V nadaljevanju preberite:

Vitalij Portnikov je novinar, publicist, pisatelj in politični komentator. Pogovarjala sva se nekaj dni po ukrajinski menjavi obrambnega ministra zaradi številnih korupcijskih škandalov.

- Četudi sprejmemo rusko razlago, zakaj so propadli sporazumi iz Minska, ruska vojska februarja 2022 še zdaleč ni posredovala samo v Donecku in Lugansku, kjer so razglasili neodvisni republiki. Če je bil problem v neodvisnosti regij Doneck in Lugansk, zakaj je ruska vojska napadla tudi Kijev, Harkov, Černigov, Sumi in številne druge kraje in regije? Kijev ni niti Luganska niti Doneška ljudska republika. Sedanja vojna je zato jasen dokaz, da je bilo dogajanje na Krimu, v Donecku in Lugansku zgolj priprava pred naskokom na celotno Ukrajino.

- Vse to je politika genocida, a ne samo genocida ljudi v Ukrajini, temveč tudi neetničnih ruskih državljanov iz oddaljenih ruskih republik. Predstavljajte si – to je tako, kot da bi v času Jugoslavije v Beogradu ukazali napad na Italijo, toda na bojišče bi pošiljali le Slovence, Hrvate in Albance, ljudje iz Beograda pa bi vojno gledali iz domače dnevne sobe. Prav to se zdaj dogaja v Ruski federaciji.

- Konec vojne je pogojen s koncem ruskih ekonomskih in vojaških resursov. In z rusko politično odločitvijo, da je Ukrajina samostojna in suverena država. Samo takšna rešitev lahko pomeni konec vojne, brez možnosti ponovnega vžiga vojaških spopadov.

- Edina posledica konca dobave orožja za Ukrajino bi bila še obsežnejša ruska okupacija in več mrtvih ukrajinskih civilistov.