V nadaljevanju preberite:

Srbska zgodovinarka in političarka Latinka Perović (1933, Kragujevac) z zaskrbljenostjo spremlja dogajanje v Rusiji, Ukrajini in njeni domači Srbiji. V Rusiji je nekoč živela in predavala, o ruski in srbski zgodovini je spisala članke in knjige, denimo Srpsko-ruske revolucionarne veze (1993) in Ruske ideje i srpske replike (2018), nenehno sodeluje tudi na okroglih mizah in intervjujih.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila nosilka srbskega liberalnega gibanja. Je prva srbska osebnost, ki je dogajanje v Srebrenici označila za genocid, zdaj pa ostro obsoja ruski napad na Ukrajino. V sedanjem ruskem primeru in nekdanjem srbskem primeru vidi enak model velikodržavne politike, zato je ne preseneča, da tako veliko Srbov podpira rusko vojskovanje v Ukrajini.

Pri sedemindvajsetih letih je predsedovala Antifašistični ženski fronti Srbije, od leta 1968 do 1972 je bila sekretarka Zveze komunistov Srbije, toda ker je bilo njeno prepričanje preveč liberalno in zahodnjaško, je morala položaj zapustiti. Ni bila edina, saj so bili v umik med drugimi prisiljeni tudi Stane Kavčič, Ante »Miko« Tripalo, Savka Dabčević-Kučar in Marko Nikezić. Precej zgodovinarjev in poznavalcev tedanjega dogajanja je prepričanih, da Jugoslavija ne bi razpadla v krvi, če bi ti ljudje dobili priložnost, da socialistično Jugoslavijo usmerijo v več demokratizacije, modernizacije in liberalizacije.

Dve leti po obračunu z liberalizmom so Latinko Perović iz zveze komunistov celo izključili, zato je zavetje poiskala v knjigah in preučevanju zgodovine. Toliko desetletij kasneje ostaja večna nasprotnica srbskega nacionalizma in protivojna aktivistka, zato se tudi pri 88 letih ne ustavlja. »Veliko pišem, berem in delam z mladimi zgodovinarji pa tudi s kakšnim pravnikom in sociologom. V življenju sem imela srečo, da sem vedno delala s pametnimi ljudmi, enako je sedaj v starosti,« je povedala doma, v udobnem naslonjaču, kjer jo v čitalnici od vrha do tal obkrožajo premnoge knjige. In še zanimiva opazka – med intervjujem srbskega predsednika ni niti enkrat naslovila z imenom in priimkom.

Vse navedbe, da je stradanje civilistov v Ukrajini navadna propaganda, da Ukrajinci ubijajo sami sebe in da postavljajo trupla ob cesto … Vse to smo že videli in poslušali v naši vojni v devetdesetih letih, ko so nam to govorili o srbskih vojnih zločinih v Bosni in Hercegovini.

Vsi ti Srbi, ki podpirajo Rusijo, v vojni v Ukrajini vidijo dokaz, da so bili sami na pravi strani v jugoslovanski vojni. Sedanje rusko vojskovanje razumejo kot potrjevanje lastnega početja pred tridesetimi leti.

Žena in hčerke Sergeja Lavrova ne živijo v Rusiji, temveč na zahodu, enako Putinove hčerke. In tudi vsi naši ministri in predsedniki, ki tako zelo zagovarjajo povezave z Rusijo, imajo svoje otroke na zahodu, in ne v Rusiji.

V Srbiji vidimo na delu politično strukturo, ki je prišla na površje iz vojne. Nekoč so bili ministri in koalicijski partnerji Slobodanu Miloševiću, zdaj so predsedniki republike, ministri, predsedniki parlamenta … Naša politična elita je nastala iz vojne, s krajo so prišli do velikega premoženja.