Prihaja iz Trbovelj, ki so prebrodile zahtevno industrijsko ter z zaprtjem rudnika in termoelektrarne tudi energetsko transformacijo. Pred energetsko preobrazbo je tudi Slovenija, ta pa se še pospešuje s propadom Teša.

Jure Knez, soustanovitelj in predsednik uspešnega trboveljskega podjetja Dewesoft, je skupaj s podjetnikoma Igorjem Akrapovičem in Radkom Luzarjem med ustanovitelji gospodarskointeresnega združenja Pobuda Jek 2, ki so ga predstavili ta teden. Podjetniki vlado pozivajo, naj drugi blok jedrske elektrarne Krško zgradi tudi s pomočjo zasebnega kapitala.

Brez drugega bloka bi lahko energetsko intenzivna industrija doživela usodo trboveljske industrije izpred treh desetletij.

Zakaj ste med soustanovitelji Pobude Jek 2?

Elektroenergetska neodvisnost je ključ do uspeha vsake družbe, okolja in države. Že zdaj uvažamo del električne energije, z zaprtjem Termoelektrarne Šoštanj (Teš) pa bo ta problem še bolj pereč. V analizi smo ugotovili, da je jedrska energija praktično edina možnost za zagotovitev potrebe po električni energiji. Lani so podjetja občutila, kako odvisni smo od energentov in kako pomembno za konkurenčnost naših podjetij je, da so ti na voljo po primerljivih cenah. Nastopamo namreč na svetovnih trgih, električna energija pa je bistveno cenejša že na sosednjih trgih, denimo v Bosni, pa tudi v ZDA ali na Kitajskem. In to občutimo.

Analizo o potrebnem drugem bloku ste zapisali v knjigo, ki po debelini spominja na Enciklopedijo Britannico. Kaj ste v raziskavi ugotovili?

Na primeru našega podjetja smo naredili ogromno raziskav, kakšne možnosti imamo. Tudi v okviru Pobude Jek 2 je gospa Ana Stanič s strokovnimi sodelavci naredila študijo različnih možnosti. Naša energetska slika kaže, da četrtino porabljene elektrike dobimo iz hidroelektrarn, četrtino iz jedrske elektrarne (Jek), četrtino iz Teša, ki se bo kmalu zaprl, nekaj odstotkov iz sončne energije, preostalo pa z uvozom. Po zaprtju Teša bomo tako zelo odvisni od uvoza, saj bomo tudi s povečevanjem zmogljivosti sončnih in morda tudi vetrnih elektrarn zelo težko zagotovili elektriko za sedem osmin vsega časa, ko sonce ne sije.

Energetska slika pokaže, da pot, ki jo ubiramo, ni realna. Že danes je na mnogih območjih zelo težko dobiti dovoljenje za sončne elektrarne in tudi električno omrežje bo težko preneslo velika vlaganja v sončne elektrarne. Obnovljivi viri energije so zagotovo del energetske mešanice v prihodnosti, a na drugi strani tehtnice potrebujemo stabilen vir, ki vedno zagotavlja energijo za ogrevanje in hlajenje, za industrijo, da gorijo luči. Pri trenutni tehnologiji to omogoča le nuklearna elektrarna. Videli smo tudi, da odvisnost od drugih virov, kot je plin, lahko zelo hitro povzroči izjemno visoke rasti cen. Jedrsko gorivo pa je zanemarljiv strošek in je na voljo iz različnih virov.

Predstavitev Pobude  Jeka2, z leve: koordinator pobude Matej Drobnič ter ustanovitelji Igor Akrapovič, Jure Knez in Radko Luzar. FOTO: Matej Družnik/Delo  

Vaša pobuda predvideva, da bi se v financiranje drugega bloka jedrske elektrarne (Jek 2) vključil zasebni kapital. Kdo?

