V nadaljevanju preberite:

V nogometni družini odmeva zanimiv primer z Balkana, ki vsaj teoretično nakazuje na možnost lepših časov za zgodovinsko najbolj nemirno območje Evrope. Albanija in Srbija sta na Evropsko nogometno zvezo (Uefo) vložili skupno kandidaturo za izvedbo evropskega prvenstva za nogometaše do 21 let. Srbska in albanska zveza sta se odločili za skupno pot kljub nezadovoljstvu nekaterih skupin v Srbiji, na Kosovu in v Albaniji.

To je morda zanimivo v obdobju pred letošnjimi volitvami v razširjeni evropski parlament. Uefo in Evropsko unijo je namreč možno primerjati po več merilih, četudi ne delujeta v povsem enakih okvirjih – navsezadnje premore EU 27 članic, Uefa pa dvakrat toliko na različnih celinah (55). V teoriji naj bi bilo torej »lažje« in bolj učinkovito voditi EU, četudi doslej ni bilo tako. Morda je bilo »lažje«, gotovo pa ne bolj učinkovito.

Zadnji evropski komisarji Jose Manuel Barroso, Jean-Claude Juncker in Ursula von der Leyen očitno niso imeli srečne roke pri uravnavanju smeri evropskega kompasa. Kaj je na Uefi drugače, da deluje enotno pri večini ključnih izzivov, kakršni (so) bili čas pandemije covida, pojav t. i. superlige, odziv na rusko invazijo v Ukrajini ali škodljive ideje Fife?

Zakaj sta lahko igrali v isti kvalifikacijski skupini za euro 2024 Armenija in Turčija, skupno kandidaturo za euro U-21 pa so vložili Albanci in Srbi? Zakaj Angleži in drugi Otočani nočejo niti slišati za nogometni #Brexit. četudi sta jim prav to poskušala podtakniti Florentino Perez in Andrea Agnelli? Ozadje primera najdete v članku.