Ravno takrat iz vogalne prodajalne bureka izstopa romantični gimnazijec, revni pesnik in idealist s pištolo v žepu. V rokah ima svež burek, na katerega pa pozabi, ko na ozki sarajevski uličici zagleda prevelik avtomobil. Voznik ga poskuša obrniti, da bi se vrnili na rečno nabrežje, on in njegovi ugledni potniki: nesojeni cesar, njegov gostitelj, vojni guverner cele pokrajine in soproga nesojenega cesarja.

Smo še zgodaj v dobi vozil, ki jih poganjajo motorji z notranjim izgorevanjem. Komaj nekaj let so na kolovozih, cestah in ulicah modernega sveta. Še vedno ne obstajajo do konca jasna in standardizirana prometna pravila. Ne obstaja vozniška rutina. Volan se težko obrača, čeprav so servo mehanizem izumili že v devetnajstem stoletju, a bo do njegove uporabe minilo še veliko časa. Voznik se torej nevešče in neuigrano bori z nepopolno motorno zverjo, ki se niti vzvratno ne premika tako zlahka, kot se bodo prihodnji avtomobili, tisti gimnazijec pa pozabi na svoj burek, iz žepa izvleče pištolo in začne streljati. Ubije nesojenega cesarja in njegovo ženo, s čimer povsem redefinira svojo osebnost, jo revolucionalizira, saj se iz pesnika idealista preobrazi v človeka nove dobe. A s tem dejanjem bo revolucionaliziral celo epoho. Njegov strel je sprožil čas, kolo, ki se je začelo vrteti in teptati vse pred seboj.

S tem je nova stvarnost dobila svoj historični kontekst. Fotografska in filmska kamera, armirani beton, železni stolp v Parizu, železnica in motor z notranjim izgorevanjem, prve čezoceanske potniške ladje, aeroplani in zrakoplovi – vozila, težja od zraka, ki po nekakšnem čudežu vseeno letijo – vse to so bila čudesa, ki spreminjajo pogled na svet, le da so bili človekov razum, njegova duša in um, vse do tistega trenutka, ko je voznik zavil v napačno ulico, še globoko v devetnajstem stoletju.

Morda je to razlog, da je večina pametnih, nadarjenih in duhovitih ljudi s takšnim navdušenjem dočakala vojno, ki jo je z znanim nizanjem vzrokov in posledic izzval gimnazijec, ki je šel kupit burek. In večina med njimi si je želela, da bi vojna dosegla čimvečje razsežnosti, ker se tako – vsaj tako so verjeli – kalijo človeški značaji, s tem se krepijo skupnosti in se povzdigujejo mogočne rase – in rase so takrat rekli tistemu, kar mi danes imenujemo nacije ali narodi –, zaradi česar so nastopila štiri leta splošnega klanja in ubijanja, družbenega, političnega in kulturnega mrka in norije, ki se bo na videz končala s premirjem, podpisanim konec leta 1918. V resnici se bo vojna nadaljevala z drugimi sredstvi, vse dokler iz istega ognja in žara, a v še veliko hujših okoliščinah, ponovno ne izbruhne leta 1939.

Iz premirja leta 1918 in iz oktobrske revolucije, ki se je rodila iz te velike vojne, kakor še nekatere manj uspešne revolucije, nastanejo ekspresionizem, dadaizem, nadrealizem in vse razkošje ruskih, ukrajinskih in beloruskih avantgardnih gibanj in razmišljanj v Sovjetski zvezi. Bil je to izraz pretresenosti nad tem, kar se je zgodilo. Še vedno živa duša človeka devetnajstega stoletja se je na grozote vojne odzvala z brezumnim obupom. Estetska sredstva in načini artikulacije tega brezumnega obupa so bili različni. Tisti trenutek ljudi ni zanimala podoba nove stvarnosti, ampak so se ukvarjali z notranjim človekovim doživljanjem te podobe. Ekspresionizem je bil umetnost trpljenja. Dadaizem in nadrealizem sta bila beg pred trpljenjem. Oktobrska revolucija je prezrla bolečino in povzdignila običajnega človeka do razsežnosti pošasti. Da bi le bolečina prenehala.

Kar so Nemci poimenovali Neue Sachlichkeit in čemur mi rečemo nova stvarnost, je poskus vrnitve k podobi sveta. Ta otrok človeštva, ki je po grozotah velike vojne čvrsto zaprl in zatisnil oči, se ne bo mogel upreti svoji otroški radovednosti, ampak bo odpiral oči, da bi končno videl svet s pomočjo fotografskih in filmskih kamer, svet armiranega betona, svet Carpathie, Lusitanie in Titanica, železnice, aeroplana in zrakoplova, svet železnega stolpa v Parizu, svet motorja z notranjim izgorevanjem, svet svinčenega tiska, ki tiska vse več in vse hitreje. Fotografija in gibljive slike so spremenile obrazce slehernega realizma: poleg tega, da portretirani niso več samo bogataši in da fotografija in film celovito prikazujeta družbeno stanje stvari, je na teh podobah še nekaj pomembnejšega, kar človeka veliko bolj zbega, ko jih prvič gleda. Na njih se namreč pojavlja tudi tisto, česar nismo želeli slikati, česar se sploh nismo zavedali, ko smo v svet zrli skozi objektiv kamere. Prvič vidimo tisto, česar nismo znali gledati.