Tako Eifflov stolp kot Sueški prekop so zgradili s kombinacijo javnega in zasebnega kapitala – pa tudi številne energetske projekte. Ogromno je primerov, kjer povezava zasebnega kapitala in javnih sredstev daje zelo dobre rezultate. Tak primer je finski model Mankala, kjer je industrija vložila kapital najprej v hidroelektrarne, nato pa še v jedrsko energijo. Zadnjo jedrsko elektrarno so Finci zgradili pred nekaj leti za zelo ugodno ceno na ključ in si s tem za prihodnjih 80, 100 let zagotovili konkurenčno odkupno ceno. Za energetsko intenzivne panoge, kot je papirna industrija, je to izjemno pomembno.

Verjamem, da industrija zaradi lanskih dogodkov vidi, da je energija nujno potreben vir za ohranitev samostojnosti in suverenosti. Ne strinjam se z mnenji, da se mora energetsko intenzivna industrija izseliti iz Slovenije. Pomembno je, da nismo uvozno odvisni od materialov, kot sta aluminij in jeklo. Tovrstna proizvodnja se danes seli v bistveno manj zelena okolja, kjer so izpusti višji. Skrbeti moramo za Zemljo kot celoto, zato je naša odgovornost, da zagotavljamo pogoje za energetsko zahtevne, a ekološko neoporečne industrije.

Finski model Mankala pomeni, da elektrarna prodaja električno energijo lastnikom, podjetjem, po stroškovni ceni. Lani je bila stroškovna cena jedrske elektrarne Krško 44 evrov za megavatno uro (MWh). Za primerjavo; cena elektrike za negospodinjske odjemalce je bila v drugi polovici lanskega leta, ki je bilo še močno v znamenju cen iz energetske krize, 191,7 evra za MWh. Zdi se privlačen posel ...

To ni samo posel, to je v bistvu obstoj. Veliko slovenskih podjetij je podpisalo pogodbe o zakupu električne energije, ko je bila ta v cenovnem vrhu, tudi po 600 evrov na MWh. Lahko si zamislimo, kaj to pomeni v energetsko zahtevni panogi. Imeti energijo po vnaprej znani ceni je ključno za razvoj.

Koliko zasebnega kapitala bi lahko zbrali?

Nekatere ocene so od 15 do 20 odstotkov, seveda pa je vse odvisno od pogojev vstopa. V tujini so ti zelo jasno opredeljeni in tudi zelo privlačni. Najbolje pri tem pa je, da bi zasebni kapital bil lastniški kapital, torej ne bi bilo treba plačevati obresti. Zato bi bila gradnja bistveno cenejša. Če bi jaz imel možnost odločanja, bi k investiranju v drugi blok povabil tudi fizične osebe.

Varčevalci imajo na bankah več kot 27 milijard evrov vlog in kam je bolje vložiti kot v prihodnost? Če bi stare mame vložile denar v drugi blok, bi to bila ena najboljših stvari, ki jih lahko naredijo za prihodnost in za svoje vnuke.

Kakšni bi morali biti pogoji, da bi bilo privlačno za zasebni kapital?

Vlaganja v energetske vire bi se morala obravnavati na isti način kot vlaganja v raziskave in razvoj. To na proračun ne bi bistveno vplivalo. Po drugi strani pa bi privarčevali ogromno davkoplačevalskega denarja, saj ne bi bilo treba plačevati obresti za posojila.

Obnovljivi viri energije so zagotovo del energetske mešanice v prihodnosti, a na drugi strani tehtnice potrebujemo stabilen vir, ki vedno zagotavlja energijo za ogrevanje in hlajenje, za industrijo, da gorijo luči, meni Jure Kenz. FOTO: Leon Vidic/Delo

Koliko bi bil pripravljen vložiti Dewesoft?

To bi morali izračunati, a zagotovo nekaj milijonov evrov. Ideja je, da bi z našim vlaganjem lahko v prihodnosti zagotovili toliko elektrike, kot jo bomo potrebovali.

Povprečna prodajna cena Dravskih elektrarn Maribor je bila lani 24,7 evra, Jeka že omenjenih 44 evrov, Teša pa kar 167 evrov za MWh. Kako vidite veliko razliko med ceno, ki so jo lani plačevala podjetja, in prodajno ceno v elektrarnah?

