Generalni direktor Mednarodne agencije za atomsko energijo Rafael Mariano Grossi pozdravlja razcvet jedrske energetike v Evropi in po svetu. Za to je več razlogov, prvi je nujnost razogljičenja, za kar jedrske elektrarne ne bodo prepozne, kot trdijo nasprotniki. Opozarja pa tudi na težavo, ki jo imajo v Iranu, saj je ta na dobri poti do vsega potrebnega za proizvodnjo jedrskega orožja.

Več mesecev smo se bali, kaj se bo zgodilo z največjo jedrsko elektrarno v Ukrajini, in spremljali vaše obiske, s katerih ste opozarjali, da so razmere tvegane, hkrati pa pomirjujoče, saj je bilo videti, da nihče noče jedrske nesreče. Nevarno se razmere zaostrujejo tudi na Bližnjem vzhodu. Kako je zdaj, se moramo bati?

Mislim, da smo lahko zaskrbljeni. Imate prav, ko pravite, da imamo združbo več mednarodnih kriz, ki imajo skupen imenovalec. Eno je možnost uporabe jedrskega orožja ali uporaba jedrskih elektrarn kot orožje. To je potisnilo IAEA v središče dogajanja. Tudi razvoj iranskega jedrskega programa, ki je mogoče zašel v napačno smer, v proizvodnjo orožja. To skušamo reševati z zelo dejavnim pristopom, to ni zgolj opazovanje razvoja dogodkov. Trudimo se zmanjšati tveganje za nesreče in širjenje jedrskega orožja.

Kako?

Na različne načine, odvisno od krizne situacije. V Ukrajini so razmere precedenčne. Nikoli doslej nismo v vojni imeli okupacije območja jedrske elektrarne, nikoli niso bile jedrske elektrarne na bojnem polju oziroma na frontni črti, na bregu reke Dneper. Na enem bregu so bili Rusi, na drugem Ukrajinci, razmere so bile naravnost dramatične. Zato smo vzpostavili stalno prisotnost IAEA. V Zaporožju živi ekipa IAEA, strokovnjaki so tam od 2022.

Ob prvi priložnosti sem tudi sam šel tja in začel pogajanja tako z Rusi kot z Ukrajinci. Stalna prisotnost je pomembna zaradi dveh stvari. Prvič, v elektrarni imaš mednarodno organizacijo, ki je neodvisno telo na vojnem območju. Drugič, stalno informiramo tujo javnost, kaj se dogaja. Dobro veste, da smo v dobi lažnih novic, ker pa imamo tam svoje ljudi, natančno vemo, kaj je res in kaj laž. Vsak drugi dan izdajamo obvestila o dogajanju. Sodelujemo tudi z ruskim vodstvom elektrarne glede različnih tehničnih rešitev, dajemo mnenja in nasvete. Ljudje običajno ne vedo niti tega, ali elektrarne deluje ali ne, kateri od šestih reaktorjev je ustavljen in podobno.

Kot smo slišali, je jedrska elektrarna Zaporožje ustavljena. To drži?

Reaktorji v Zaporožju ne delujejo, tudi o tem smo se precej pogovarjali z vodstvom. V tehničnem žargonu so hladno ustavljeni, delujejo le toliko, da vzdržujejo varnostne sisteme, a ne proizvajajo elektrike za omrežje. Zdaj prihaja zima, več je vprašanj, kako to stanje vzdrževati naprej. Lani smo imeli krizno situacijo, ko so uničili jez Nova Kakhovka, pretok reke se je zelo znižal, zato ni bilo dovolj vode za hlajenje elektrarne. Pomaga pa, da imamo vzpostavljen kanal za komunikacijo s kolegi, govorim pa z obema stranema, predsednikom Vladimirjem Putinom in Volodimirjem Zelenskim. To je ključno, odprta vrata za diplomacijo, komunikacijo. Tako aktivno pristopamo k izzivu.

Je težje v Izraelu in Iranu?

Primer Irana je zelo dolga zgodba, 20 let. Je kot kriza, ki se segreje in potem ugasne. Imeli smo sporazum, potem so nekateri partnerji umaknili podpis, Iran pa ga je postavil na stran. Zdaj dela več stvari, ki vzbujajo skrb. Med drugim bogatijo uran na zelo visoko raven. Da lahko izdelaš jedrsko orožje...