Drugič: s tem, ko so se izdelki človeških rok dramatično povečali (tisti pomalem pošastni železni stolp v Parizu je uresničenje mita o babilonskem stolpu), se je svet sorazmerno pomanjšal. Obzorja so se nam tako približala, da se jih lahko dotaknemo s konicami prstov. Ali preprosto do njih lahko odpotujemo, odletimo, odplujemo. Kar nekje drugje obstaja kot podoba sveta, obstaja tudi tu, kjer smo mi. Preprosto zato, ker smo tam že bili in smo to videli s svojimi očmi. In kjerkoli so naše oči, tam je tudi naš svet. Tako je videti nova stvarnost. Njen katalog, galerija in muzej so dnevni časopisi. Dnevniki so trgi nove stvarnosti, kraji, na katerih nova umetnost nastaja in kjer se prikazuje. Skozi časnike bodo prihrumele vse vojne kratkega dvajsetega stoletja. V njih, časnikih, bodo spočeti in se razvijali zametki prihodnje vojne. Če smo znali brati časnike, če smo imeli dovolj poguma za kaj takega, smo v njih lahko prebrali, kaj bo z nami. Če bi na tak način in s takšno samouničevalno diagnostično strastjo brali dnevne časopise, bi ljudje že leta 1933 vedeli, kaj se jim bo dogajalo. Nekaj jih je bilo, ki so točno tako tudi res brali. Recimo Stefan Zweig, Joseph Roth, Kurt Tucholsky …

Zadnja vojna, ki se je začela v časopisih, je prav vojna, s katero se je tudi končalo kratko dvajseto stoletje: naša vojna, katere prvi streli so bili izstreljeni leta 1991, se je pripravljala že pet let prej, razvijala se je na straneh beograjskih časopisov. V teku te vojne, ki bo trajala vse do leta 1999 in Natovih napadov na Zvezno republiko Jugoslavijo ali še malo dlje, do padca Miloševićevega režima, se zgodi sprememba. Vojna se iz časopisov preseli na televizijo. Natančneje, na vse televizije sveta. In beseda postane podoba. Tako se pričenja novi vek, novo tisočletje. Iz tega preobrata se rojeva nova, antropološko različna, drugačna civilizacija. A to je glede na temo naših življenj že daljna bodočnost. Zato se vrnimo v dvajseta leta, vrnimo se k časopisom.

George Grosz je bil časopisni ilustrator. Otto Dix je risal svet, kakršen je bil v rovih velike vojne. V nekih poznejših časih, leta 1923, bo Konrad Adenauer, pobožni katolik in župan Kölna, vso svojo avtoriteto vložil v to, da ne bi bilo odkupljeno veliko in strašno Dixovo platno z naslovom Rov, a tudi v to, da bo zamenjan ravnatelj muzeja, ki si je drznil nekaj takega predočiti našemu očesu. Kaj je tako zgrozilo in prestrašilo tega človeka, ki bo mirno in zbrano prehajal skozi najstrašnejša obdobja nemškega dvajsetega stoletja in svojemu narodu po letu 1945 po malem vrnil razum?

Ne obstaja enostaven odgovor na to vprašanje. Ni napak misliti, da je Adenauerja prestrašila podoba sveta, ki mu je, kot verjamejo domorodci, fotografska kamera odvzela dušo. Na tem Dixovem olju se namreč, kot tudi na Groszovih risbah, vidi tisto, kar bi ostalo skrito in nevidno, če bi ne bilo kamere, ki vse vidi. Vidi se tisto, česar človeške oči ne smejo videti, da bi ne ostali brez Boga. Verjamem, da se je Adenauerju tedaj tako zdelo. Njegovo oko vernika in človeka je v vsem iskalo iluzijo. Ker brez iluzije ni vere, ni Boga. Brez iluzije je stvarnost neznosna za človeka devetnajstega stoletja, ki sta mu življenje in zgodovina priredila to nevšečnost, da živi v dvajsetem. Brez iluzije ni nove stvarnosti, Neue Sachlichkeit je nemogoča.

Pojasnilo realnosti

Čas po Veliki vojni je zlata doba časopisnih ilustratorjev. Ali ni to nenavadno? Mar nismo rekli, da sta fotografija in film ustvarila radikalno nov pogled na svet; kako to, da ni že tedaj fotografija izrinila časopisne ilustracije, namesto da prispeva k njeni slavi, temveč je bila vse do leta 1939 in druge svetovne vojne oziroma nadaljevanja ene in edine Velike vojne fotografija služabnica časopisne ilustracije? Odgovor, da tiskarska tehnika v časopisih tedaj še ni bila dovolj razvita, da bi prenesla fotografijo v vsem njenem vsebinskem in pomenskem razkošju, ne zadošča.

Zdi se mi, da gre še za nekaj drugega. Časopisi so po letu 1918 postali najzanesljivejši tolmači sveta. Risbe Georga Grosza, denimo, niso fotokopirale realnosti, temveč so jo pojasnjevale. To je izjemno dragoceno: v sprejemanju spremenjene podobe sveta je človek, ki se je, kot Adenauer, znašel v dvajsetem stoletju, potreboval tolmače podob. To so bili časopisni ilustratorji. In to so bili, seveda, grafiki. Razcvet umetnosti grafike je povezan s tem. Toda s tem je povezano tudi rojstvo ene cele umetnosti, ki se začenja na časopisnih straneh: umetnosti stripa.

