Kaj vendar ima Pasolini z nogometom?

Pred nekaj dnevi so podelili­ oskarje. Skok v polpretek­lost bi odstrl, da je bil leta 1967 za tri oskarje – za (umetniško) režijo, kostumografijo in izvirno glasbo – nominiran film Evangelij po Mateju, mojstrovina italijanskega režiserja Piera Paola Pasolinija. Novembra bo minilo petdeset let od njegove smrti.

Pasolini ni bil le eden od najpomembnejših italijanskih oziroma evropskih umetnikov, temveč je bil tudi eden od najbolj vsestranskih. Pesnik, filmski režiser, igralec, scenarist, filozof in novinar, pisatelj in dramatik je razburjal javnost z življenjskim slogom, prijateljeval z operno divo Mario Callas ter navijal za nogometni klub Bologna – podatek, ki je pomemben v kontekstu pravkar izdanega prevoda knjige Nogomet po Pasoliniju italijanskega publicista Valeria Curcia.

Morda manj znana podrobnost iz Pasolinijevega živ­ljenja je, da je kratek del otroštva preživel v Idriji. Med letoma 1930 in 1931 je v mestu obiskoval četrti razred osnovne šole, toda Idrija ga je očitno zaznamovala, saj se kraja z naklonjenostjo spominja v več literarnih delih.

Zanimivo pri Pasoliniju in njegovi povezavi s Slovenijo in Idrijo je tudi, da je kljub ustvarjalčevemu zvenečemu imenu o njem v širši javnosti znanega le malo. Tudi podrobnosti o bivanju na Primorskem bi iz umetnikovega življenjepisa izluščili redki posamezniki.

Morda se bo s prevodom knjige Nogomet po Pasoliniju – izšel je pri založbi Bogataj – na Pasolinija pogledalo v drugačni luči, skozi šport oziroma nogomet, pa tudi doreklo, kako je mogoče poleg spominske plošče, s katero so se v Idriji poklonili izjemnemu ustvarjalcu, še izpostaviti njegovo vez z mestom.

V okviru Pasolinijevih dnevov 2025 se več lokalnih institucij, povezanih tako z literaturo oziroma knjigami kot s turizmom, ukvarja z vprašanjem, kako Italijanove literarne, filmske in druge stvaritve približati lokalni (in širši) javnosti.

Kontroverzen tudi po smrti

Življenje Piera Paola Pasolinija je bilo daleč od konvencionalnega. Poznavalka njegovega lika in dela Majda Širca je marca 2022 zapisala, da pri njem ni šlo brez škandalov in polemik, ne glede na to, kaj je naredil. Omenila je trenutke pred pariško premiero filma Salò ali 120 dni Sodome, ko je Pasolini v zadnjem intervjuju – tri dni pred smrtjo – na vprašanje, ali ob filmu pričakuje škandal, dejal, da je tudi škandaliziranje pravica; kdor zanika ugodje ob tem, je moralist.

Umetnik je bil istospolno usmerjen in tega ni skrival, v filmih je odstiral tabuje, povezane s spolnostjo, kritičen do potrošniško usmerjene malomeščanske družbe ji je pogosto brezsramno nastavljal ogledalo. Vpleten je bil v različne afere, sodili so mu – med letoma 1949 in 1952 – tudi zaradi nadlegovanja mladoletnih fantov in ga na koncu oprostili.

Še celo umreti ni »znal ali zmogel« konvencionalno – ugrabljen, mučen in brutalno umorjen v Ostii novembra leta 1975 je (p)ostal tarča govoric in predmet vročih razprav, ki niso potihnile še dolgo po njegovi smrti. Kot najverjetnejšega krivca omenjajo italijansko kriminalno združbo Banda della Magliana, ­povezano s skrajno desnico.

Petdeset let po smrti Pasolinijeva dela ostajajo ali znova postajajo aktualna. Majda Širca je povedala, da se »misli, ki jih je izražal skozi svoje življenje in dela, potrjujejo vsak dan, bodisi družbenokritične, vezane na ekonomsko, družbeno, politično situacijo v zahodnem svetu, kot je razmislek o tretjem svetu, Afriki, bodisi tiste, ki izpostavljajo vprašanje telesa, spola, stanja v kulturi«.

Niti za sekundo ne bi molčal, je poudarila Majda Širca, ta vsak dan bolj nori, bizarni, nevarni in destruktivni svet bi ga silil k spreminjanju. Ob predstavitvi knjige Nogomet po Pasoliniju v Idriji je programski direktor EPK Stojan Pelko povedal, da »ko enkrat prebereš kritiško misel angažiranega intelektualca, se želiš sam oglasiti ob nepravičnosti ali neumnosti. In ko potrebuješ merilo, do kod lahko greš in kje se ne smeš ustaviti, se vprašaš, kako bi se tega lotil Pier Paolo.« Pasolini ni ničesar počel (zgolj) zato, da bi ugajal ali bil v duhu časa. Vse, kar je počel, je počel strastno. Tudi – brcal žogo.

In potem je bil tu … nogomet

»Nogomet je bil zanj osebna in družbena katarza. Skozi to igro se izničujejo socialne in ekonomske razlike. In konec koncev je Pasolini prek nogometa izživljal tudi neke erotične simpatije,« je na vprašanje, kako je dojemal igro z žogo, odgovorila urednica knjige Milanka Trušnovec.

Da je bil kot vrhunski umetnik po eni strani tako fizično aktiven in da so ga po drugi fascinirale emocije, ki jih vzbuja šport pri »navadnih ljudeh«, je zanimivo le za nepoznavalce.

»Ko je kot novinar poročal z olimpijskih iger ali običajnih nogometnih tekem, ni sedel med novinarji ali povabljenci. Šel je med ljudi, zato da je užival, doživljal vse, kar ga je fasciniralo, privlačilo. Strast in emocije,« je poudarila Milanka Trušnovec in dodala, da se je režiser na igrišču spremenil v otroka, ki uživa ob dotiku z žogo.

»Za Italijana je zavezanost nogometu pravzaprav pričakovana, da ne rečem samoumevna. A ne na način, kot jo je gojil Pier Paolo, ki je rituale na nogometnem igrišču prepletal z držo intelektualca,« je v spremnem eseju zapisala Majda Širca. Anekdota, opisana v knjigi, pravi, da je pred skoraj natanko petdesetimi leti – 16. marca 1975 – v Parmi na nogometnem igrišču potekala tekma dveh filmskih ekip – Bertoluccijevega Dvajsetega stoletja in Pasolinijevega Salò ali 120 dni Sodome.

»Če hočete razumeti stoletje v vseh njegovih razrednih razlikah in bojih, revolucionarni vnemi ali goljufivih praksah, preberite poglavje o tej tekmi,« je dejal Stojan Pelko. Bertoluccijevi buržuji so namreč ogoljufali Pasolinijeve proletarce, ki so bili boljši, tako da so v igro z zvijačo pripeljali tedaj šestnajstletnega mladinca Parme Carla Ancelottija.

Knjiga Nogomet po Pasoliniju je hommage velikanu umetnosti, kulture in športa, enemu od največjih evropskih intelektualcev prejšnjega stoletja. Da slovenski prevod knjige po oblikovni zasnovi, slikovnem gradivu in bogatem jeziku kakovostno izstopa v primerjavi z italijanskim izvirnikom in nemškim prevodom, ni zanemarljiva podrobnost. Idrijski ustvarjalci pri Pasoliniju niso ničesar prepustili naključju.