Na visoko ceno elektrike iz Teša je vplivala nenormalno visoka cena energetskih kuponov, ki so znašali tudi 100 evrov na MWh. To je avtomatsko degradiralo en proizvodni vir. Razumem, da moramo težiti k energetsko zelenemu okolju, a neodgovorno je, da se to prepušča špekulacijam. Energetski kuponi bi morali imeti smiselno vrednost, ki bi omogočala normalen prehod v brezogljično družbo.

Poglejmo Nemčijo, ki je ena od pobudnic hitrega zelenega prehoda. Zaprli so nuklearne elektrarne, bili so močno odvisni od ruskega plina, obnovljivi viri pa imajo ogromne težave zaradi nestalnosti. V Nemčiji se je tako kljub ogromnim investicijam ogljični odtis celo povečal, saj morajo električno energijo pridobivati iz fosilnih virov. To je nasprotni učinek, ki je posledica prehitrega prehoda. Verjamem, da je v prihodnosti zeleni prehod mogoč, a je tehnikom treba pustiti čas za razvijanje rešitev. Trenutno bistveno drugačne tehnologije od te, ki jo imamo na voljo danes, ni na vidiku, zato moramo v vmesnem času delati s tem, kar imamo. Imamo pa dobre rešitve in jih moramo uporabiti, sicer bomo zelo trpeli.

Ne smemo pozabiti, da imperiji, civilizacije propadejo zaradi napačnih odločitev. Kdor je bil v zadnjem času na Kitajskem, je lahko na lastne oči videl, kako ta družba napreduje, kako ogromno investirajo, rastejo in se razvijajo. Evropa pa čedalje bolj zaostaja, saj nima ne jasnega cilja ne načrta za prihodnost oziroma so ti načrti slabi. Že pravljica Cesarjeva nova oblačila nam jasno pove, da je včasih treba reči ne – evropski načrti so napačni. Bodimo realni, moramo jih spremeniti. Namen Pobude Jek 2 je, da se začnemo pogovarjati o naši prihodnosti na osnovi matematike, fizike, energetike, enačb. Na osnovi številk. Številke ne lažejo.

Proizvodnja iz nizkoogljičnih virov bistveno cenejša kot iz fosilnih goriv

Cene energentov so v Evropi bistveno višje kot na bližnjih trgih, kot so BiH, Srbija, Turčija, da ne govorim o Kitajski in ZDA. Kakšna konkurenčna ovira je to za evropsko gospodarstvo?

Posledice tega se bodo videle šele čez leta. Iz Slovenije na tiho, brez medijske pozornosti, odhaja ogromno podjetij. Več kot 80 odstotkov slovenskih zagonskih podjetij v zadnjih dveh letih se je registriralo v tujini. Ne zavedamo se, kakšne hude posledice bodo imela vsa ta alarmantna dejstva, zato je prav, da se o tem pogovarjamo.

Mario Draghi je nedavno predstavil poročilo o konkurenčnosti Evrope. V Sloveniji imamo kup poročil in strategij za večjo konkurenčnost in produktivnost, zatakne pa se pri implementaciji. Zakaj?

Evropa si še vedno zatiska oči pred dejstvi. Enostavno se nočemo sprijazniti s tem, da bo treba načrte spremeniti in da se je treba prilagoditi dejstvom. Zato je ključno, da se o tem piše in da se o tem pogovarjamo in na tej osnovi tudi ukrepamo. Prej ali slej bo prišel trenutek streznitve. Upam, da ne bo prepozno.

Kako zagotoviti, da projekt Jek 2 ne bo zgrešena in preplačana investicija kot Teš 6?

Pobuda Jek 2 želi vključitev širše javnosti v projekt in s tem bo nadzor večji. Vsak, ki bo zasebno vložil denar v projekt, bo želel, da bo uspešen. Ogromna razlika se lahko ustvari že pri izbiri ponudnika in pri tem, koliko let traja gradnja. Vzpostavitev jasnega nadzora je nujna. Pri tem velikem projektu res ne smemo zamočiti. Nujno je, da se ga zgradi učinkovito.