Kako je Neue Sachlichkeit v tem času videti v naših življenjih? Smo že v času naših dedov in pradedov, v drugi in tretji generaciji naših prednikov, do katere praviloma tudi sežejo naši spomini. V tem času, okrog Velike vojne, se sestavljajo vse tiste nenavadne okoliščine, brez katerih bi se mi, kakšnega pol stoletja pozneje, ne mogli rojevati. To se dogaja v intenzivnem prepletu zgodovinskega in družinskega časa. Izidi vojnih bitk, propadi imperijev in rojevanje novih držav in nacij so predpogoji naših prihodov na svet. Prav tedaj se, v dvanajstih krvavih bitkah na Soči, ki so se bile od junija 1915 do novembra 1917, ustvarjajo predpostavke rojstva neke daljne prihodnje generacije. S to temo se obsesivno ukvarjam, od kar vem zase oziroma od kar sem spoznal vse svoje družinske zgodovine. Spisal sem jo v knjigi Rodbina, vendar nezadostno in nepopolno. Ker je vedno nezadostno in nepopolno.

Moj ded, sin kovača iz Kneže pri Tolminu

Naj na kratko ponovim del zgodbe. Moj ded Franjo Rejc, sin kovača iz Kneže pri Tolminu, vasi, v kateri po novejših popisih prebivalstva ne živi več od dvesto ljudi, vendar je v toponomastiki zabeležena s še dvema imenoma – italijanskim Chiesa San Giorgio in nemškim Grafendorf – je svoje najzgodnejše otroštvo preživel v dveh naših tedaj oddaljenih deželah in pokrajinah. Oče je bil nasilni alkoholik, močan kot zemlja in smrtonosno poguben za svoje bližnje.

Živeli so v Zenici, Travniku, Kaknju. Imel je šest živih otrok, Franjo je bil njegov najmlajši sin. Da bi ga umaknili pred divjim očetom, po malem pa tudi zato, da razbremenijo gospodinjstvo enih otroških ust, pošljejo Franja z dopolnjenimi devetimi meseci v Knežo. Tam pri dedku, tetah in stricih preživlja arkadijsko otroštvo, v družbenih in naravnih krajinah, ki so zanj popolno nasprotje teme in groze rodne Bosne, proletarske Zenice, besnega večno pijanega očeta, kakor jih je spoznal med nekaj travmatičnimi potovanji zgodnjega otroštva. Tu, v Kneži in Tolminu, se v njem razvijata dve čvrsti imaginarni in identitetni opori: Tolmin in Slovenija. Njegove tete in strici, njihova blagost in mehkoba, svetniško dobri ded, mali svet na meji. Krvavi meji.

Vse je storil, da se ne bi vrnil v Bosno, zato ga kot zelo nadarjenega fanta vpišejo na Cesarsko-kraljevsko veliko državno gimnazijo v Pazinu, ki se bo v zgodovino zapisala s svojim borbeno-narodnim imenom: Hrvaška gimnazija. Čeprav je bil odličnjak, se mu ni uspelo dolgo obdržati tu, temveč se v tretjem razredu vendarle vrne v Bosno, v Travnik, v jezuitsko gimnazijo, ki bo prav tako zaslovela v lokalnih kulturnih in družbenih zgodovinah. Tu mu je še težje kot v Pazinu, saj je blizu doma, blizu je očetu in bratom. Mame je mlade zmanjkalo, od hudih udarcev in od vsega hudega življenja. Sestra se je ubila, skočila je v ledeno Bosno, bežeč pred nasiljem. Bratje so jo, vključno s Franjem, vsa svoja življenja imeli na vesti, ker so živeli v prepričanju, da se je ubila, ker je zanosila, oni pa ji niso pomagali. Dom Starega hudiča, kakor so kovača Josipa Rejca pozneje imenovali v družinskih spominih, vse dokler je teh spominov še kaj bilo, je bil živo in nenehno aktivno bojišče, strašnejše celo od resničnih bojišč Velike vojne.

Franja Rejca, nedokončanega gimnazijca, rojenega 9. oktobra 1897, mobilizirajo v Zenici tam enkrat jeseni 1915 in ga brez kakšnih posebnih priprav pošljejo v ogenj Soče. Takšna je bila usoda bosanskih rekrutov, ki so za čast, cesarja in domovino umirali z rdečimi fesi na glavah. Med vsemi njimi se je on razlikoval po tem, da so ga pravzaprav poslali – domov. Ne vem, zakaj ni prej končal gimnazije, zaman sem o tem spraševal, dokler je bil še kdo živ. Videti je, kot da ta podatek nikogar, vse do mene, po Franjevi smrti ni zanimal (umrl je leta 1972, v enem od dneh okrog svojega rojstnega dne). Po shranjenih spričevalih sodeč je bil dober učenec, vzornega vedenja, z manjšimi težavami pri računanju (matematiki) in verouku, zato se mi zdi, da bi lahko obstajala le dva vzroka, zaradi katerih bi se namesto v osmi razred gimnazije Franjo odpravil v vojno. Prvi, manj strašen, bi bil ta, da je bil prereven, da bi še leto dni ostal gimnazijec. Drugi, verjetnejši, pa je, da se mu je Velika vojna zazdela manj strašna od vojne, ki se je bila v družinskem domu njegovega očeta, kovača iz Kneže, Josipa (Matije) Rejca. Mogoče pa je ta nesrečni fant, moj ded, gojil iluzijo, da se gre vojskovati za obrambo Kneže.

Sreča na fronti

Na fronti je imel veliko srečo, da je padel v italijansko ujetništvo, čim so Italijani zamenjali stran v Veliki vojni. V ujetniških taboriščih po Italiji bo preživel polna tri leta, vse do konca leta 1919 – in to bodo v njegovih pripovedovanjih morda celo najlepša leta njegovega življenja. Izvrstno se je naučil italijanščine, tako da je lahko delal kot uradni prevajalec, svoj intimni dnevnik pa je pisal v italijanskem jeziku, vendar – v cirilici! Tako se je branil pred radovedneži. Predvideval je namreč, verjetno pravilno, da nihče od ljudi, med katerimi je živel, ne zna in cirilice in italijanščine. Med Italijani je imel dobre prijatelje, nekateri od njih bodo to ostali celo življenje. V njegovih pripovedovanjih o ujetništvu, kakor tudi v raznoraznih beležkah, ki jih je puščal za sabo, ni bilo ničesar, kar bi delovalo kot ponižanje ali spominjalo na prihodnje ujetniške izkušnje našega stoletja.

