Jurij Kovič: Celo v pižami si je oče zabrundal kak verz

Maček Muri praznuje že 50 let. Še vedno je šarmanten, zabaven in radoživ, kot je bil pred petimi desetletji, ko ga je ustvaril priljubljeni avtor in zapriseženi ljubitelj mačk Kajetan Kovič. Prvi bralci slikanice so medtem odrasli, med njimi pesnikov sin, ki mu je bila knjiga namenjena. Z doktorjem matematike Jurijem Kovičem smo se pogovarjali o našem velikem literatu, pa tudi o najbolj priljubljenem slovenskem mucu.

Muri vedno najde pot do novih občudovalcev in v tem jubilejnem letu jih razveseljuje na slovenski turneji po knjigarnah Mladinske knjige.

V zgodbi o antropomorfnem mačku iz Mačjega mesta, v kateri ne manjka ne simpatij do Muce Mace ne mačjega roparja Čombeta, so odrasle in še vedno odraščajo generacije slovenskih otrok. Kajetan Kovič se je znal približati tako odraslim kot najmlajšim in zadnje očarati z igrivostjo, ki pa se vedno povezuje z vrhunskimi besedili. Ni preteklo veliko časa in že je maček Muri postal legenda. K temu je pripomoglo tudi to, da sta pesmi na Kovičevo željo v glasbo prelila skladatelj in kitarist Jerko Novak in pevka Neca Falk, s katerima je sodeloval že pri zbirki Zlata ladja. Muri se je znašel tudi v radijski igri, gledaliških in lutkovnih predstavah, zvočni knjigi in mini seriji Muri. Z leti je postal blagovna znamka, njegova podoba otroke pozdravlja kot plišasta igračka, na sestavljanki, pravljičnem koledarju, skodelici in blazini. A vse se je začelo s pesnikovo mojstrovino, ki jo je nepozabno ovekovečila ilustratorka Jelka Reichman.

Otroška duša je ostala v njem živa in nedotaknjena vse življenje, o Kajetanu Koviču pravi njegov sin Jurij. FOTO: Igor Modic

Mladinska knjiga je ob 50. obletnici izida Mačka Murija pripravila številne dogodke. Črni mačkon je spet v središču pozornosti, kar si tako on kot njegov avtor gotovo zaslužita. Kako vi doživljate ta lepi jubilej?

Neizmerno sem hvaležen, da je oče napisal to knjigo. Po pol stoletja je še vedno sveža in očarajoča. Ta Murijev jubilej je v meni oživil tudi mnoge spomine na očeta in najine dogodivščine. Nekaj malega v zvezi s tem bom predstavil tudi v knjižni obliki.

»Maček Muri mi je bila igra in ob pisanju sem se zelo zabaval. Namenil sem jo svojemu sinu, ki je ravno takrat odraščal,« je nekoč povedal vaš oče. Koliko ste bili stari, ko se je začel za pisalno mizo družiti z Murijem?

Približno deset let sem imel. Takrat smo se ravno preselili in kmalu mi je zaupal svojo idejo, da napiše zgodbo in pesmi o mačjem junaku.

Se morda spomnite kakšnih zanimivih podrobnosti o tem, kako se je lotil ustvarjanja Mačka Murija, kje je dobil zamisel in kdo ga je navdihnil za vse te mačje peripetije?

Doma smo od nekdaj imeli mačke. Eden od njih je bil črni mucek z imenom Muri. Ta je dal knjižnemu junaku tudi ime. Maček Muri je tako očetova literarna upodobitev našega mucka, ki je dobil človeške poteze in značaj in svoje lastno življenje. Ker je Muri tudi pisatelj in piše Mačjo kroniko, je gotovo tudi njegov šaljivi avtoportret. Oče je bil zelo duhovit, očarljiv in šarmanten, kakršen je maček Muri. Tudi njegov humor je neverjetno blag in prijazen, kot je bil očetov.

Lahko morda ugibate, kako bi se vaš oče odzval na to, da je Maček Muri še vedno tako priljubljen? Mu je godila pozornost javnosti ali je raje ostajal v ozadju?

