Staviti na zgolj eno tehnologijo je najbolj tvegano

Družba Gen-I je postala največji dobavitelj elektrike v Sloveniji, v energetskem prehodu pa se je lotila postavljanja sončnih elektrarn v modelih samopreskrbe. Ti so se morali nekoliko prilagoditi, naprej zaradi konca neto merjenja, ki je povzročil padec vlog za sončne elektrarne, nato pa tudi zaradi omejitev omrežij, saj je že tretjina vlog zavrnjenih. Sončne elektrarne zdaj postavljajo skupaj s hranilniki, s subvencijami je vračilna doba takih projektov 11 let, pravi Sandi Kavalič, član uprave Gen-I.

Dolgo se v energetiki ni dogajalo veliko, zdaj bo pa treba, kot kaže, vse naenkrat spremeniti.

Všeč mi je vaša ocena, da se dolgo ni dogajalo nič, in jo lahko vzamemo kot pohvalo. To je splošna percepcija, ki izhaja iz tako stabilnega delovanja energetskega sistema. Dejstvo je, da je celoten sektor energetike ves čas v pogonu in nenehnem inoviranju. Odjemalci uživamo večje lagodje, tako da se ne sprašujemo, kako in kaj je v ozadju, da luči kar same svetijo, ko jih potrebujemo.

Energetska kriza pa je zelo pospešila razvojne trende v energetiki. Čas za razvoj se je močno skrajšal, prav tako pa čas, ki ga imajo ljudje na voljo, da se ob številnih novostih možnosti preskrbe odločijo za njim ustrezne. Tudi če damo vse odgovore o zelenem prehodu na mizo, bo ljudem težko vse to razložiti, osmisliti in jim pustiti čas za odločitve.

Pogosto je včasih slišati otroško razumevanje, da elektrika pač pride iz vtičnice.

Če se pošalim: investirajmo namesto nekaj milijard v nove proizvodne vire raje v vtičnice, pa bomo rešili vse. Še eno dejstvo, ki dokazuje, da je zasnova celotnega sistema več kot odlična, potrebuje pa nekaj prilagoditev in celostne pristope ter investicije, da zajahamo val implementacije novih naprednih tehnologij. Cilj je vsem znan in enoten. Čim večja mera samopreskrbnosti, ekonomičnosti z najmanjšimi mogočimi posledicami za zanamce.

Največji ste postali tudi pri sončnih elektrarnah. Pred nami pa so še zahtevnejši cilji.

Trgu smo ponudili storitev samopreskrbe, dostopno vsem odjemalcem, ki jo je tehnološki preboj v smislu sončne elektrarne omogočil. Pri samopreskrbi je pomembno, da velikost sončne elektrarne prilagodimo dejanski porabi odjemalca. S samopreskrbnim modelom smo zajeli natančno tiste izzive, ki pri odjemalcu predstavljajo največjo dodano vrednost, odmik od tržnih cen, ki so podvržene vplivom geopolitičnega dogajanja, vremenski dinamiki, drugim negotovostim, ter umeščenosti tam, kjer prej ni bilo mogoče proizvajati električne energije.

To je prineslo demokratičnost v energetiko, vsaj na določenem segmentu odjemalcev. Energetika je ves čas organizirana po modelu centralizirane proizvodnje in omrežja za zagotavljanje lokalne rabe. V takem modelu ima odjemalec malo ali pa nič možnosti izbire. Z modelom samopreskrbe pa smo omogočili izbiro, kar je bil velik preskok. Res so pred nami še zahtevnejši cilji, a smo na Gen-I večkrat pokazali, da jih skupaj lahko preoblikujemo v priložnosti.

Vaši poslovni načrti tudi predvidevajo potrojitev števila sončnih elektrarn?

O tem odločajo odjemalci, partnerji. Naše poslanstvo je izhajati iz potenciala, ki ga ima podjetje, kot je Gen-I. Postavljamo si realne cilje in želimo si več investitorjev in partnerjev na poti zelene preobrazbe. Dejstvo pa je, da okvirno tretjina povpraševanj, ki jih dobimo po modelih samopreskrbe, ni izvedenih zaradi omejitev omrežij. Zato smo naredili še korak naprej in dodajamo v modele samopreskrbe hranilnike.

