Neomejen dostop | že od 9,99€
V Delovem studiu nas je obiskal Brane Oblak, najboljši nogometaš, kar so jih proizvedli na območju današnje Slovenije. Ljubljančan, ki si je v zadnjih letih ustvaril domovanje na Primorskem, je bil zanimiv sogovornik kot vselej, v enournem pogovoru smo se sprehodili čez njegovo kariero v uglednih klubih, kakršni so Olimpija (1965-73), Hajduk (73-75), Schalke (75-77) in Bayern (77-80), ter v reprezentanci Jugoslavije (1970-77).
Na »prvo žogo« bi rekli, da 77-letnega Braneta Oblaka ni treba predstaviti in zanj govorita ime in priimek, toda predvsem mlajšim je treba morda prebrati naslov enega od časopisnih člankov iz leta 1974: »Po vseh ocenah je bil Ljubljančan Brane Oblak najboljši igralec uvodne tekme svetovnega prvenstva v Nemčiji med Jugoslavijo in Brazilijo.« Letos namreč mineva 50 let od znamenitega mundiala v Nemčiji, na katerem je opozoril nase tudi Oblak, pozneje uvrščen v idealno enajsterico turnirja.
»Na omenjeno prvo tekmo v Frankfurt je prišel celo Tito, dan prej smo se mu tudi predstavili. Na mundialu smo odigrali nekaj dobrih tekem, predvsem to proti Braziliji (0:0). Zadel sem tudi vratnico, dobro se spomnim akcije, škoda. Spodrsnilo nam je proti Poljski, sicer bi igrali v polfinalu, tako pa smo končali na sedmem mestu,« se spominja Oblak, v času mundiala zvezda splitskega Hajduka. Oblak je blestel, četudi je imel veliko konkurenco na podobnem delu igrišča, kot je igral sam.
»V tistem času je bil za vse nas pojem Dragan Džajić. Igral je na levem krilu, na levi strani pa sem igral tudi sam, toda ni veliko sodeloval z mano. V eni od akcij na tekmi proti Zairu se je zgodilo, da so nad njim storili prekršek, dobili smo prosti strel. Ko se je on pripravljal na izvedbo, sem mu ukradel žogo, začutil strel in zabil lep gol v stičišče vratnice in prečke. Povsem je znorel, nisva govorila približno 15 let. Po desetih letih je prišel v Ljubljano, srečala sva se v gostilni Brinje in je bil do mene hladen, kot da sva skregana. Užaljen je bil tudi po desetih letih,« se spominja Oblak.
Ljubljančan je v času mundiala igral v Splitu (1973-75), toda zanj so se začeli zanimati številni evropski velikani, saj je opazno odstopal od tekmecev. Na koncu je bil najvztrajnejši Schalke, klub iz Gelsenkirchna, ki je zanj ponudil tedaj rekordno odškodnino.
»Vprašali so me, za kakšen denar bi odšel v tujino. Moj menedžer Ante Dujmić iz Zagreba me je vprašal, koliko se cenim, koliko hočem. Okoli 150, 250 tisoč, sem mu odvrnil. Pa je rekel, da sem vreden milijon. Potem je to povedal predsedniku Hajduka, ki me je res prodal Schalkeju. Toda nisem si izbral bundeslige in vztrajal pri njej. Bil sem dogovorjen z madridskim Realom, ki je tedaj ponujal slabega pol milijona evrov, na mizi sem imel tudi dobri ponudbi iz Francije in Anglije, po tistem mundialu so na moj naslov resnično romale ponudbe iz vse Evrope. Toda Real mi je padel v vodo, saj se je oglasil Schalke in z milijonom mark hitro prepričal predsednika Hajduka,« je pojasnil prestopno kombinatoriko Oblak.
Šlo je le za ljubezen do nogometa. Ko sem dobil prvo pogodbo, so nam dali pri Olimpiji 30 dinarjev mesečno. Če si varčeval, si se lahko s tem prebil čez mesec.
Prestop v Schalke (1975-77) je bil zanimiv, saj nogometaši niso smeli zapustiti Jugoslavije pred 28. letom starosti. »Klub me je čakal, da končam služenje vojaškega roka v Beogradu. Tito namreč nikomur ni dovolil ven predčasno. Stane Dolanc je nato prepričal Tita, naj me pusti, češ da sem tako ali tako edini Slovenec v reprezentanci in naj grem ven, da bomo imeli nekoga zunaj tudi mi. Zamudil sem prve tri tekme nove sezone bundeslige, na četrto pa prišel neposredno po prihodu v Gelsenkirchen. Prišel sem v vojaških čevljih, čudno so me gledali. Toda po začetnih težavah sem se hitro ujel in bil med najboljšimi. Škoda, da nam na koncu ni uspelo – osvojili smo enako število točk kot Borussia Mönchengladbach, toda imeli slabšo razliko v golih. Obakrat pa smo premagali Bayern,« se spominja Oblak.