Očeta je Murijev uspeh presenetil. Napisal ga je v svoje in moje veselje. Vedno je pisal tako, da je bil zadovoljen predvsem sam, kar je pomenilo, da je bilo besedilo, tudi ko je pisal za otroke, oblikovno na visoki literarno-umetniški ravni. Pesmi, pa tudi prozne tekste, je vselej dal na plan šele, ko je bil sam z njimi zadovoljen. Sicer pa je rad interpretiral svoje pesmi in je veliko nastopal, tudi v tujini. Bil je reden gost številnih osnovnih in srednjih šol. Imel je karizmatično prezenco in je tudi sam odlično govorno interpretiral svoje tekste. Neposreden stik s poslušalci ga je zelo navdihoval.

Jurij Kovič z očetom Kajetanom, po katerem je podedoval tudi ljubezen do materinščine in literarnega ustvarjanja. FOTO: Osebni arhiv

Po drugi strani pa je bil najbolj srečen, ko je v svoji delovni sobi in knjižnici ustvarjal svoj opus.

Ni skrivnost, da je bila vaša družina ljubiteljica mačkonov in mačk. Med drugim je Kajetan Kovič napisal duhovito knjigo Pogovori z mačko Moniko, v kateri piše tudi o tem, kako je treba zdresirati služabnika, torej človeka, v njej pa je tudi rodovno mačje drevo. S čim so ga mačke tako očarale?

Koga ne bi očarale mačke in njihova neverjetna naravna inteligenca, pa tudi diplomacija, prijaznost, hitrost, gibčnost, ter njihovi odprti in prodorni pogledi v naše oči, ki nam lahko odstrejo marsikaj o nas samih? Bolj ko se družiš z njimi, bolj jih moraš imeti rad.

Oče mi je večkrat rekel, da mačka ne bom mogel zdresirati kot psa in da bo vedno ohranil lastno voljo in si ne bo pustil vzeti svobode odločanja. Tako tudi meni, kljub vztrajnemu poskušanju, nikoli ni uspelo naučiti mačke Monike, da bi s taco vsaj premikala šahovske figure, čeprav je bila zelo inteligentna, ali pa morda ravno zato.

Oče mi je že kot otroku razložil, da mačka ohranja svoj skrivnostni notranji svet in je vedno uganka. Ko se ovija okrog nog, nas mimogrede obrne in pripravi do tega, da jo pobožamo, nahranimo, se z njo zaupno pogovarjamo ali pa gremo z njo celo na sprehod. So pa bile naše mačke značajsko zelo različne, tako kot smo tudi ljudje. Težko jih vidimo takšne, kot v resnici so, saj vanje vedno projiciramo tudi sebe.

K priljubljenosti Mačka Murija je prispevala tudi podoba, ki jo je ustvarila Jelka Reichman. Kajetan Kovič je z njo pogosto sodeloval, nepozabni so Moj prijatelj Piki Jakob, Zlata ladja, Pajacek in punčka ... Morda veste, ali sta se avtor in ilustratorka veliko pogovarjala o tem, kakšna naj bo vizualna podoba glavnega junaka in celotne slikanice?

Ob slikanici o simpatičnem mačku Muriju so odrasli številni slovenski otroci.

Oče je Jelki vedno razložil značaj in zgodbo lika, ki naj ga nariše. Pri Pikiju Jakobu je bilo celo tako, da ji je za nekaj časa dal mojega plišastega medvedka, ki mi ga je prinesel iz Pariza. Poimenoval sem ga Piki Jakob in hitro je postal prvi učenec v moji »medvedji šoli«, v kateri so bili moji učenci tudi druge plišaste živali, na primer Filip, Marko, Timika, Floki Cingi in Josip Jupiter. Oče se je ob tej moji igri tako zabaval, da jo je literarno povzel v svoji knjigi Moj prijatelj Piki Jakob. Pajacka in punčko je pravzaprav napisal za odrasle, medtem ko Zlata ladja želi otroke popeljati v lepši in boljši svet, kar je Jelki Reichman dejansko uspelo izraziti tudi z njenimi ilustracijami.