Veliko pozornosti pa v zadnjem obdobju namenjamo skupinski samopreskrbi s kombinacijo postavitve večjih elektrarn, da možnost izbire preskrbe z električno energijo ponudimo res čim širšemu krogu odjemalcev, predvsem tistim, ki so dobili zavrnjena soglasja za postavitev lastne sončne elektrarne ali nimajo možnosti postavitve zaradi fizičnih omejitev lokacij. Kjerkoli nam bo uspelo postaviti večje proizvodne objekte, ali vetrne ali sončne ali hidroproizvodne vire, so možnosti za skupnosti odjemalcev. Merilna mesta se lahko vključijo v tako skupnost kjerkoli v Sloveniji. To storitev smo si zamislili tako, da proizvodni vir lahko ponudi katerikoli investitor, lahko se organizirajo odjemalci sami in vložijo v sončno elektrarno, tretja možnost pa je, da smo investitor in ponujamo storitev samopreskrbe odjemalcem, vključenim v skupnost. Elektrarno tudi umestimo v prostor in pridobimo vsa dovoljenja ter jo vzdržujemo celotno življenjsko dobo. Sledimo enaki ekonomičnosti kot pri individualni preskrbi, z edino razliko, da odjemalec ni nujno tudi lastnik elektrarne.

Nekateri očitajo, da lastniki sončnih elektrarn omrežje uporabljajo kot hranilnik in morajo za to plačati.

V omrežje smo skozi zgodovino veliko vlagali in je postal hrbtenica sistema proizvodnje in odjema. Je ustrezno dimenzionirano, saj imamo v slovenskem prostoru vrhunske strokovnjake. Predstavlja zelo veliko dodano vrednost, saj je povezljivost ključna za katerekoli rešitve v prihodnji preskrbi. So pomisleki, da na lokalni ravni samopreskrbni odjemalci za vso to dinamiko oziroma dodano vrednost za omrežje premalo plačujejo. V delu, ko imamo presežek proizvodnje iz nizkoogljičnih virov, je zgodba precej drugačna, pozitivna, saj prispevajo velik delež k nizkoogljični proizvodnji.

Baterijski hranilniki so se pocenili podobno kot sončne elektrarne. Zdaj je ta tehnologija dovolj poceni, da je ekonomična. Če primerjamo modele samopreskrbe, so prve stranke, ki so se odločile za to, imele vračilno dobo naložbe 14 let, ko govorimo o 11-kilovatni elektrarni za enodružinsko hišo. Vračilna doba enake sončne elektrarne je osem let, s hranilnikom pa približno 11 let.

Konec preteklega leta se je končalo neto merjenje, število vlog za sončne elektrarne se je zmanjšalo. Se je ta trend popravil?

Zgodil se je velik padec povpraševanj. Vzroka sta dva, prvi je reklamiranje konca obdobja neto merjenja kot zadnje možnosti. Zato je marsikomu zdaj težko predstaviti prednosti nove različice, da je nova storitev samopreskrbe ravno tako privlačna, celo boljša, modularno zasnovana in tehnološko naprednejša ter pripravljena na izzive prihodnosti. Drugi vzrok pa je bil to, da se je pojavila poplava ponudnikov gradnje sončnih elektrarn. Pri tem, da samopreskrba samo v paketu celostnih rešitev predstavlja dodano vrednost, sončna elektrarna je samo del sestavljanke. Cenovna nihanja so tako velika, geopolitična tveganja pa tako visoka, da je samopreskrba, ki temelji na elektrifikaciji, zdaj še pomembnejša. Cenovna nihanja energentov bodo tudi v prihodnje visoka.

Z vremenskimi ekstremi prihaja tudi vse hujša toča. Kako odporne so sončne elektrarne?