Zgodba o Italijanih je zanimiva zaradi nečesa drugega. V življenju bodo tisti, ki so ga s prevaro ujeli in tri leta držali v ujetništvu, postali njegovi dragi tovariši in dobri prijatelji. Istočasno pa bo Italija kmalu postala njegov glavni sovražnik, tista, ki bo naredila vse, da izgine Kneža, ta Franjev raj na zemlji, da s Knežo izgine tudi njegova Slovenija – saj ga tista Slovenija, v kateri sta bila denimo Maribor in Celje, ni zadevala nič bolj kot Bosna ali Hrvaška – v nekem bistvenem smislu pa izgine tudi on sam. Italija je grozila, da se bo Franjevo življenje zvedlo na pekel doma Starega hudiča.

In tu se zanj pričenja zgodba o Tigru. Za njegove bližnje sorodnike, med katerimi je, denimo, Albert Rejc (ali Rejec), naš ljubi striček Berti, ustanovitelj Tigra, katerega oče Ivan, prav tako kovač, je rojeni brat Starega hudiča, je ta boj pomenil nekaj drugega kot za Franja. Striček Berti se je boril za Knežo na zemlji, za njen fizični obstoj, za trdno domačijo. Za Franja pa je bila Kneža metafizično dejstvo. Celo življenje bo preživel kot večni izgnanec iz tega raja.

O naravi njegovega izgnanstva govori tudi naslednja epizoda iz njegovega življenja. Po tem, ko je po vrnitvi iz ujetništva po programu, prilagojenem vojni generaciji, končal osmi razred gimnazije, se Franjo zaposli na železnici in kmalu sreča žensko, s katero bo preživel življenje, sedemnajstletno hčer Karla Stublerja, tedaj železničarskega uradnika v Doboju. Videti je, da je moja prihodnja babica takoj zanosila, a na srečo ta okoliščina ne bo izzvala nobenega samomora. Poročila sta se, rodil se jima je prvi sin, živeli so v Usori, na prvi železniški postaji Franjeve kariere, ko Franjo Rejc prejme uradno pismo, ki se pričenja tako: »Z odločitvijo Gospoda Prometnega Ministra z dne 25. februarja 1924., G. D. številka 6180/24 ste odpuščeni, kot tuji državljan, 29. februarja t. l. iz državne službe brez sleherne pravice na odškodnino ...«

Kaj je bilo to, kar je Franja Rejca naredilo za tujega državljana – in čigav državljan je on sploh bil, če se je, kot smo rekli, rodil leta 1897 v Zenici, očetu Slovencu in mami bosanski katoličanki, torej Hrvatici? Odgovor na to vprašanje sega v samo srž nove stvarnosti, ki je nastajala v dvajsetem stoletju, pri čemer pred njo nikoli ničesar podobnega ni obstajalo. Ta njen element nima nobene zveze ne s fotografsko ali filmsko kamero niti z novoustvarjeno podobo sveta, ima pa zveze s tem, kako so se v tedanjem času utrjevale meje med državami, po tem, ko se je svet po zaslugi železnice in motorja z notranjim izgorevanjem radikalno zmanjšal, obzorja pa so se približala drugo drugemu.

Odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da je tako opisani državljan Franjo Rejc leta 1924 tuj državljan, zadeva še vsaj dva elementa nove stvarnosti, čeprav sta se oba pričela že v devetnajstem stoletju. Stari hudič je bil poleg tega, da je bil celo življenje pijan, tudi dober in nadarjen kovač. Zato so ga leta 1885 najeli za kovaško-ključavničarska dela na sarajevski katedrali. Tedaj je prvič odšel v Bosno – in se ni več vrnil. V tisti zgodnji stvarnosti se po Bosni niso gradile ne cerkve ne katedrale, saj je bila dežela del Otomanskega imperija. Niti ni obstajal svet, v katerem bi kovač iz Kneže ali Tolmina po naročilu cerkvenega ali cesarsko-kraljevskega investitorja šel petsto kilometrov daleč, tja, kjer nimajo takšnega kovača. Drugi element te nove stvarnosti je ta, da so povzročitelji družinskih zlorab, kakršen je bil on, zapovrh še divji in neukrotljivi alkoholiki, v resnici ljudje dvajsetega stoletja.

Človek 20. stoletja

In potem ta človek dvajsetega stoletja, po tem, ko se mu je jeseni 1897. leta rodil sin, ni poskrbel za to, da ga čim prej krsti in s tem oblastem prijavi njegovo rojstvo ter dosmrtno določi njegovo domovinsko pripadnost. Starega hudiča leta 1897 to ni brigalo, a roko na srce, v tistih časih niti ni bilo tako pomembno, kje imaš domovinsko pravico. Pojem državljanstva kakor tudi pojem potnega lista oziroma pasoša sta prav tako del stvarnosti dvajsetega stoletja. Franja so krstili, s tem pa tudi prijavili v uradne knjige, v Grahovem ob Bači. Ker so po vojni tako Grahovo kot Tolmin, Kneža in celotna Franjeva rajska domačija pripadli Kraljevini Italiji, je Franjo Rejc leta 1924 za oblasti Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev postal tujec. Skratka, postal je Italijan.

