V nadaljevanju preberite:

Je prava ženskost neukročena, je ženska želja divjost? Mitologija še vedno živi v nas kot praspomin, zlasti v ženskem telesu, pravi Svetlana Slapšak. Kot piše v svoji knjigi Antična miturgija (Beletrina, 2017), so Grki ženske definirali kot bitja med barbari in živalmi, kot bitja druge rase, drugega plemena, vsekakor pa bitja, ki v svetu moških povzročajo nered. Torej so bile ženske blizu živalskemu svetu in pojmu divjega? Divje živali so se mi vedno zdele posebne, ne le zaradi lepote, ampak tudi zato, ker so brezkompromisno drugačne kot mi. Poti, ki jim živali sledijo, impulzi, ki jih imajo, vodi drugačen red. To so bitja z glasovi, ki so nam neslišni. Žal smo tako oddaljeni od tega sveta. Junakinje v omenjenih zgodbah pa te glasove slišijo.

Kdo in kaj je bil Theo, morski deček, v katerega se je zaljubila, se na koncu romana The Pisces sprašuje Lucy. »Je bil sploh kaj? Mitološka bitja se rojevajo in umirajo ves čas. Rodijo se, ko jih potrebujemo, in umrejo, ko jih ne vidimo več z enakimi očmi kot prej. Glede tega ni bil nič posebnega. Koliko se jih je rodilo pred njim? Koliko jih je umrlo, saj je človeška domišljija hkrati močna in zelo krhka. Ponovno se bo rodil, ko ga bo potrebovala neka druga ženska.« Mitološki junaki in živali pridejo, da bi ženski dali pogum za nove ljubezni, da bi postale močnejše.