Vključitev zasebnega kapitala bi bilo torej dodatno jamstvo, da bi bil projekt bolj transparenten?

Tako je. Če gledamo matematično; ker bi Jek 2 financiral lastniški kapital namesto bančni kredit, bo njegova gradnja cenejša. Zelo pa me zanima, kdo in iz kakšnih razlogov bi se odločil, da zasebni kapital ne bi smel vstopiti. To bo zelo zanimivo vprašanje. Zagotovo pa se strinjam, da so dobre pogodbe za gradnjo in dober nadzor ključ do stroškovno učinkovitega Jeka 2.

Kaj bo naslednji korak pobude? Kako pristopiti do vlade s to idejo?

Za november je obljubljen referendum. Zelo bi si želeli poznati datum referenduma. Naša ponudba je na mizi in prav tako vprašanje, kakšna je alternativa, če se odpovemo jedrski elektrarni. Verjamem, da so v vladi in Gen energiji strokovnjaki, ki bi morali znati povedati, kakšna bo naša energetska slika, kako bomo uravnotežili omrežje, kako bomo vlagali v vire in koliko bo stala energija v prihodnosti. Če govorimo o prihodnosti brez Jeka 2, bi želel slišati jasen načrt virov pridobivanja elektrike, podkrepljen s številkami in simulacijami delovanja omrežja.

Kako vidite sago s Tešem?

To je posledica bistveno predrage gradnje šestega bloka. To se dogaja v družbah, kjer ni transparentnosti. Drugi vzrok pa je napačna energetska politika z dragimi energetskimi kuponi. Slednji niso težava le za Teš; pri nas je zaradi kuponov tudi cement 30 odstotkov dražji. Nakup stanovanja ali gradnja hiše je predraga, ker slepo investiramo v energetske vire, ki na dolgi rok ne morejo nadomestiti stabilnih virov. To je težava za celotno družbo, zato je skrb vzbujajoče, kam gremo.

Namen naše fundacije bo razvoj podjetništva v Sloveniji in razvoj Zasavja. FOTO: Matej Družnik/Delo  

Oba prihajava iz Trbovelj, kjer smo zaprli rudnik in termoelektrarno. Kraj se zdaj razvija tudi ali pa predvsem zaradi Dewesofta. Katerih napak iz Zasavja v Šaleški dolini pri prestrukturiranju ne bi smeli ponoviti, kje pa so mogoče dobre stvari?

Zasavje je zelo trpelo. Velike tovarne so se zaprle, le redki obrati so obstali. A to je dalo možnost novega razvoja. V Zasavju je ogromno ljudi, ki verjamemo, da se naše okolje lahko še mnogo bolj razvije. Hkrati pa je postalo izredno prijetno za življenje. Naši hribi so fantastični in šele tujci nam povedo, v kako lepem okolju živimo. V naših genih sta še iz časov rudarstva delavnost in sodelovanje. Na teh temeljih gradimo prihodnost. Šaleška dolina ima prav tako ogromno potenciala, morda še več, kot ga je imelo Zasavje, saj ima relativno močno industrijo. Verjamem, da bodo taka okolja uspevala.

Dewesoft skrbi za ohranjanje industrijske dediščine, tudi z nakupom Laibachovih umetnin Rdeči revirji + črn križ, ki ste jih razstavili v treh zasavskih občinah. Zakaj je to pomembno?

Našo industrijsko in kulturno dediščino je treba negovati. Laibachom se moram še posebej zahvaliti, da so te slike lahko prišle nazaj v Zasavje za zares simboličen znesek. Ob tem pa vodimo še druge akcije. Z Rudnikom Trbovlje-Hrastnik se denimo dogovarjamo o nakupu njihove industrijske dediščine, ki jo bomo restavrirali ter dali na ogled obiskovalcem in domačinom. Zelo je namreč pomembno, da se zavedamo svojih korenin in da gradimo na zdravih temeljih.