Kajetan Kovič je bil tudi dolgoletni urednik pri DZS, najprej za leposlovje, zadnja profesionalna leta pa je bil glavni urednik založbe. Kdaj je imel čas za pisanje? Je bil tudi on, tako kot mnogi ustvarjalci, bolj nočna ptica?

Oče je ustvarjal dobesedno vselej. Uredniško delo je bilo sicer zahtevno, a opravil ga je v službi in ga ni nosil domov. Po kosilu je vsak dan prišel njegov čas za ustvarjanje. Tudi po večerji, pred spanjem, je ponavadi izkoristil uro ali dve za svoje trdo delo. Celo pred spanjem, ko je bil že v pižami, je dostikrat zabrundal kak verz, saj je navdih za verze svojih pesmi dobil kadarkoli, ni pa bil z njimi takoj zadovoljen. Vztrajno je čakal in iskal najboljši možen izraz, predvsem pa je poslušal tudi zvočno podobo, torej zven besed. Kakšna pesem za odrasle je nastajala tudi po nekaj let. S prozo, zlasti romani, se je zamudil še bolj. Njegov literarni genij je zahteval tudi popolno obliko.

Kako je bilo odraščati ob tako ustvarjalnem človeku?

Zelo navdihujoče, spodbudno, po svoje pa tudi naporno, saj sem imel že kot otrok visoko postavljena merila. Vedno sem mu hotel pokazati najboljše, kar znam in zmorem. Najdragocenejše mi je bilo že kot otroku, da se je kljub svoji odraslosti in časovni stiski, v kateri je živel, družil z menoj in se vživel v moj otroški svet. Veliko se je tudi pogovarjal z menoj, kar mi je že zgodaj neverjetno razširilo obzorja. Spodbujal me je k lastnemu literarnemu ustvarjanju. Še danes me ravno zaradi njegovih spodbud in pričakovanj žene ista otroška želja, da bi napisal kaj, kar bi mu bilo všeč in bi pokimal, češ, to je dobro.

Najbrž je ohranil otroško dušo?

Ta je ostala v njem živa in nedotaknjena vse življenje. Še danes živita v meni njegov navdihujoči pogled ter modri in zadržani nastop, pod katerim pa sta se skrivali neverjetna dobrota in človeška toplina, s katero je sijal name vse življenje. Otrok s svojimi besedili nikoli ni želel vzgajati ali poučevati, želel je sijati nanje s to isto toplino in jim svet obarvati s svetlejšimi barvami. Neverjeten pa je bil v svoji sposobnosti vživljanja v otroško dušo in zmožnosti otroškega veselja ob čisto preprostih rečeh.

Kdaj ste se zares zavedeli, kako velik pečat je v slovenski pisani besedi pustil vaš oče?

Od ranega otroštva sem čutil, da je velik, odličen avtor. Z njim sem živel 35 let in tako mi ni bil samo oče, ampak tudi najbližji prijatelj in največji učitelj. Ko je dobil Prešernovo nagrado in številne druge ter postal akademik, je bil na to zelo ponosen, kakor tudi na vse svoje prevode v tuje jezike. Literarni vrhunci so tudi njegovi prevodi drugih avtorjev, še posebej mojstrski so prevodi Prešernovih nemških sonetov. K njegovi poeziji in romanom se bodo po navdih in vero v smisel življenja prav gotovi obračali še prihodnji rodovi ustvarjalcev in bralcev.

Ustvarjalci glasbenega Mačka Murija in muce Mace Jerko Novak, Kajetan Kovič in Neca Falk na fotografiji iz leta 1999 FOTO: Tone Stojko

Je bil ustvarjanju predan tudi v zadnjih letih življenja?

Absolutno. Tudi po kapi je uredil knjigo svojih zbranih pesmi Vse poti so. Še vedno je veliko bral in nebesedno komuniciral ter se z zanimanjem udeleževal literarnih in drugih kulturnih prireditev.

