Osnova fašizma so ljudje, ki jih nič ne zanima

Pisatelj Miljenko Jergović (1966) govori počasi, zdi se, da vsak odgovor zasnuje tako, da bi iz njega lahko zrasla kratka zgodba. Okoli motivov njegovih kratkih zgodb – od filma Lovec na jelene do sarajevske geografije – se je vrtel tudi dobršen del najinega pogovora v začetku septembra, ko je Sarajevčan, ki že tri desetletja živi v Zagrebu, prejel glavno nagrado mednarodnega literarnega festivala Vilenica.

Zbirko Trojica za kartal začnete s kratko zgodbo Kino, v kateri opisujete film, ki ga ne imenujete, a zelo jasno je, da gre za Lovca na jelene. Kako je ta Ciminova mojstrovina vplivala na vaše dojemanje vojne?

Moja generacija je odrasla ob dveh zelo močnih, formativnih ameriških vojnih filmih. Eden je bil Lovec na jelene, drugi pa Apokalipsa zdaj. Naše domišljije nikakor niso določali partizanski vojni filmi, ki smo jih pogosto gledali, a govorili so o svetu, ki si ga v našem okolju nismo znali predstavljati. Naše dojemanje potencialne vojne je bilo torej povezano bodisi z Apokalipso zdaj bodisi z Lovcem na jelene. Iz nekega razloga se mi je zdel slednji prepričljivejši.

V njem je izjemno pomemben prizor, za katerega se mi danes zdi, da sem ga imel v glavi, ko se je začela vojna v nekdanji Jugoslaviji. Moja zasebna vojna se je pravzaprav začela trikrat, s tremi zelo intenzivnimi in zelo močnimi čustvenimi izkušnjami. Prvi dogodek je bil najintenzivnejši, četudi se je sčasoma izkazalo, da je bil zame najmanj škodljiv. Bilo je 26. junija 1991, ko so se tanki pomaknili proti slovenskim mejam. Bilo je grozljivo, saj je bila pred tem zamisel o kakršnihkoli tankih povsem nepredstavljiva. Drugi začetek vojne je predstavljalo obleganje Vukovarja. Dogodke, ki so bili čedalje bolj grozni, sem spremljal po televiziji, in zdelo se je, kot da se je tako rekoč odprl pekel pod mojimi nogami. Tretji začetek vojne je bil 5. aprila 1992, ko so napadli Sarajevo.

Vsi trije začetki moje vojne so vsebovali nekaj vzdušja prizora iz Lovca na jelene.