Kako poteka projekt kampusa Mesto akrobatov?

Za Mesto akrobatov imamo dokumentacijo debelo okoli 30 centimetrov. Ko bomo prišli do 60 centimetrov, bomo lahko začeli graditi. Pričakujem, da bo to v prihodnjem letu. V oktobru obnavljamo še zadnjo halo v zgornjih Trbovljah, ki je bila prazna, potem pa moramo začeti graditi na novo, saj Dewesoft in vsa zagonska podjetja potrebujejo več prostora. Ne moremo namreč zadostiti vsemu povpraševanju. Zato smo se lotili tega ambicioznega projekta, velike zgradbe, ki bo energetsko res nekaj posebnega. Tako kot doslej jo bomo gradili fazno – kolikor bo potreb, toliko modulov bomo zgradili, da bomo okolju ponudili dobro infrastrukturo za razvoj.

V kakšno smer se bo razvijal Dewesoft, tudi glede lastništva, saj zaposleni postajajo solastniki?

Več kot petina Dewesofta je v solastništvu zaposlenih. Naredil sem simulacije, da bi do sto odstotkov prišli zelo težko, zato sem svoj delež prenesel na družinski holding, v katerega so v lastništvo vključeni tudi otroci. Družinski holding bomo delno spremenili v fundacijo. Ta oblika se uporablja pri številnih tujih podjetjih, kot so Bosch, Novo Nordisk, Maersk in tako naprej. Fundacija v osnovi nima lastnika, ima pa svoj namen. Lastništvo Dewesofta bo tako imelo tri stebre, in sicer fundacijo, družinski holding in zaposlene, katerih delež se povečuje. Tako bomo imeli lastniško strukturo za prihodnjih sto let.

Dewesoft podpisal pismo o nameri za gradnjo kampusa

Fundacija Roberta Boscha podpira cel kup družbeno odgovornih projektov. Kakšen bi bil namen vaše fundacije?

Fundacija Roberta Boscha je res eden od dobrih primerov. Čast sem imel govoriti z enim od njihovih direktorjev, ki je opisal njeno delovanje. Robert Bosch je fundacijo ustanovil leta 1940, dve leti kasneje pa je umrl. Družina te tradicije niti ni nadaljevala, ampak sam sistem omogoča, da Bosch raste in se razvija že 80 let. Namen naše fundacije bo razvoj podjetništva v Sloveniji in razvoj Zasavja.

Marsikdo vas verjetno gleda z začudenjem, zakaj prepuščati svoj delež v uspešnem podjetju?

Velikokrat ustanovitelji podjetij prepozno začnejo razmišljati o prenosu lastništva. Najbolj enostavno je zato podjetje prodati. V nekaterih primerih je strateški partner smiseln, prevečkrat pa lastniki postanejo finančne organizacije in podjetje potem pade v trimesečne cikle, kjer je glavni namen dobiček in ne nadaljnji razvoj. Podjetje tako na dolgi rok ne more rasti in se razvijati. Pri prej omenjenih podjetjih, predvsem s severa Evrope, ki so organizirana na stabilen način, pa vidimo, da so veliko bolj trajna, ostajajo v lokalnem okolju in vanj vlagajo. S tem je njihovo poslanstvo jasno določeno in v prid vsem.

Država s svojimi ukrepi spremlja te ideje glede delavskega solastništva in fundacije?

Za delavsko solastništvo bi potrebovali resnično boljšo regulativo, ki ne bi povzročila nobenega proračunskega izpada, le bolj ugodno okolje za razvoj bi dobili. Upam, da bo prišlo do sprememb. Fundacije ureja zakonodaja iz osemdesetih let, ena največjih je Fundacija Antona Trstenjaka, ki daje štipendije. Ta zakonodaja pa ne omogoča preoblikovanja gospodarskih družb. Res si ne želim, da bi moral zaradi zakonodaje ustanoviti fundacijo v Avstriji ali Nemčiji, zato upam na korak naprej, da bomo slovenske družbe imele tudi to možnost. ●