Po veliki noči

V dneh, ko barvamo jajca, se mastimo s šunko in potico, jokamo nad hrenom in se ukvarjamo s tem, kar pač pritiče velikonočnim praznikom, morda sploh ne opazimo, da smo dejansko že globoko v volilni kampanji za po slovenski parlamentarni ureditvi najpomembnejše, državnozborske volitve. S tem ne mislim kampanje, ki se po izročilu začne dan po volitvah, ampak delamo tako rekoč zadnje korake v obdobje, ko bo šlo zares.

Da živimo v zanimivem času, najbrž ni posebno izvirna ugotovitev. Predvsem v negativnem pomenu. Negativno zanimivega ga delajo zunanje okoliščine, z najbolj brutalno evropsko vojno po tisti pred osemdesetimi leti na čelu. Slovenija se zdi glede ruskega naskoka na Ukrajino razdeljena, čeprav ne razumem, kako lahko nekdo razsoden najde razumevanje za ravnanje ruskega predsednika. Ki je, recimo bobu bob, diktator samo malo prenovljenega kova, saj se mu ljubi ukvarjati s sicer brezpredmetnimi volitvami, in vojni zločinec, zaradi česar je, kot nekoč Radovan Karadžić, Ratko Mladić in njun vožd Slobodan Milošević, dobesedno na begu pred mednarodnim sodiščem. Mimogrede, ravno ta teden je minilo natančno dve leti, odkar je mednarodno kazensko sodišče razpisalo nalog za aretacijo, se pravi tiralico, za Vladimirjem Vladimirovičem Putinom.

A kljub temu veliko ljudi pri nas, z dvema nekdanjima predsednikoma republike vred, obema pravnikoma, enim celo ekspertom za mednarodno pravo z zavidljivimi svetovnimi referencami, še vedno meni, da bi bilo treba vojaško pomoč Ukrajini ukiniti. Ker da bi bila to najhitrejša pot do miru, in ne, kot bi lahko menil v rusofilijo nepogreznjeni laik, najhitrejša pot do ukrajinske kapitulacije. A bojim se, da Ukrajina ne bo ravno med glavnimi temami slovenske volilne kampanje.

Na volitvah se bomo odločali predvsem o tem, kam bo šla Slovenija. Po poti, na kateri je vse manj sopotnikov, se pravi liberalne, socialno še vedno precej občutljive in povezane družbe, ali po poti, na kateri je vse večja gneča tudi v Evropi. O tem, kdo je glavni na tej poti, verjetno ni treba izgubljati besed, čeprav ni iz Evrope. A ko je na njej gneča, se to težko konča dobro, kar sta v 20. stoletju pokazali dve svetovni vojni in še katera. Po tej poti korakata tudi naša vzhodna in zahodna soseda, severna pa se ji je izognila samo za las in morda samo začasno. Ko razmišljam o tem, me vedno znova preseneti, da je Hrvaška, nekoč avtokracija, ki jo je s trdo roko vodil Franjo Tuđman, zadnje čase najbolj politično spodobna od slovenskih sosed.

Kam bo šla Slovenija, je zdaj težko reči. Na desni je jasno, da bo ostal hegemon Janez Janša, ki svojo partijo vodi že dlje, kot je sovjetsko partijo vodil Stalin. Ali ga bodo zaradi sumljivih poslov v Trenti obsodili ali ne – v trenutku, ko to pišem, sodba še ni znana –, je pravzaprav nepomembno. Seveda za njegove volivce, disciplinirane in nepremakljive, da bi za takšno bazo ubijal vsak politik.

Na volitvah drugo leto ne bomo odločali predvsem o reformah zdravstva, pokojninskega sistema, plač, ampak o poti, po kateri bo šla naša država. Država, o kateri Janša in njegovi trdijo, da jo je nekdo ukradel. Glede na nedavne izkušnje z njimi na oblasti je to država, v kateri ulice čistijo z vodnimi topovi in solzivcem, policijski minister pa po njih paradira obkrožen s specialci, oboroženimi z avtomatskim orožjem. Za to, da bomo odločili, v kakšni državi hočemo živeti, ne bo dovolj, da vzamemo v roke samo pamet. Vzeti bomo morali tudi volilni list in pisalo.