Modul, odvisno od proizvajalca, zdrži točo s presekom tri do štiri centimetre. Na vseh panelih, ki smo jih postavili, je nastala škoda na 0,16 odstotka panelov. To je od 350.000 solarnih modulov le 560. Ob vseh ekstremih smo imeli zelo malo škode, kar dokazuje, da paneli zdržijo tudi več, kot so zagotovila proizvajalcev. Panel je postavljen pod ustreznim naklonom, kar pomeni, da se toča odbije. Veliko priložnost vidimo tudi v večopravilnosti, in sicer postavitvi sončnih elektrarn na parkiriščih, kjer ima sončna elektrarna še dodatno funkcijo zaščite proti toči.

Imate podatke o vseh elektrarnah, lahko tržite tudi storitve fleksibilnosti?

Vse naše elektrarne s hranilniki so opremljene z napravami za krmiljenje. Tako je celoten paket nove samopreskrbe tehnološko pripravljen na prihodnje izzive v prihodnosti. Pomembno pa je, da vsi, agregatorji, dobavitelji in distribucijska podjetja, ki imamo razvejeno mrežo podatkov o stanju omrežja, sodelujemo, saj bomo tako pripomogli k ciljnemu investiranju tako v omrežja kot druge tehnološko nujne nadgradnje celotnega elektroenergetskega sistema. Treba bo poenotiti standarde za priključitve, postaviti ustrezne okvire, se izogniti soglasjem za priključitev, predvsem pa dodatno razmisliti in nadgraditi model financiranja omrežja. Želimo si, da bi prihodkovni model financiranja razvoja omrežij pospeševal priključitve novih naprav. Vsaka sončna elektrarna, vsaka polnilnica in vsaka toplotna črpalka ali druga tehnologija bi morala predstavljati kvoto za dodatne prejemke, namenjene v investicije omrežja.

Kakšen model je to?

Kolikor naprav določeno distribucijsko podjetje priključi, toliko dobi dodatnih virov financiranja, ki niso povezani samo s prihodki od omrežnine. Če izhajamo samo iz meril stabilnosti sistema, je vsakršna naprava lahko breme in lahko slabša kazalnike. Če pogledamo drugače na izziv in se za vsako priključeno napravo dodeli dodaten prihodek distribucijskim podjetjem, bo to dodatno pospeševalo investicije in izvedbe.

Kakšna je cena 11-kilovatne sončne elektrarne?

Po koncu neto merjenja so bile za pospeševanje investicij v samopreskrbne storitve ponujene dodatne obsežne subvencije. Te so višje, če ob sončni elektrarni postavite še hranilnik. Spodbude omogočajo, da je celotna naložba s hranilnikom izvedena v okvirih 12.000 do 14.000 evrov. Poleg subvencij so padle cene hranilnikov, za polovico v zadnjih dveh letih.

Kakšne cene elektrike lahko pričakujemo v prihodnje?

To vprašanje radi ločimo na dva dela: eno je dnevno gibanje cen, drugo dolgoročna ocena gibanja cen na letni ravni. Znotraj dneva se oblikujeta dve izraziti konici, tako v Evropi kot pri nas – prva je zjutraj, ko vsi vstanemo in se odpravimo v službo. Ta konica je draga, podobno kot druga, še dražja, ko se vrnemo domov. Vmes, v sončnem delu dneva, se pozna velik investicijski cikel v sončne elektrarne, ki so cene potisnile navzdol. Takrat sicer nastajajo tudi velika nihanja, k čemur pripomore še veter. Lahko pride do zelo visokih, pa tudi zelo nizkih in med nedelavniki celo negativnih cen.

Te negativne cene so lahko težava za investitorje v sončne elektrarne in kratkoročno lahko zavrejo zeleni prehod. Zato je pomembno, da to dinamiko oblikovanja dnevnih cen umirimo, ne zgolj s hrambo elektrike, temveč tudi prilagajanjem odjema. Dinamično zaračunavanje mora biti ustrezno zasnovano, tistim, ki imajo to možnost, pa moramo omogočiti, da se prilagodijo. Tu moramo biti pazljivi in to ponuditi samo najbolj ozaveščenim odjemalcem ali proizvajalcem, ne kar vsem skozi splošne cenike. Če kdo vidi samo priložnost negativnih cen, bo hitro naletel tudi na cene do 2000 evrov za MWh in več, ki lahko drastično vplivajo na končne zneske. Zato dinamično zaračunavanje ni za vsakogar, odgovornost dobaviteljev je ponuditi ustrezne cenike odjemalcem, po katerih so tveganja obvladovana in odjemalec zaščiten pred prevelikimi cenovnimi spremembami.