To je trenutek, v katerem se, februarja 1924, razrešuje prav dramatična predpostavka mojega rojstva, ki se ima zgoditi dvainštirideset let pozneje. Predpostavka se mi zdi dramatična, saj je, če opazujemo življenje kot zgodbo, bilo zelo malo možnosti, da sem se sploh rodil. Zakaj? Zato, ker so mojega potencialnega dedka, socialno nezakoreninjenega in materialno slabo stoječega železničarja, nameščenega v Usori pri Doboju, pravkar odpustili, saj je za njih tujec, Italijan. Sicer brezhibno piše in govori italijansko, kakor tudi njegova mlada soproga, moja potencialna babica, ki je v Dubrovniku končala štiri razrede italijanske gimnazije, preden so njenega očeta – šefa postaje v Gružu, ker se je solidariziral z delavsko stavko – izgnali v Bosno, in prav nobenih ovir ni, da se ne bi skupaj s pravkar rojenim sinom izselili v Italijo.

Poleg tega, da je pač, glej glej, italijanski državljan, je Italija še vedno boljši kraj za življenje od Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, še posebej od nesrečne državice Bosne, po kateri še vedno razsaja endemični sifilis in v kateri stari Josip Rejc še naprej žlampa in maltretira ostanke ostankov svoje uničene družine. Še nekaj je: če se zdaj, ko je izgubil službo – oziroma jo bo izgubil po tem, ko nastopijo pogoji za to – izselijo v Italijo, se bo znašel v deželi, v kateri se je znašel tudi njegov raj: Kneža, Tolmin, Grahovo ob Bači in cela njegova ljubljena Primorska. Mar ne bi bilo razumno pustiti v Bosni svoje siromaštvo in oditi tja? Če bi tako storil, bi se nikoli ne zagnal niz vzrokov in posledic, vezi in srečanj, nujnih za moje rojstvo.

Dokumentacija izginule družine

Dve leti prej fašisti marširajo proti Rimu. Albert Rejec je tam in sodeluje v uličnih pretepih. Tedaj izgubi službo in se vrača v Trst, kjer je tajnik in urednik v slovenskem tedniku Edinost. V Padovi in Rimu je študiral pravo. To je čas, ko Franjo s sorodstvom komunicira predvsem prek pisem. Ves čas tu nekdo nekomu piše, potovanja v domače kraje se pričnejo šele konec dvajsetih let. Pozno pozimi leta 1924 je povsem sam soočen z odpovedjo, ki jo resda lahko spodbija z dokazovanjem pripadnosti našemu in ne italijanskemu narodu ter se posledično odpove tujemu državljanstvu in pridobi naše. Grozi mu, da bo v hipu izgubil službo, z njo pa tudi vse dohodke in pravico do bivanja v železničarski hiški, čim bi se v Usori pojavil kdo z vsaj približno podobno delovno kvalifikacijo. Tako minevajo pomlad, poletje in jesen, a Usora je na srečo daleč od sveta, v Bosni pa je na srečo malo pismenih in šolanih ljudi, tako da ne pride mimo niti en strokovno podkovan in šolan državljan Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

V tem času moj ded Franjo piše v Beograd prošnje in pritožbe, da bi pred koncem leta v Usoro prispel nov dokument, ki je do danes ohranjen v dokumentaciji moje izginule, mrtve družine.

Pod memorandumom Ministrstva za notranje zadeve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, pod številko izročilnice 97011, z datumom 15. december 1924 v Beogradu, na tiskovini z na roko vpisanimi podatki piše: »Franjo Rejc, žel. urad. v Doboju, se je name obrnil s prošnjo z dne 21.VIII 1924, da v skladu z 11. členom Uredbe o pridobitvi in izgubi državljanstva s pomočjo opcije ali prošnje želi postati državljan Kraljevine S.H.S. in da istočasno pridobi domovinsko pravico v Doboju. Prošnji je priložil vse potrebne dokumente in dokazila:

Da je bil doma v Grahovem (Italija), da je rojen 9. X. 1897 v Zenici, da je poročen, da je dobrega pol. in mor. vedenja, da je njegov materni jezik slovenščina in da ta jezik tudi res obvlada, da je po poreklu in jeziku Slovenec.

»Ker je prosilec izpolnil vse pogoje, predvidene po členih 11-13, in ob upoštevanju navedenih dokazov, na osnovi 14. člena navedene uredbe

ODLOČAM,

da je Franjo Rejc, žel. urad. v Doboju v skladu z 80. členom Saint-Germainske mirovne pogodbe optiral za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, da je državljan Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z družino v skladu s 30. členom Uredbe in da je skladno s 16. členom pridobil domovinsko pravico v Dobojski občini.

Ta odločba ne podleže taksi po 34. členu navedene uredbe.«

Poleg žiga je podpis ministra za notranje zadeve. Podpis je neberljiv, a zlahka se da preveriti, kdo je bil 15. januarja 1924 minister za notranje zadeve.

Ta dokument me zanima, a tudi gane kot nobena druga administrativna odločba, ki sem jo kdajkoli prebral. Pa ne zato, ker je v njem šifra, ki jo je bilo treba izpolniti, da bi se rodil – rojstvo je itak človekova napaka, če gre verjeti Emilu Cioranu – temveč me ta papir pretrese zato, ker so vanj vpisani resnični, globoki razlogi, zaradi katerih se Franjo Rejc s svojo majhno družino ni mogel izseliti v Italijo, prav ti razlogi pa bodo, spet v nizu vzrokov in posledic, določili njegovo življenje in usodo.

