V nadaljevanju preberite:

Predsedniki nacionalnih zvez izražajo zadovoljstvo ob vsaki priložnosti. Logično, nogomet je mogoče razvijati s strokovnimi nasveti in denarno pomočjo. Zgolj v štiriletnem ciklu projekta Hattrick (2024-2028) bo Uefa razdelila med članice 935 milijonov evrov, tudi Nogometna zveza Slovenije bo prejela najmanj 17 milijonov €. To je ključno prav za manjše države. Pomembna je tudi liga narodov, ki prinaša zvezam iz teh držav več denarja kot trženje nezanimivih prijateljskih tekem; Slovenci raje gledajo Vlahovića, Haalanda in Arnautovića kot pa Severne Irce … Navsezadnje bi tudi za Gruzijo obstajala večja verjetnost, da se vrne v Sovjetsko zvezo, kot da se prebije na evropsko prvenstvo, toda prek lige narodov ji je uspelo prav to.

Ni čudno, da želijo nacionalne zveze ohraniti sedanji modus operandi Uefe, saj ta zagotavlja stabilno poslovanje in organsko rast nogometa na stari celini, pri čemer vse močneje (javno) nagovarjajo Aleksandra Čeferina, naj se vendarle poteguje za svoj zadnji mandat predsednika Uefe, tretjega polnega po ciklih 2019-2023 in 2023-2027. Če bi bile volitve danes, bi morda prejel vseh 55 glasov, tako zadovoljni so volivci, torej predsedniki nacionalnih zvez.

Do naslednjih volitev predsednika Uefe so resda še tri leta. Ali lahko Čeferin kandidira za vnovičen mandat? Lahko, to je bilo mogoče pred odmevno zimsko spremembo Uefinega statuta in je mogoče tudi po njej. Se je Čeferin opredelil do morebitne vnovične kandidature? V resnici se ni nedvoumno izrekel in v nobenem primeru ne bi prelomil svojih besed. »I've decided, let's say around six months ago, that I'm not planning to run in 2027 anymore.« Tako je pojasnil v Parizu na dan slovenskega kulturnega praznika. Lansko jesen se je torej le odločil, da ne bo načrtoval svoje vnovične kandidature. Ozadje v članku, kot tudi odgovor na vprašanje, zakaj so z delovanjem Uefe zadovoljni tako »veliki« kot »majhni«.