Sapica, ki bo ustavila vrtinec

Ko se nam zdi, da nam je bila odvzeta pravica svobode, takrat komaj čakamo prvega, svobodnega koraka. Koraka naprej, seveda, v svobodo. Če smo zdaj na mestu in čutimo, da vsaj hiberniramo, če že ne nazadujemo, da smo umetno ohladili svoj organizem in organe, potem sploh ne more biti drugače, kot da se zdi, da bo vsak korak, ki ga bomo storili, napredek.
Včasih je pot naprej tudi to, da se ustavimo ali celo stopimo korak nazaj.

Da bi storili korak nazaj, zdaj, ko že tako dolgo in po neki višji in težko dojemljivi sili stojimo?
Znati se ustaviti je del naše rasti, če si res želimo rasti; in če vemo, da smo del narave, bomo videli, da si tudi drevesa in rože vzamejo čas za počitek, potem se smemo tudi mi.
V tistih prejšnjih časih, ki nam niso bili prav všeč, a so bili v primerjavi s temi zdaj kot pravljica, smo se neštetokrat zalotili, da smo prezaposleni in da moramo vedno storiti še več in več ...
Kaj nas je sililo v to?

Morda je prav ta čudni današnji čas primeren, da stopimo nazaj in se rešimo onega, kar nam v prejšnjem življenju ni bilo všeč ali pa nas je morilo ... Ustaviti se in stopiti korak nazaj je najtežje, tudi v našem iskanju svobode s potovanjem telesa in duše skozi napor, znoj in čas.
Da se ustaviš, je treba veliko notranje moči in zrelosti; korak nazaj – ko vsi od nas toliko pričakujejo? In ko od sebe in dni, ki prihajajo, toliko pričakujemo sami?

Počitek, sposobnost dovoliti si, da si od napora opomoreš, je eden najbolj nerazumljenih, a najpomembnejših delčkov športne vadbe.
Počitek pomeni boljše razumevanje ravnovesja med treningom in regeneracijo in večje razumevanje tistega, kar tako radi počnemo. Pravi počitek je samozavedanje in razumevanje omejitev našega telesa. Počitek je zagotovo bližnjica k izboljšanju naših zmogljivosti, zmanjšanju tveganja, da se poškodujemo, podaljšamo svoje trajanje po športno ali morda skupek vsega naštetega. A je še veliko več.

Po navadi bližnjice uberemo zato, da smo hitreje na cilju. Kar pomeni, da po njih hitimo.
Ta bližnjica je drugačna. Po njej se gibamo počasi. Ali pa na njej stojimo in pogledamo na svoje početje nekako od zunaj.
Včasih nam to uspe. Naučimo se, kako razbremeniti svoje telo, si odpočiti – vse v želji, da ga pripravimo na večje napore. Če bi nas kdo, ki se ne giba, gledal od zunaj, bi rekel, kje je logika, da hočemo telo odpočiti zato, da bi se kasneje lahko še bolj mučili.
Človek, ki v svoje življenje nima vtkanega gibanja, nas ne bo nikoli razumel. Živi na drugem planetu. Zanj je najboljši, kot je najboljši za nas planet, ki nekoliko diši po znoju.

Sčasoma se naučimo tehnik, kako spočiti in sprostiti telo. Manj nam vsem uspeva naučiti se spočiti glavo. Še zlasti če je napor edina pot, ki jo poznamo, da se sprostimo in razbremenimo bremen, kot nam jih nalaga vsakdan.
Če je tako – in tako je pri večini, ki se že desetletja bolj zares ukvarjamo s športno rekreacijo, saj nas ohranja za silo prisebne, zdrave, predvsem pa zadovoljne po vadbi –, smo zagotovo zase naredili ogromno.

Ampak če je samo tako, potem se moramo še vedno nečesa naučiti. Da vse to počnemo z veseljem.
Da je vse, kar počnemo, čisto veselje, ne pa le delčki zadovoljstva, ko se s telesno muko skušamo rešiti stresa. S stresom nad stres. Najboljša pot do izgorelosti, morda danes najbolj podcenjenega in hkrati v družbi najbolj toleriranega nasilja nad ljudmi.
Izgorelost je nova sopomenka za suženjstvo, v katero smo se ujeli.
Dobro je, da potrebujemo zdravo telo, da bi posedovali zdravega duha.

Vse naše športne napake in neumnosti namreč niso nikakršna napaka, ampak sestavni del na poti, ko se učimo, kako si odtrgati zase še del zdravega duha.
Če tega ne počnemo v krču in z obsedenostjo, pač pa z veseljem, in če počitek razumemo kot čas, ko ima naše veselje še vedno veselico, čeprav mirujemo, in ne pogleduje na uro, kdaj bo spet trening in ali kaj zamuja, potem je pot do dobrega in dolgo trajajočega dobrega počutja veliko krajša.

Dobro počutje in naša mentalna mirnost imata, tako znanstveniki, še nekaj, kar nam bo vsem, ki vemo, da velikokrat vadimo neumno in premalo počivamo in da se pehamo za nečim, česar morda sploh ni, zelo dobro novico: če nam ju uspe doseči, bodo naši športni rezultati veliko boljši. Ne bomo jih dosegli le s telesom, temveč s tistim drugim delom aksioma o telesu in duhu.
Pravzaprav prvim.
Zato je včasih treba stopiti korak nazaj, da bi šli korak naprej. A ne le naprej ...

Pred tedni me je s kolesa še kar grdo zbil voznik, ki se mu je zgodilo, kar se nam vsem: da kakšno stvar spregledamo. Ni zamere, se zgodi.
Jasno, da ni lepo, ko ti menjajo mavec za mavec in veš, da te čaka še nekaj rezov na drugi strani zapestja, kar si pridelal že prej, v času, ko je bilo treba storiti vse in takoj in na vso moč. Boks pri šestdesetih ... No brain, lots of pain. Pameti ni, bolečina pač ...

Kolo je pri mehaniku; kolesarsko veselje, ki ti je na voljo, je nakvačkan posnetek tvoje specialke, ki si ga dobil za darilo. Mala izjemna umetnina, ki je nastajala dve leti, z veliko srca, kot to zmorejo le otroci.
Včasih torej stopiti korak nazaj, da bi naredil korak naprej ... Morda lahko mi, ki iščemo smer na poti skozi čas v iskanju stičišč duha in telesa, to misel čisto malo, a odločilno spremenimo.
Da je včasih dobro stopiti korak nazaj zato, da najdemo pravo pot. Veselje do tega, kar počnemo.

Zato bo najlepša pot naprej, ko bo tegale konec, nanjo stopiti z nasmehom in veseljem, ne pa z zamerami. Potem bomo morda na pravi poti in bo vsak naš gib, ki ga bomo storili po športno, prinašal ponos in veselje, kot bi nam uspelo priti na olimpijske igre.
Prvi naslednji korak po počitku naj ne bo le naprej, predvsem naj bo v pravo smer. Veliko bomo dosegli.