Istega 1924. leta Mussolinijeva Partito Nazionale Fascista po mesecih terorja po ulicah in trgih, a tudi znotraj že okupiranih ustanov, na volitvah osvoji 65 odstotkov glasov. Naslednje leto vzpostavijo monopol nad sindikati. Pet let pozneje so v Italiji že prepovedane vse druge stranke. Poleti 1927, v času ukinitve slovenskih in hrvaških prosvetnih društev po Julijski krajini, ko se je žarišče fašističnega terorja preselilo v kraje, v katerih so živeli Slovani, Albert Rejec z Zorkom Jelinčičem ustanovi Tigr.

Na začetku, dokler oblasti kraljevine še niso vzpostavile prijateljskih vezi s fašistično Italijo, je Tigr še imel nekaj podpore iz domovine. Ko pa se je to enkrat zgodilo, so bili izpostavljeni terorju z obeh strani meje, s katerim sta upravljali policiji obeh držav. Tigrovci so organizirali oborožene napade. Tolkli so po fašistih in karabinjerjih, netili požare, terorizirali fašistične ovaduhe. Ukvarjali so se s terorizmom, kakršen je bil značilen za tiste čase. Meja na Primorskem je oblita s krvjo, slovensko in italijansko, kar je bil odgovor zatirane slovanske manjšine na fašistično kampanjo zatiranja sledi njene identitete. Dovolili so jim še naprej živeti le pod pogojem, da postanejo – Italijani. V osnovi jim je bilo ponujeno enako kot Franju Rejcu, ko so mu v Usori sporočili, da je tujec.

Tigrovci, prvi antifašisti

V poznejših interpretacijah bo obveljalo nekoliko hvalisavo tolmačenje, da je bil Tigr prvo antifašistično gibanje v Evropi. To je verjetno celo res. Toda niso bili tigrovci proti fašizmu, temveč je bil fašizem proti njim, ker so preprosto bili tisti Slovenci in Hrvati, bili so tisti Slovani, ki pod nobenim pritiskom niso hoteli postati Italijani. To je tudi resnični razlog, zakaj so bili komunisti skrajno sumničavi do Tigra in zakaj je bil mlajši brat našega strička Bertija, Maks Rejec, eden tistih, ki so leta 1941 povedli vstajo, ubit v partizanih, verjetno po nalogu Varnostnoobveščevalne službe.

Verjelo se je tudi – in pri ustanavljanju velikih političnih gibanj tako kot pri ustanavljanju religij vse temelji na verovanju – da so za Tigrom Britanci, da so tigrovci britanski špijoni. Komunisti namreč niso mogli razumeti, da so včasih v zgodovini zadeve tragično enostavne in enoznačne ter da je včasih na svet treba zreti iz kar najbolj osebne človeške perspektive. Recimo, iz perspektive mojega dedka Franja Rejca ni prišlo v poštev to, da bi bil on Italijan, četudi so nekateri od njegovih najboljših prijateljev bili Italijani, četudi mu ni bilo hudega v italijanskem vojnem ujetništvu in četudi prav nikoli ni imel nobenih protiitalijanskih čustev. Takšnega ga niso naredile velike ideologije. In edino s književnimi sredstvi bi se dalo pojasniti, o čem vse je tu tekla beseda.

Tigrovec v Sarajevu

Četudi po odhodu v Pazin, v gimnazijo, nato pa po dokončni vrnitvi v Bosno, deželo, v kateri se je rodil kot Drugi, nikoli več ni živel v Kneži, v Tolminu, na Primorskem, je vso svojo družbeno aktivnost in ves svoj državljanski pogum stavil na ta konec sveta. In bil na svoj premaknjen način tigrovec v Sarajevu. Za strička Bertija je hranil neko njegovo dokumentacijo, ki jo je spomladi 1941, ko so Nemci in ustaši prišli v mesto, zakopal blizu Templja, novega, tik pred vojno zgrajenega sefardskega hrama. In še nekim ljudem, Istranom, tigrovskim ilegalcem, je po Sarajevu urejal stanovanja in fizična dela na železnici. V veliki zgodovini ni igral nobene vloge, niti toliko ne, da bi ga omenili v knjigah in brošurah o Tigru, kakršne so v Sloveniji objavljali po letu 1991.

Zame najzanimivejšo, z naslovom Partija in tigrovci, je napisala gospa Tatjana Srebec Rejec, vdova Alberta Rejca. Po tem, ko je v knjigi Rodbina odkrila, kdo sem in čigav sem, mi je pred nekaj leti po pošti v Zagreb poslala svojo in še nekaj drugih knjig. Tedaj sva tudi govorila po telefonu, si izmenjala nekaj pisem, potem pa sem prav v teh februarskih dneh videl, da je konec lanskega leta tudi ona zapustila ta svet in da so jo pokopali v Ljubljani tretji dan letošnjega leta. Med tistim edinim telefonskim pogovorom ji nisem omenil, da se je spomnim, da se dobro spominjam stopnišča stavbe, stanovanja, v katerem je živela s stričkom Bertijem, in ene ogromne, kot tele velike doge.

A tudi to je del zgodbe o novi stvarnosti oziroma o tistem, kar je v življenju naših svetov z meje bila Neue Sachlichkeit. Poskusimo torej povedati še to zgodbo.

Po tem, ko se mu je 1926. leta rodil še drugi sin – prvi je bil rojen v Usori, drugi pa v Kaknju, kamor je bil službeno premeščen – je Franjo napredoval v železničarski hierarhiji, imel je boljšo plačo in tudi več časa. Poleg tega mu je kot železničarju pripadala tudi Režijska karta, kakor se je imenoval uradni dokument s fotografijo, ki je zaposlenim na železnici omogočala, da potujejo s plačilom le desetih odstotkov siceršnje cene potovanja, medtem ko so člani železničarskih družin, soproga in otroci, plačali petdeset odstotkov, ali kakor se je tedaj reklo, pol karte.