Ob njegovi smrti je njegov literarni kolega Boris A. Novak zapisal: »Čeprav je vseskozi izžareval avro pesnika, je bil osebno nenavadno skromen. Rajši je poslušal kot govoril; redkokdo je znal tako prisluhniti drugim. Bil je topel, duhovit in radoživ, pravi pravcati 'veseli Štajer'c'. Čudežno normalen človek. Lep človek.« Lahko k temu še kaj dodate?

Kamorkoli je prišel, je bilo kot v njegovi Kekčevi pesmi: »V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh.« Prav to njegovo otroško iskrenost, radoživost in toplino je Boris A. Novak odlično poimenoval z njegovo lepoto.

Kot je še poudaril Novak, je imel Kovič neomajno vero v »smisel pesniške besede, s katero se je upiral družbeni degradaciji poezije v zadnjih desetletjih«. Menite, da bi ga žalostil odnos do kulture in poezije, ki prevladuje v sedanji družbi?

Zagotovo. Svet je dobesedno ponorel v tekmi po dobičkih in rasti BDP; etika, humanost, kultura, literatura, umetniško ustvarjanje in celo sam slovenski jezik, ki je srce našega naroda, so v današnjem času odrinjene vrednote. Ne cenimo jih, čeprav so temelj našega dejanskega trajnega narodovega obilja, ki ga bodo deležni tudi naši zanamci in vse prihodnje generacije.

Prav gotovo bodo literatura ter poezija in pisana beseda ostale neuničljiva zakladnica našega naroda, ki si je že od Trubarja naprej vse bolj pogumno začel sam pisati svojo usodo. Ostale bodo tudi še potem, ko bo ta naš »ubožni čas«, zagledan v dobičke in zmage ter kratkočasne tehnološke igračke, prepoznan kot precej ubožen, asocialen, nekulturen in nehuman.

Domnevam, da ste bili kot otrok obdani s knjigami, tudi poezijo. Sta se z očetom pogosto pogovarjala o prebranem?

Ogromno sva se pogovarjala o knjigah, pesništvu, avtorjih, literaturi nasploh. Skupaj sva ustvarjala tudi njegovo knjižnico. Namesto v garaži sva čas preživljala ob knjigah ali vsak ob svoji pisalni mizi in, kot je danes moderni izraz coworking, skupaj delala.

Katera njegova dela najraje vzamete v roke, kadar se vam toži po vajinih skupnih časih?

Poleg otroških del, zlasti Pikija in Murija, njegove pesniške zbirke, Ogenjvoda, Labrador in druge, zelo blizu mi je tudi Mala čitanka. Pa seveda Pesmi štirih. Rad vzamem v roke njegov roman Pot v Trento. Ob njem se vselej spomnim zanimivih pogovorov, ki sva jih imela na najinem štirinajstdnevnem potovanju po Italiji, ko je raziskoval usodo svojih junakov, da je lahko avtentično dokončal knjigo Pot v Trento. Takrat, se spominjam, mi ni verjel, da bo računalniški program kdaj lahko pisal smiselne tekste. Da pa program ustvarjalca nikoli ne bo mogel preseči, o tem sva se že takrat oba strinjala.

Ste doktor matematičnih znanosti, predavate na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije na Univerzi na Primorskem, pišete znanstvene in strokovne članke. Ste tudi avtor šestih pesniških zbirk za odrasle in štirih za otroke ter treh knjig: zbirke matematičnologičnih nalog Znate rešiti sami?, priročnikov Pesem kot načrt in navdih: šola za pesnike in Amadeusov abecednik: mala šola glasbe. Ste po očetu podedovali tudi ljubezen do pisanja in poezije?

Sem. Ljubezen do materinščine in literarnega ustvarjanja v njej nama je z ženo Polono, ki je tudi sama prevajalka in avtorica, uspelo predati tudi hčerki Amadei; svojo prvo knjigo Zakaj pa ne? (MK, Ljubljana, 2011) je napisala že kot najstnica. Literarno ustvarjanje je očitno zaščitni znak celotne naše družine in oče je bil tega neskončno vesel.