...moraš obogatiti 20 odstotkov urana, to so bile zahteve pri nekaterih malih modularnih reaktorjih, ki so jih strokovnjaki ocenili za tvegane.

Točno. Za jedrsko orožje sicer potrebuješ 90 odstotkov, oni pa so pri 60 odstotkih. Tehnično gledano, imajo zmogljivosti za pripravo materiala, ki je potreben, če, poudarjam če, hočeš proizvesti jedrsko orožje. Tega trenutno še nimajo, a odpirajo več tehnoloških avtocest do njega. Zakaj to delajo? Ne vemo povsem zagotovo, ker ne sodelujejo z nami povsem odkrito. Naši strokovnjaki so tam, a so omejeni pri tem, kaj smejo videti.

Konflikt na Bližnjem vzhodu je volatilen, zdaj govorijo o mogočem izraelskem maščevanju za napad Irana. Govori se tudi, da nameravajo napasti jedrske zmogljivosti. Vse to v seštevku je zelo skrb zbujajoče. Seveda se o tem pogovarjamo z vsemi svetovnimi voditelji, ne nazadnje je IAEA edina organizacija, ki je tam s svojimi ljudmi in vidi, kaj se dogaja. Analiziramo tudi zmogljivosti in kaj so resnične težave. Tudi tu imamo osrednjo vlogo v teh težkih časih.

V Iranu so 5. oktobra zaznali precej močan potres na območju, ki sicer ni potresno aktivno. Nekaj domnev se je razširilo, da je mogoče šlo za jedrsko eksplozijo.

Potres nima nič opraviti z jedrsko eksplozijo. Tudi mi spremljamo organizacijo CTBTO, ki se zavzema za končanje testiranj jedrskih bomb, ta je tudi sporočila, kako se je zgodilo. Potres nima izvora v globini jedrske eksplozije, zato je skrb odveč.

Kako bi ocenili dogajanje na jedrskem področju, gre res za novo renesanso jedrske energije?

Lahko vidite, da države po vsem svetu, ne le v Evropi, na jedrsko energijo gledajo z ogromnim zanimanjem, zato gre za renesanso. Za to je več razlogov. Prvi je globalno segrevanje, ki ga moramo ustaviti s postopnim prehodom iz fosilnih na nizkoogljične vire energije. To lahko naredimo z obnovljivimi viri, moram poudariti, da zelo podpiramo obnovljive vire, so zelo pomembni in morali bi jih še bolj razširiti, so poceni in podobno, a ne zadostujejo. Velikih ekonomij ne moreš napajati le z obnovljivimi viri. Sonca ne vidimo vsak dan, tudi veter ne piha vedno, to sta nestabilna vira. Zato potrebujemo stabilno pasovno osnovo, ki je na voljo vseskozi. Nekatere države za to uporabljajo plin, druge premog, nekatere pa jedrsko energijo. Današnje jedrske elektrarne delajo praktično 100 let. Države, ki imajo jedrsko energijo, jo hočejo obdržati še naprej, države, ki je nimajo, pa si jo želijo. Ljudje v Evropi pogosto ignorirajo dejstvo, da pol nizkoogljične elektrike proizvedejo jedrske elektrarne. Danes, ne kot ideja ali načrt, ki bi ga želeli izpolniti. Vi imate zaradi ene jedrske elektrarne skoraj 40 odstotkov čiste elektrike.

