V nadaljevanju preberite:

Morda je edina pozitivna stran ruske vojaške agresije v Ukrajini, da lahko zdaj marsikje po Evropi spoznamo učenjake iz Ukrajine in Rusije, ki jih sicer ne bi. Od njih lahko namreč iz prve roke spoznavamo podrobnosti o tem delu Evrope. V Ljubljani je tako konec maja na filozofski fakulteti predavala jezikoslovka dr. Marija Švedova.

- Ukrajinščini je bliže beloruščina kot ruščina. V ukrajinščini je tudi veliko besed iz poljščine, ki jih Rusi ne razumejo, obenem imamo mnogo povsem lastnih besed, ki jih prav tako ni v ruščini.

- V dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je večji del sedanje Ukrajine postal del Sovjetske zveze, smo še imeli neodvisno ukrajinsko vlado in uradni ukrajinski jezik, prav tako je obstajala uradna komunikacija med Kijevom in Sankt Peterburgom. V vseh sovjetskih republikah so tedaj podpirali lokalne jezike, t. i. korenizacijo, saj je bil to eden od načinov širjenja priljubljenosti sovjetskega režima, hkrati pa so želeli komunistično idejo s pomočjo lokalnih jezikov čim bolj razširiti med ljudi.

- Najprej smo imeli samo idejo, da bi ustvarili ukrajinski korpus, česar smo se dejansko lotili nekaj let kasneje. To je projekt, ki je nastal od spodaj navzgor. Zagnali smo ga kot prostovoljni projekt, saj pred tem nismo imeli nobenega ukrajinskega korpusa.

- Pri projektu zdaj sodeluje deset ukrajinskih univerz. V izredno pomoč so študentje, saj so opravili ogromno ročnega dela. Vse starejše knjige smo namreč skenirali, študentje pa so nato vse ročno pregledovali in popravljali napake, zato je nesporno dejstvo, da je ukrajinski korpus nastal skoraj povsem ročno.