Gre za pomemben element pripovedi o novi stvarnosti kratkega dvajsetega stoletja. Na začetku stoletja, v naših krajih pa še posebej med obema vojnama, so bili železnica in železničarji tisto, kar bodo od šestdesetih let do konca stoletja potniško letalstvo, piloti, stevardese, kontrolorji leta. Bili so družbena smetana, gospodarji potovanj, ljudje, ki so povezovali obzorja. Cena železniških vozovnic prvega in drugega razreda je bila v dvajsetih letih primerljiva s cenami letalskih letov proti koncu dvajsetega stoletja, preden so nizkocenovne družbe zrušile cene vozovnic, a tudi udobje na potovanjih, in preden bo let z letalom postal tako trivialen kot vožnja s tramvajem, kar bo tudi pilote, vsaj znotraj legende o poti in potovanju, preobrazilo v voznike tramvaja.

Franjevi ilegalni posli

Skratka, v teh romantičnih časih našega stoletja, ko zgrožena Otto Dix in George Grosz rišeta grozote velike vojne, ko film in fotografija spreminjata človekov pogled na svet, ko Bauhaus dosega svoje zgodovinske vrhunce, v ljudeh pa živi iluzija, da naenkrat vse vidijo natančneje in bolje ter da jim prav ta jasnost v videnju in razumevanju sveta lahko nadomesti Boga, Franjo Rejc prvič po Veliki vojni krene na potovanje v svoj arkadijski domači kraj. In se iz prve roke spozna z Mussolinijevim fašizmom. Njegovi sorodniki, veliko jih je iz njegove generacije, živijo v izgnanstvu po Sloveniji, večinoma v Ljubljani. Po prvem tržaškem procesu in streljanju v Bazovici je Albert Rejec pobegnil v Ljubljano in tam ustanovil tajni odbor Tigra, se ukvarjal s šapirografiranjem protifašistične literature ter se povezoval z italijanskimi antifašisti po Italiji in v izgnanstvu.

Skratka, ukvarjal se je z resnimi zadevami. O Franjevih tajnih poslih s stričkom Bertijem ne vemo veliko. Moj ded Franjo Rejec, vsaj tako trdi družinska legenda, ni bil posebej pogumen mož. Zapovrh je pripadal tisti konspirativni generaciji, ki je svoje ilegalne posle do smrti držala v tajnosti, ker so doživljali svet tako, da se časi morda spreminjajo, toda kar je enkrat bilo skrivnost, to mora za vedno skrivnost ostati. Tako da je o teh rečeh po hiši šepetal le takrat, ko je bilo treba koga ali kaj v Sarajevu skriti, ključnih besed pa nikoli ni izgovoril.

O vsem drugem pa je pripovedoval na dolgo in široko. Tako je, recimo, status družinskega mita dobila pripoved o tem, kako sta poleti 1933 ali 1934 Franjo in striček Berti šla na vrh ravno dokončanega Nebotičnika. Najvišja zgradba v Kraljevini Jugoslaviji, najvišja na Balkanu, ena od najvišjih v Evropi. Zgradba, s katere je svet videti drugače. Iz tega drugačnega pogleda se rojeva tudi drugačen svet. (Navsezadnje, mar ni prav to smisel etike in estetike nove stvarnosti?) Ta zgodba je bila tako zapomnljiva, da sem jo slišal v nekaj različnih verzijah. Spominjam se je, kot šestletnik, iz prve roke, od mojega Nonota, mojega dedka Franja Rejca. Poslušal sem jo tudi od njegovega mlajšega sina, mojega strica Dragana.

Jeseni 2012 mi jo je pripovedovala Franjeva hčerka, moja tedaj hudo bolna, že umirajoča mati. Čudež Nebotičnika leta 1933 ali 1934 je bil kompleksen. Bil je sestavljen iz več delov, ta čudež. Poleg tega, da je to bila najvišja točka, s katere so ljudje lahko videli mesto, s čimer je Nebotičnik izpolnjeval enako človeško mitološko hrepenenje kot Eifflov stolp, hrepenenje po babilonskem stolpu, gradnji človeških rok, ki se dotika neba, je bilo v Nebotičniku še nekaj. Da bi prispela gor, sta se moj Nono in striček Berti premikala po prostorih novega sveta, se vzpenjala po spiralnih stopnicah, vstopala v dvigala, prehajala skozi dvorane, drugačne od vseh tistih, v katerih sta dotlej bila, hodila skozi prostore, ki jih je bilo moč primerjati le s katedralami, toda prostore, ki niso bili zgrajeni za Boga, temveč za človeka. Nebotičnik ni bil monumentalen, nadčloveški, temveč je bil ves po meri človekove prihodnosti. Tako je to videl Franjo Rejc. Zato je zavedno ali nezavedno iz tega doživetja v Nebotičniku ustvaril neko svojo vero in upanje v vse drugo.

Čudežni Nebotičnik

Štirideset let pozneje, v nekem drugem, že daljnem, daljnem času, ko je Franjo Rejc že počival na Novem mestnem pokopališču Bare v Sarajevu, so me prvič peljali v Ljubljano. In četudi Nebotičnik že zdavnaj ni bil več najvišja zgradba našega sveta, smo morali iti gor. Zgodba določa podobe, ki jih gledamo, prav toliko, kolikor podobe določajo zgodbo. Tako da je tudi zame Nebotičnik bil čudež. In kakor sem odraščal in spoznaval svet, se ni ta otroški čudež v moji glavi prav nič manjšal, temveč je rastel in postajal čudež nad čudeži. Takrat smo, med tem mojim prvim potovanjem v Ljubljano, šli obiskat še vedno živega strička Bertija in njegovo čudovito mlado soprogo, gospo Tatjano. In tisto ogromno dogo, veliko kot tele, na katero ponavadi pomislim, kadar kje vidim z velikimi črkami napisano kratico: Tigr.