Rafael Grossi meni, da bi bila Evropa brez jedrske energije v težavah. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Drug razlog je energetska varnost. Zaradi vojne v Ukrajini se je mnogo držav odločilo, da bodo zmanjšale porabo plina in nafte iz Rusije. Bomo zato vso državo prekrili s fotovoltaiko ali vetrnicami? Jedrska elektrarna zaseda prostor enega parkirišča, ker je neverjetno učinkovita. Zato se države odločajo za jedrske elektrarne, pa ne samo tu, tudi drugod. Poglejte Kitajsko, ima 30 reaktorjev, gradi jih še 24. Rusija dela enako, Indija tudi, Brazilija, Argentina, Mehika, ZDA, Japonska znova zaganja vse reaktorje, ki so jih ustavili po Fukušimi. To je velika priložnost za Slovenijo, ki ima dobro tradicijo, zelo dobro upravljanje jedrske infrastrukture, tehnološko bazo, strokovnjake, vi veste, kako se to dela. To ni kurjenje premoga, je zelo zahtevna tehnologija. Slovenija to ima, kar je velika primerjalna prednost v primerjavi z drugimi državami, ki bodo morale šele postaviti vso infrastrukturo, vključno z nacionalnim nadzornim organom. Jedrska dejavnost je zelo regulirana. Tu so izkušnje tudi za, denimo, Afriko, kjer si države zelo želijo jedrsko energijo.

Verjetno bi jo lahko že dobile, če bi jim to dovolili.

Drži, zdaj pa moramo nadoknaditi zamujeno. Najprej moramo poskrbeti za to, da nove jedrske države ustrezno usposobijo delavce v tej industriji, IAEA ima programe tudi za to. Za Združene arabske emirate bi rekli, da ti pa že ne potrebujejo jedrske energije, saj plavajo v plinu in nafti. A načrtujejo prihodnost in zdaj imajo štiri jedrske elektrarne, ki proizvedejo 30 odstotkov njihove energije. Tako lahko izvozijo več plina in nafte, kar je precej inteligenten pristop, kajne? Je mogoče, a je treba iti postopoma, korak za korakom.

Kako gledate na referendum v Sloveniji?

Referendum je orodje demokracije, pot, da javnost izrazi svoje mnenje. Pomembno je, da je javnost dobro informirana. V Sloveniji imate pol stoletja izkušenj, zato je informiranost boljša, ne skačete v neznano.

Tri glavne izzive imamo. Prvi je ogromna cena, drugi je varnost, tretji pa jedrski odpadki.

Na vse to je treba odgovoriti. Gradnja velike jedrske elektrarne je na začetku kapitalsko intenzivna, vendar je to naložba v stoletje proizvodnje elektrike. V termoelektrarno mogoče vložite milijardo, imate za deset let, potem je treba vanjo vlagati čedalje več. Poglejte, kakšen je bil vložek v Nuklearno elektrarno Krško in kaj ste od nje dobili. Ne poznam končnega modela financiranja nove jedrske elektrarne, a možnosti je več, imate zelene obveznice in druge možnosti. Pomemben faktor je tudi dobavitelj, razlika je, če gradite z Američani, Francozi ali Korejci, in, kar sicer ni med možnostmi izbire, če gradite z Rusi ali Kitajci. Države imajo različne pristope k financiranju. To je vladna odločitev.

Kar se tiče varnosti, rezultati, tudi z dvema nesrečama, so povedni. Jedrska industrija je najbolj regulirana dejavnost, med vsemi, ki obstajajo. Veliko se pogovarjam z zavarovalnicami, ki izračunavajo faktorje tveganja. Jedrska energetika ima najnižji faktor tveganja. Po številu žrtev je jedrska energetika bolj varna kot obnovljivi viri. To je treba pogledati, dejstva, ne domišljijskih prepričanj. Ko nekdo reče, da je jedrska energija nevarna, lahko odgovorite, da imate NEK že več desetletij in da že ves čas, tudi v socializmu, daje elektriko. Kje je težava?

Z jedrsko energijo bi lahko pomagali tudi državam v razvoju, saj razvoja brez energije ni, pravi Rafael Grossi. FOTO:Jože Suhadolnik/Delo

Ni res, da ne vemo, kaj storiti z jedrskimi odpadki, vemo, kaj je treba. Za vse odpadke iz NEK vemo, kje so, ker jih je malo in so še vedno shranjeni v NEK. Za odpadke termoelektrarn na premog in plin ne vemo, kam gredo, ko jih izpustimo v zrak, a ti odpadki uničujejo atmosfero, posledice pa so tu. Odpadke v Krškem preverjamo tudi mi. Politične debate se običajno začnejo pri vprašanju dolgotrajnega skladiščenja izrabljenega goriva. V 70 letih delovanja jedrskih elektrarn nikoli nismo imeli nesreč z jedrskimi odpadki. Imamo tehnologijo, odpadke osteklenimo, jih spravimo v lične jeklenke. Potem je treba najti geološko stabilno območje, kjer bodo jedrski odpadki spet zasedli prostor enega parkirišča. Finska tak prostor že ima, Švedska tudi, Francija ga bo imela kmalu. To je bolj politično kot tehnološko vprašanje. Na Švedskem sta se dve vasi celo borili za to, katera bo dobila skladišče. To je namreč dejavnost, ki traja veliko let, službe pa so dobro plačane. Znova, treba je pogledati dejstva.

