»V slovenskem plavanju pogrešam šampionski pristop«

Bera slovenske plavalne reprezentance ob včerajšnjem koncu svetovnega prvenstva je podobna tisti pred dvema letoma: tako kot zdaj v Južni Koreji tudi poleti 2017 na Madžarskem za naše plavalce ni bilo uvrstitve v finale. Časi odmevnih slovenskih dosežkov v bazenih se očitno oddaljujejo, o tisti lepi dobi kot tudi temeljih ter vzrokih sedanje krize smo se pogovarjali s Saro Isaković, edino slovensko lastnico olimpijske kolajne v plavanju.

V zadnjih letih smo vas »lovili« z mobilnim telefonom ali prek različnih družbenih omrežij po širnem svetu, zdaj ste si uredili dom v Radovljici, prav blizu od vam najbolj domačega Bleda. Torej zdaj v kraju, kjer je klub, za katerega ste plavali in dosegali izjemne rezultate, pišete svoje novo poglavje življenjske zgodbe?

Vrnila sem se v Slovenijo. Očitno pa v mojem domačem kraju zdaj ni možnosti ustreznega bivališča za mlade ljudi, saj sem se odločila za skupno življenje s fantom. Starša sta v naši hiši na Bledu, brat v Dubaju, midva pa v Radovljici. Seveda sem potrebovala nekaj časa za privajanje, saj sem bila več kot desetletje v tujini – največ v ZDA, Združenih arabskih emiratih in na Norveškem –, zdaj pa prav uživam. Končujem knjigo na temo psihologije plavanja, predavam podjetjem, sodelujem z mladimi športniki. Spoznavam tudi drugačen obraz Slovenije: ne le tistega jamrajočega in pesimističnega, o katerem sem večkrat poslušala, temveč tudi novo energijo z željo po uspehu. Nekajkrat sem bila skupaj z našo alpsko smučarko Ilko Štuhec, zelo jo spoštujem tako po osebnostni plati kot tudi športnih uspehih. Sama pa sem zdaj vesela, da se v Sloveniji spet počutim doma.

Kako pa ste se počutili, ko ste v teh zadnjih dneh spremljali svetovno prvenstvo v plavanju, na katerem ste sicer nazadnje nastopili pred osmimi leti?

Prvič, odkar ne tekmujem več, sem tokrat spremljala tekmovanje brez posebnih čustev. Morda je bilo le v tisti moji disciplini, torej na 200 m prosto, drugače, a dejansko tokrat prvič nisem občutila želje, da bi bila rada v vodi. Ne razmišljam niti negativno niti pozitivno o prvenstvu, skušam biti nevtralni opazovalec. Res pa je, da je bilo pred dvema letoma drugače, ker sem bila tudi na prizorišču v Budimpešti. Prvenstvo je bilo imenitno, srečala sem številne prijatelje in tiste, s katerimi sem nekoč tekmovala. Obenem pa sem se zdaj dejansko čustveno oddaljila od vrhunskega športa, kar sicer ni preprosto. Sleherni športnik namreč po koncu svoje aktivne poti potrebuje nekaj časa za uspešen vstop v običajno civilno življenje.

Ste vi prezgodaj, po olimpijskih igrah v Londonu 2012, pomahali v slovo vrhunskemu športu?

Po igrah eno leto nisem več namenjala pozornosti vrhunskemu plavanju, takrat sem uspešno sklenila študij na univerzi Berkeley v San Franciscu. Nato pa sem se jeseni 2013 preselila v San Diego, začela spet zelo resno trenirati pod vodstvom trenerja Marka Đorđevića, odšla na višinske priprave v Mehiko in razmišljala o vrnitvi med plavalno elito. Nato pa je napočil čas za tekmi v Arizoni in Santa Clari, kjer pa sem se počutila povsem drugače kot nekoč: brez kakršnegakoli tekmovalnega adrenalina. Na jasnem sem si bila, da je ogenj vrhunskega plavanja v meni ugasnil, zato je napočil čas za slovo. Imenitno poslovilno prireditev pa mi je nato v Radovljici pripravil Ciril Globočnik.

Le ob tistem londonskem olimpijskem slovesu, kjer ste branili srebro iz Pekinga, ni šlo po vaših željah, kajne?

Sprva sem bila vesela, ko sem si priplavala olimpijsko normo za London. Doma so me prepričevali, naj se decembra 2011 vrnem in se začnem pripravljati za OI. Toda ne bi si odpustila, če bi takrat odšla iz San Francisca in ne bi pomagala svoji ekipi na prvenstvu ameriških univerz, znanem kot NCAA. Ogromno sem se naučila v ZDA, kot pomemben del treninga spoznavala jogo, ples, balet, kikboks, pilates, predvsem pa sem se seznanila z iskreno pripadnostjo ekipi. In tudi če ne bi imela štipendije v znesku 250.000 dolarjev, ne bi obrnila hrbta ekipi univerze za ta prestižni nastop. Zato sem takrat ostala v Kaliforniji in prispevala delež k podvigu, tretji ekipni zmagi v štirih letih, česar v plavanju ni dosegla še nobena univerza.

In potem ni bilo več mogoče ujeti vrhunske ravni še za OI?

