V nadaljevanju preberite:

Nekoč sem se izgubila v gozdu. Na razpotju sem izbrala napačno stezo in se je čez nekaj časa končala, jaz pa sem šla kar naprej, ker se mi je zdelo, da še vedno vidim njen obris na gozdnih tleh, dokler nenadoma ni bilo ničesar več, samo praprot in grmi borovnic. Zdelo se mi je, da me je požrlo zelenje dreves, kot da sem v trebuhu velike ribe.

Sever, jug, zahod, vzhod – vse je bilo zeleno. Mah na drevesih? Objemal je debla z vseh strani. Pomislila sem, da če grem nazaj, bom morda šla naprej, in da če grem naprej, bom šla še dlje. Nenadoma sem imela občutek, da je gozd neskončno velik, da vstopam v neznan in drugačen svet, iz katerega ne vodi nobena pot, morala jo bom najti sama. In vedela sem, da se bom trudila hoditi naravnost, a se bom najbrž začela vrteti v krogu; tako je vedno, kadar človek nima oprijemljivih vidnih točk, na katere bi se lahko obesilo oko. Morda se človek začne vrteti v krogu tudi zaradi strahu, instinktivno se boji zabresti še globlje v divjino in ostaja v varnem krogu že znanega. Menda se levičarji v gozdu začnejo vrteti v krogu na levo in desničarji na desno.