Koristi za družbo je še več, če pogledamo prispevek NEK.

Nič ni čudežno, nič ni brez napak, a jedrska industrija je zelo stabilna, ima zelo solidne rezultate, 25 odstotkov elektrike te celine in 50 odstotkov čiste elektrike te celine. Skratka brez jedrske energije bi bili v velikih težavah.

Nasprotniki trdijo, da bodo jedrske elektrarne in mali modularni reaktorji prepozni za razogljičenje, poleg tega pa bodo povišali cene elektrike.

Ko se pogovarjamo o elektriki, cena ni edino merilo. To, da postajajo obnovljivi viri cenejši, ne bo rešilo vseh težav. Potrebujemo tudi stabilne vire. Dobro je, da bo elektrika iz obnovljivih virov poceni, tako bo tudi kombinacija elektrike iz vseh virov cenejša. Razogljičenje ni cilj, ki ga dosežeš in je konec. Treba je oblikovati sistem, ki bo ostal razogljičen. Za kaj bo torej jedrska energija prepozna? Popolno razogljičenje je treba doseči do sredine stoletja, nekatere države pravijo, da bodo to dosegle do 2060, Indija do 2070. Jedrsko elektrarno zgradiš v petih letih in jo imaš. To, da je prepozno, ni pošten argument.

Grossi: Jedrska energija je po številu žrtev bolj varna kot obnovljivi viri

Vedno traja nekaj časa, da dosežeš nek cilj. Vedno me presenečajo ljudje, ki gojijo globoko nasprotovanje do jedrske energije, včasih povsem iracionalno. Včasih dobim občutek, da so prepričanja ideološka, ne razumska, a to je realnost, v kateri živimo. Edina možnost je komuniciranje dejstev. Spomnite se razprav o taksonomiji zelenih naložb. Nekatere velike in vplivne države niso hotele jedrske energije zraven. Evropska komisija je naročila raziskavo pri JRC in ta je ugotovil, da pri jedrski energiji ni nič bolj problematičnega kot pri drugih virih energije. A nekatere države so še vedno zatrjevale, da to ne more držati.

Potrebuje jedrska energija podporo države, glede na to, da obnovljivi viri energije dobivajo velike subvencije?

Subvencije so tudi stvar, zaradi katere se cen elektrike iz obnovljivih virov in jedrske elektrarne ne da primerjati. Če daš subvencije enemu sektorju, postane cenejši, če obdavčiš drugega, obstaja evropska država, ki vedno bolj obdavčuje jedrsko energijo, je dražji. Je potem pošteno primerjati take cene in trditi, da je drugi predrag? Jedrska energija je konkurenčna. Lahko jo omogočaš ali pa oviraš. Finančne institucije so imele mnogo let prepoved financiranja jedrske energije. Šel sem na Svetovno banko, govoril s predsednikom in upravnim odborom, zdaj se bo Svetovna banka odprla tudi za naložbe v jedrske elektrarne. Svet se spreminja, vse se elektrificira in digitalizira, treba mu je zagotoviti nizkoogljično energijo in jedrske elektrarne so en vir, ne edini, a pomemben.

Kako pa smo se znašli v razmerah, ko Kitajska tehnologije, ki so bile razvite v Evropi in ZDA, lahko gradi hitreje in ceneje?

Kitajska ima makroekonomski sistem, ki ne kaznuje jedrske industrije, kot v mnogih drugih delih sveta. Poleg tega so uredili dobavne verige, ki jih je imela nekoč tudi Evropa. V preteklih desetletjih v Evropi ni zraslo ravno veliko jedrskih elektrarn, a tudi to se zdaj odpira. Je proces, a gre v pravo smer.