Ni torej čudno, da ga je kmalu poklical sloviti Franz Beckenbauer, tedaj nogometaš Bayerna, in Ljubljančan se je preselil iz Gelsenkirchna v München (1977-80). »Poklical me je kar sam, saj sva se poznala iz reprezentanc, prestop so nato speljali drugi. Zanimivo, ko sem prišel na prvi trening, smo imeli tekaški kros, tekli smo na 7 km. Takoj sem potegnil, naredil razliko stotih metrov in jo držal do konca. Seveda so name tudi zato od prvega dne v Münchnu gledali drugače,« je razkril Oblak, ki ga je nekaj posebej veselilo – kjerkoli je igral, so bili njegovi soigralci v konici napada prvi strelci lige: »Tudi Gerd Müller je v Bayernu nenehno hodil za menoj in mi plačeval kosila in pijačo, ker sem mu omogočil toliko golov … S številnimi pa sem zgradil prijateljski odnos. Zelo dobra sva tudi z Rummeniggejem, pa tudi z drugimi.«
Treba je dodati, da je Brane Oblak igral proti največjim imenom v zgodovini nogometa. V majici Olimpije (1965-73) je igral proti Eusebiu, tedaj velemojstru v majici Benfice, z jugoslovansko izbrano vrsto je igral na poslovilni tekmi Peleja in tedaj prejel tudi njegov dres, ki ga hrani berlinski župnik Dori. Slednji ga bo prodal le v primeru, če bi potreboval denar Brane Oblak.
Skakal sem tudi na smučeh v Mostecu. Na 40-metrski napravi sem padel pri dolžini 30 metrov … Dobro, da se nisem odločil za skoke.
Oblaka, nekoč frajerja v pravem pomenu besede v vseh mestih, v katerih je igral, smo vprašali, zakaj je izbral nogomet. Danes otroci pogosto izberejo nogomet zavoljo (pre)ambicioznih staršev, ki vidijo v tej igri tudi možnosti za zaslužek. Nekoč ni bilo tako. »Kje pa! Šlo je le za ljubezen do nogometa. Ko sem dobil prvo pogodbo – tedaj jo je dobil tudi Popivoda, pa Golec in še dva igralca –, so nam dali pri Olimpiji 30 dinarjev mesečno. Če si varčeval, si se lahko s tem prebil čez mesec, da si lahko obedoval … Pozneje so bile pogodbe tudi višje, vsak nogometaš se hitro navadi na denar,« je razkril Oblak.
Vprašali smo ga tudi za mnenje o tem, kakšna prihodnost čaka Benjamina Šeška. »Benjamin nam je že pokazal, da premore kakovost, to smo zaznali tudi v slovenski reprezentanci, nanj lahko maksimalno računamo. Toda zdaj je le na njemu, ali bo postal čez nekaj let prvi igralec Slovenije, pot do vrha je namreč še dolga, ključen bo njegov odziv na morebitne poškodbe. Tudi sam sem bil večkrat poškodovan, a sem se vedno vrnil. Gotovo pa premore Šeško prave telesne lastnosti – je visok in hiter, obenem pa ga krasita dober skok in tehnično znanje. Morda želi prepogosto opraviti vse sam, namesto da bi iskal dvojno podajo. Ampak vsak igralec potrebuje čas,« je prepričan Oblak, ki se je v mladosti preizkusil tudi v drugih športih. Na vprašanje, kaj bi bil, če ne bi postal nogometaš – obiskoval je namreč grafično srednjo šolo –, je legendarni Brane odgovoril na zanimiv način.
»Jaz sem tudi telovadil. V podobnem času kot Cerar, četudi sem malo mlajši. Nisem se vrtel okrog droga, počel pa sem druge stvari – salto naprej, nazaj, na vse strani. Skakal sem tudi na smučeh v Mostecu. Na 40-metrski napravi sem padel pri dolžini 30 metrov … Dobro, da se nisem odločil za skoke,« se spominja mladinskega obdobja.
V tokratni epizodi podkasta VAR nam je razkril še veliko več – tudi o Zlatku Zahoviću, Rudiju Zavrlu, Zdenku Verdeniku in Srečku Katancu. Zakaj je ostal brez skupne fotografije s Pelejem, na kakšen način je dobil dva avtomobila z igranjem tenisa po karieri in kako danes s časovne distance gleda na odnos s preminulim bratom, ki je prav tako igral nogomet?
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji