Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Sobotna priloga

Narobe je, če h končanju bojev nagovarjamo žrtev in ne agresorja

Marija Sotnikova Štravs, Ukrajinka iz Donbasa, v doktorski nalogi opisuje politične vplive na ukrajinščino in prepletanja z ruščino.
Mariupolj je bil vzor za ves okupirani del Donbasa, kako bolje in normalno se živi na neokupiranem območju, zato so bili Rusi še toliko bolj jezni. FOTO: Alexander Ermochenko/Reuters
Mariupolj je bil vzor za ves okupirani del Donbasa, kako bolje in normalno se živi na neokupiranem območju, zato so bili Rusi še toliko bolj jezni. FOTO: Alexander Ermochenko/Reuters
6. 8. 2022 | 05:00
36:08

V nadaljevanju preberite:

V slovenskem jeziku obstaja pomembna doktorska disertacija Jezikovna politika v visokem šolstvu na Poljskem, v Sloveniji in Ukrajini. Napisala jo je Marija Sotnikova Štravs, Ukrajinka iz Donbasa, ki že drugo desetletje živi v Sloveniji. Ker v doktorski nalogi podrobno opisuje politične vplive na ukrajinščino in prepletanja z ruščino, je odlična sogovornica za vse dileme, ki delijo tudi slovensko javnost, zlasti ker prihaja z območja, kjer v Ukrajini potekajo najbolj krvavi boji.

Odraščala je v Donbasu, natančneje v jugozahodnem delu luganske regije, kjer ima danes oblast ruski okupator v Luganski ljudski republiki. Prihaja iz rusko-ukrajinske družine v Ukrajini, a je zdaj slovenska državljanka. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala iz poljskega jezika in književnosti ter iz slovenskega jezika in književnosti. Na FF je pozneje opravila doktorat s področja slavističnih študijev. Dela kot prevajalka, saj tekoče govori ukrajinsko, rusko, poljsko, slovensko in angleško, razume nemško in srbohrvaško in še nekaj drugih jezikov, zdaj se uči še škotske gelščine. Ukvarja se z raziskovanjem jezikovne politike in slovanskih jezikov. Že vse od leta 2014 jo številni prijatelji, znanci in vse bolj tudi novinarji sprašujejo, kakšno je realno stanje v Ukrajini, pri tem pa jo najbolj moti, kako javnost za dejstvo vzame vsako rusko propagandno trditev, pri njenih odgovorih pa vedno zahtevamo tudi dokaze.

V Sloveniji ves čas poslušamo ideje, naj Putinu preprosto predamo Donbas in Krim, da bo mir. Ampak če mu damo Donbas, kdo bo prevzel odgovornost za ljudi, ki si Putina tam ne želijo? Ne razumem, zakaj Donbas istovetijo z dvema nepriznanima republikama, saj to ni isto, sploh ker se že od začetka zraven meša redna ruska vojska, ki je preoblečena v uniforme domnevnih osamosvojiteljev.

V Sloveniji nam je samoumevno, da je slovenščina glavni jezik v izobraževanju, strežbi in še marsikje. Enako tudi ukrajinski zakon določa, da mora biti meni v restavracijah v ukrajinščini, a zraven je lahko še v ruščini, kitajščini, angleščini … Tudi kazni za kršitev v slovenskem zakonu so višje kot v ukrajinskem, a verjetno ni nikogar, ki bi trdil, da je Slovenija zaradi tega fašistična država.

Zgodovina nas uči, da se Putin ne ustavlja, enako velja za to vojno. Najprej je govoril, da bodo osvobodili samo dve republiki, a zdaj vidimo, kje vse je ruska vojska, na zasedena območja pa pošiljajo tudi učitelje ruščine. Zraven se zgražajo, kako naj bi Ukrajina prepovedala ruščino, toda ko so zavzeli Mariupolj, so mestni zapis v ukrajinščini takoj zamenjali z ruskim.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine