ko je bila Rijeka že evropsko uveljavljen klub, pri katerem je Matjaž Kek božanstvo, avtoriteta, ki se jo še vedno sprašuje, kaj in kako. Na začetku je bil Kekov vpliv prednost, potem tudi breme, navkljub zelo uspešnemu obdobju. Kar sem naredil, so rekli, 'saj to smo že naredili'. Kakorkoli, pokalna lovorika in preboj v evropsko ligo skozi kvalifikacije, z drugačnimi denarnimi zmožnostmi in z drugačnim moštvom, to je bil podvig, in je tudi moj osebni uspeh. Sicer pa so spomini na reško poglavje izključno prijetni, prvič sem izkusil, kako je delovati v klubu, kjer je vse urejeno in se trener ukvarja izključno z nogometom. Še zdaj sem v stikih s predsednikom Damirjem Miškovićem, rad se ustavim na Reki,« ni edini Slovenec, navdušen nad nogometnim poglavjem na Kvarnerju.

Obdobje pri Rijekije bilo za Simon Rožmana zelo uspešno. FOTO: Goran Kovacic/pixsell Pixsell

V BiH le v obleki ali trenirki

Prav v povezavi z Rijeko ima posebno izkušnjo. »Preden sem postal trener Rijeke, sem bil v Københavnu na študijskem obisku. Trener danskega prvaka je bil Ståle Solbakken (zdaj selektor Norveške, op. p.). Odprl mi je vrata kluba, moštva, omogočil, da sem do podrobnosti spoznal način njegovega delovanja. Na razpolago mi je dal vse njegovo znanje. Splet naključij je bil, da sva se nato soočila v Evropi. Rijeka je izločila København. Če se pohvalim, izpeljal sem mojstrovino, 'prebral' sem Solbakkna, za to tekmo smo se res odlično pripravili, vsako potezo smo predvideli,« se rad spominja trener, ki je na Reki občutil, kaj pomeni pripadnost okolja do kluba.

»Pred tekmo s Københavnom so nas v klubu 'oblekli'. Odšel sem k šivilji, da bi mi ukrojila obleko. Pogledala me je in mi rekla: 'Ne skrbi, napredovali bomo'. Takrat sem dobil sporočilo, kaj pomeni, ko okolica neverjetno verjame in ima tako veliko ambicijo. Enostavno vsi verjamejo v zmago. Sam sebi sem rekel, 'Saj res, zakaj pa ne'. To so zgodbe, ki vodijo od uspeha,« Rožman ni skrival, kako takšne pomembne podrobnosti vplivajo na vzdušje in dvigujejo samozavest.

Tudi Rožmanova druga »balkanska« izkušnja je bila posebna in nepozabna. »Najprej bi poudaril, kako velik nogometni potencial je v BiH. Če je Hrvaška obstala v razvoju in se Slovenija razvija, je nogomet v BiH v vzponu. A brez anomalij in nasprotij ne gre. Na primer, pri Sarajevu so plače igralcev res visoke, pri klubih, ki se borijo za obstanek, pa sploh ni prihodkov. Nekje so igrišča na ravni četrtoligašev, drugje gradijo hibridna. Zanimivo je pravilo, da trener tekmo lahko vodi le v obleki ali trenirki,« bi lahko Rožman o prigodah in nenavadnosti govoril dan in noč, tako kot o nogometni kulturi in statusu nogometa v Sarajevu, derbijih Sarajeva in Željezničarja ...