Kaj pa pravijo bolj dolgoročne analize?

Smo v geopolitično zelo zaostrenem obdobju in pred večjimi regulatornimi spremembami. To vpliva tako na dobavo plina kot elektrike in drugih energentov. Če se v celoti ustavi tranzit ruskega plina, če se dodatno zapletejo razmere na naftnih trgih zaradi nemirov na Bližnjem vzhodu, če bo treba Ukrajini dodatno pomagati z dobavami v zimskem času in bo še več industrije prešlo na porabo elektrike, se cene lahko drastično zvišajo.

Seveda se z globalnimi nemiri zmanjšuje gospodarska rast, veliko je govora o možnosti recesije, istočasno se racionalizacija uporabe povečuje, posledica tega je zmanjševanje pritiska na cene energentov. Izvedbe večjih velikih elektrarn, zlasti jedrskih, so v teku, a so še odmaknjene do dokončanja najmanj osem let ali pa nove enote le nadomeščajo obstoječe. Izvaja pa se zelo močan investicijski cikel v nizkoogljične proizvodne vire. Če strnemo, lahko ocenimo, da bodo cene v vmesnem obdobju zaradi večjega investicijskega cikla zelenih tehnologij lahko malenkostno padle, dolgoročno pa kljub novim investicijam zaradi povečevanja rabe rasle.

Kakšna je najboljša energetska mešanica za Slovenijo?

V Gen-I smo leta 2022 skupaj z drugimi strokovnjaki sodelovali pri načrtovanju razvoja elektroenergetskega prehoda Slovenije. Ključno sporočilo scenarija je, da se lahko pravočasno razogljičimo na tehnično in ekonomsko smiseln način z uporabo vseh virov energije, ki jih imamo na razpolago. Glede na scenarij naj bi se celotna poraba elektrike do sredine stoletja povečala na več kot 33 TWh, torej naj bi se več kot podvojila. Večji del rasti se bo zgodil zaradi pospešene elektrifikacije prometa, ogrevanja in industrije ter porabe energije za baterije in elektrolizerje pri izdelavi vodika. To rast bosta v prihodnje ključno pokrila sončna in jedrska energija, nikakor pa ne smemo pozabiti tudi na nove vetrne parke, hidroelektrarne, plinske elektrarne in druge vire.

Izbirati danes do leta 2050 in staviti samo na eno tehnologijo, je najbolj tvegana strategija. Menimo, da je diverzifikacija in možnost izbire najboljša rešitev, toda pri tem je treba uporabljati besedo »in«, ne »ali«. Tudi vodikova tehnologija bo v prihodnje ustrezna, saj je njegova prihodnja dodana vrednost prepoznana že danes. Je najboljša tehnološka bližnjica k udobnosti, ki jo poznamo v prometu, posebno letalskem, saj v letala ni mogoče vgraditi velikih težkih baterij.

Zakaj je pomembna čim višja stopnja samopreskrbe?

Večina držav v EU je povezanih v tako imenovano regijo CORE, ki je v energetskem smislu spojena regija in v kateri se cene določajo sočasno glede na razmerje v vseh vključenih državah. Slovenija ima v primerjavi z lastnim odjemom najvišje zagotovljene čezmejne kapacitete v EU in je zelo dobro povezana z vsemi okoliškimi državami. Metodologije, ki se uvajajo, so namenjene temu, da se dosega čim večja pravičnost nabave in prenosa na skupnem energetskem trgu ter strošek tega deli med države.

Avkcije za prenose potekajo istočasno za celotno evropsko omrežje. Kot posledica bo za uvozno odvisne države v določenem trenutku to lahko pomenilo zelo visoke cene. Primer je bilo letošnje poletje, ko smo imeli na dnevnem trgu najvišje cene zaradi ekstremnih temperatur in zelo slabe hidrologije. Obstaja zelo velika negotovost in prostor za večje nihaje v prihodnje, kar še dodatno osmišlja izbiro samopreskrbnih storitev in samozadostnih nacionalnih načrtov.