V tistem, v čemer ves preostali svet sluti tigra, sam jasno vidim nemško dogo. To je moja stvarnost. In to je, v določenem smislu, nova stvarnost. Ker stavi na zelo podoben vsebinski in estetski korelativ kot Otto Dix na tistem strašnem slikarskem platnu, ki je zgrozilo Adenauerja. Neue Sachlichkeit namreč v sebi vsebuje tudi imperativ skrajno subjektivnega pogleda na stvarnost. Fotografija in film zahtevata novo oko, ki ju bo jasno in bistro gledalo. Novost nove stvarnosti je torej dvojna.

Z Nebotičnikom se, že zaradi dramatično pomenljivega datuma njegove otvoritve, 21. februarja 1933, končuje kratko obdobje nove stvarnosti. Tako kratko, da se v tem času človek niti ni uspel naučiti, da z drugačnim pogledom gleda povsem nov, drugačen svet. Tistega dne, ko so v Ljubljani otvarjali Nebotičnik, so minili točno trije tedni od Hitlerjevega prihoda na oblast. In sledila je, poleg vsega drugega, dramatična dramaturška in estetska transformacija sveta. V manj kot mesecu dni izgine čudež nove stvarnosti, vzporedno pa se pričenja rojevanje dveh konceptov ideološko prežetega realizma. V ZSSR se prav po obračunu z likovnimi in književnimi avantgardami rojeva socialistični realizem. V Nemčiji pa se bliskovito rojeva propagandni kič, ki se zgleduje po raznolikih slogovno-estetskih vzorih, a prav vsi, tako v likovni umetnosti kot v književnosti, izhajajo iz konceptov realizma. Kar se je v novi stvarnosti prepoznavalo in videlo v očesu posameznika, se bo v prihodnje prepoznavalo in videlo v očesu naroda.

Tisto, česar merilo je bilo eno človeško življenje, se bo zdaj merilo z večnostjo. Zato je presunljivo, denimo, soočiti ta mali ljubi ljubljanski Nebotičnik z arhitektonskimi vizijami Alberta Speera. Nebotičnik je radikalni izraz sodobnosti, natanko tistega redkega trenutka v času, v katerem živ človek preprosto je. Speer pa se je lotil ustvarjati zgradbe, ki bodo svoj vrhovni smisel in estetsko popolnost po njegovi sodbi doživele šele, ko bodo čez kakšnih tisoč let postale – ruševine. Takšni zamisli en človek ne pomeni ničesar, saj morajo za njeno uresničitev umreti milijoni.

Biti Evropejec

Na Hrvaškem in v Jugoslaviji se je kratko obdobje soočenja novega očesa z novo dobo v likovni umetnosti zaključilo s skupino Zemlja. Manifest Zemlje je napisal arhitekt Drago Ibler, v njem pa je nehote izvedel prehod iz ene dobe v drugo, iz človekove stvarnosti v stvarnost naroda: »Treba je živeti življenje svoje dobe. Treba je ustvarjati v duhu svojega časa. Sodobno življenje je prežeto s socialnimi idejami, prevladujejo vprašanja kolektiva. Umetnik ne more ubežati pred hotenji nove družbe in stati izven kolektiva. Ker je umetnost izraz svetovnega nazora. Ker sta umetnost in življenje eno.« Potem sledi nekaj let privida evropskega miru, nato pa se nam pod nogami odpre pekel.

Osemdeset let po letu 1945 smo žive priče naših babic in dedkov ter njihovega časa v kratkem dvajsetem stoletju. Smo akterji nove stvarnosti, iz katere so bila narejena njihova življenja. Te naše babice in dedki so se povečini rojevali na meji. Rojevali so se tam, kjer je potekala črta obzorja. To pomeni, da so se rojevali na Balkanu, v Srednji Evropi, v Evropi ob svitu dvajsetega stoletja. Biti Evropejec pomeni roditi se na eni od meja. V dvajsetem stoletju to pomeni, da so na eni strani meje tvoji v večini, medtem ko so na drugi tvoji v manjšini. Ti pa si vedno človek na meji.

Moj ded Franjo Rejc je bil človek na meji. In v tej dolgi in zelo zapleteni pripovedi, ki naj bi le enostavno odgovorila na vprašanje, kaj je danes nova stvarnost, sem porabil veliko besed za to, da poskusim pojasniti, kdo je bil on, da bi potem lahko povedal, kdo sem jaz. A videti je, kot da mi spet ni uspelo. Verjetno bi moral kreniti po drugi poti in reči takole: če bi se danes, spomladi 2025, moj Nono in naš striček Berti iz Ravnikarjeve in Titove Nove Gorice peš, korak za korakom, napotila proti Gorici, bi oba zagotovo šla domov k svojim. In če bi se potem, še istega ali naslednjega dne, moj Nono in naš striček Berti iz Gorice spet peš, korak za korakom, namenila proti Novi Gorici, bi oba gotovo spet šla domov k svojim. To pomeni biti človek z meje. Takrat hiša obstaja le, dokler se ji bližaš; dokler ti za hrbtom ostaja neki tvoj Drugi.

In to je že sto let ta naša nova stvarnost.

***

Prevedel Stojan Pelko.