Kriva sem si sama. Najprej bi rada poudarila, da takrat še nisem bila vajena pritiskov in pričakovanj, češ da z olimpijsko kolajno iz Pekinga moram blesteti v vodi še naprej. Bila sem raztresena, kar hotela sem se zagovarjati pred Američani, Slovenci, prijatelji, znanci, javnostjo, obenem pa ni bilo več tiste nujne samozavesti in zbranosti. Sama pa si očitam premalo komunikacije s trenerjem Miho Potočnikom, s katerim sva v tistem sanjskem letu 2008 sestavila imeniten projekt napada na kolajno. Škoda, da nisva dosežkov nadgradila, a zdaj seveda ni mogoče zasukati časa v preteklost.

Kot tudi ne športne usode vašega trenerja: kako gledate, da kot trener edine slovenske plavalke z olimpijsko kolajno nima več svojega mesta pri radovljiškem klubu, povrh pa ga nihče ni povabil niti h kateremu od reprezentantov drugod po državi?

Res ne vem, kaj se je dogajalo takrat v ozadju pri mojem matičnem klubu, toda karkoli je bilo: moj trener si zasluži najboljše in vrhunski status na svojem področju v Sloveniji! Njega bi morali obdržati in mu omogočiti, da svoje znanje vidno uveljavlja. Slišim, da ga imajo zdaj otroci v Kamniku, kjer dela z njimi, zelo radi, tudi sam je precej bolj sproščen. A očitno je pri nas tako – tudi če bi imel 10 olimpijskih kolajn, ne bi užival ustreznega spoštovanja. Vem, ljudje smo si različni, sama sem rada odkrivala obzorja na tujem, Miha je vezan na dom, družino, otroke. A za uveljavitev in spoštovanje okolja bi se očitno moral preseliti drugam. Najhuje pa mi je bilo, ko sem slišala opazke, češ, srečo je imel, ker je delal z mano ... Toda če se on ne bi ukvarjal z mojim pristopom, predanostjo, uspeha ne bi bilo. On je od prvega dne verjel vame in jaz vanj. Sanjala sva skupaj, morda on bolj tiho, jaz pa bolj na glas. Res sva bila skupaj zelo močna.

Pogrešate takšen pristop na naši plavalni sceni v zadnjih letih?

Zelo ga pogrešam. Trenerji so predani, delovni, plavalci tudi, a vsi skupaj so prepogosto pretirano skromni: češ, svet je velik, vsi plavajo, mi ne moremo biti najboljši itn. Za uspeh sem bila pripravljena storiti vse. Imamo dobro šolo plavanja, a ni šampionskega pristopa. Najbrž bi vam tako govoril tudi kdo drug iz mojih časov pri reprezentanci.

Ko tako govorite o pristopu, spomin hitro uide k Petru Mankoču in trenerju Dimitriju Manceviču.

Nedvomno. Izjemen dvojec sta predstavljala. Kolikokrat se spomnim na prezgodaj preminulega Dimitrija ... Marsikaj sem se naučila tudi od njega. Takrat smo vsi verjeli v svoje sposobnosti, ko sem napadala olimpijsko kolajno, sem se zbudila in najprej zjutraj pomislila: Jaz sem šampionka. Dušo bi dala za uspeh ...

Zdaj v Gvangdžuju je bila v slovenskem taboru najbližje finalu Tjaša Oder. Kako gledate na njo?

Za moje pojme nima ustreznega okolja za res vrhunski dosežek. S trenerjem Gorazdom Podržavnikom zavzeto trenirata, toda lažje je visok cilj doseči z ekipo in z zmagovalno psihologijo. Ste kdaj pomislili, da prav v plavanju najdlje tekmovalci in trenerji delajo skupaj? Zakaj se bojimo sprememb? Za športnika ni lahko, a kako bo napredoval, če je vedno vse isto? Kdaj je kdo nazadnje v Slovenijo poklical koga od uglednih strokovnjakov iz tujine, se srečal z njim, izobraževal domačo stroko? Mar ne poslušamo že »sto let« napovedi o plavalnem centru? Najlažje se je opravičevati, češ nimamo denarja. Pa saj ga nikdar ni bilo v neomejenih vsotah, a ugled plavalne zveze je bil nekoč vendarle povsem drugačen kot danes. Ko sem bila stara 13 ali 14 let, sem odprtih ust spremljala dosežke Alenke in Nataše Kejžar, Blaža Medveška, Petra Mankoča, pozneje Emila Tahiroviča, Matjaža Markiča itn. Predvsem pa je bil tudi organizacijski pristop drugačen: dobro se spomnim sestankov pod vodstvom Cirila Globočnika, kako naj krepimo ekipni duh, kako naj se obnašamo v javnosti, odmevnih mitingov, pogosto smo bili v medijih ...

Zdaj pa že nekaj let pred velikimi tekmovanji poletne sezone sploh ni več novinarske konference PZS ...

Mar res? Ne vem, ampak brez akcije in dinamičnega pristopa ne bo šlo. Upam, da se tega zaveda tudi sedanje vodstvo zveze s predsednikom Borom Štrumbljem, ki ga sicer kot strokovnjaka zelo spoštujem. Pred dvema letoma me je njegov predhodnik Jaka Bednarik vprašal, če bi postala direktorica PZS. En mesec sem hodila z njim po Sloveniji po sestankih, ko pa sem mu omenila, da pričakujem eno tretjino še vedno neizplačane nagrade za olimpijsko kolajno, mi je dejal: »Sarica, ne bodi preveč ambiciozna ...« Zato sem še vedno zelo razočarana, vem, da bi lahko šla na sodišče, če bi imela voljo. Res, razumem, da slovenski šport občuti krizo, toda pomemben je pristop, navzočnost ambiciozne skupine ljudi. Želim si, da bi mlajši rodovi črpali pozitivno energijo.