Osvobodilna fronta slovenskih rekreativcev

Morda nismo pričakovali, da bo vrnitev, bolje, vračanje v približno normalno življenje, tudi tisto športno, tako naporno. Pa je. Verjetno se nam je vsem zdelo, da bo po vsem hudem prišel trenutek, ko bo reklo »klik« in se bomo ponovno znašli v svetu, ki nam ga je bil nekdo za leto dni ukradel.
Svet, kot je bil, ki je bil naša resničnost, se zdaj zdi utopija.

Veda o zgodovini besed, posebno njihovega izvora in pomena, izraz utopija razlaga na dva načina, kot »kraj, ki ga ni«, pa je vseeno opisan z vsemi podrobnostmi, vsekakor pa kot mesto, ki je veliko boljše od vseh, ki jih poznamo. Zato ne preseneča še druga etimološka razlaga, katere pomen je »dober kraj« – in ta opisuje nekaj, kar je popolno.

Najbrž sploh ni druge, kot da se čim prej preselimo v ta »kraj, ki ga ni« in v »dober kraj, kjer je vse popolno.«
Če se dobro počutimo v kraju, ki ga ni, je pa vseeno v nas, bomo brez težav verjeli, da je to za nas dober kraj, v katerem je vse popolno.

Mnogi smo se dolgo in iskreno veselili trenutka, ko bomo lahko zaživeli v utopijah po obeh etimoloških razlagah.
Najbrž tisti, da že dolgo ne iščemo popolnosti, pač pa smo se odločili, da skušamo s kartami, ki jih imamo v rokah, odigrati čim bolje. Bognedaj, da čim bližje popolnosti, a če nam uspe, da se nam to posreči na robu onega, kar zmoremo, smo zelo zadovoljni.
Vsak dan, v družini, službi in, ja, tudi v svojem prostem času.
Tudi v gibanju.

Naša resničnost je morda taka, da si bomo želeli živeti in bili sposobni živeti v svetu, ki je daleč od idealnega, vendar nas to ne bo motilo, če si bomo želeli, da bo svet z nekaj malega našega sodelovanja zares malček boljši, ne pa da bo naš um zasidran v tisto, kar od nas pričakuje in si želi slišati naše okolje.

To drugo, se zdi, smo se šli desetletja dolgo, pa se nam nekako ni izšlo – pravijo, da tisti, ki si želi vse skupaj okoli in v sebi narediti za kakšen okrušek bolje, lahko pomaga ljudem okrog sebe stokrat bolj kakor tisti, ki je navezan na svet, ki ga zanj živijo drugi, in je priklenjen nanj premočno, da bi naredil ne korak naprej, pač pa že kakšen korak po svoji želji.

V časih, ki so si nas tako grdo privoščili, se nam je morda sem ter tja utrnilo, da je za našo pot nekam tja, kamor si želimo, čeprav ne vemo prav dobro, ne kje in kaj to je, vseeno potrebna določena mera realizma in je treba spoznati dejansko vrednost obstajajočih stvari. Sveta, v katerem smo in kot smo. Včasih to pomeni udarce in bolečine. Popačenost vsakdanjega življenja smo, ko se odločimo iti naprej, sposobni gledati z večje višine, z druge perspektive – tudi zato, če poznamo vrednost in podobo obojega, utopije in realizma, je človeku verjetno lažje.

Seveda je izkušnja enega človeka le droben delček mozaika skupnega. Obstaja, vendar le kot eno od nešteto mnenj. Včasih se to mnenje sliši, včasih pa svoje življenje živi potihoma, skupaj z vsemi mnenji, vtkanimi v vsa mišljenja mozaika vsega, kar živimo.
Gibanje je eno samo veselje. Ko nam je usoda vzela svobodo gibanja, smo bili kot zaprti v kletki. Zdaj so vrata odprta in bo treba na plan.

Kakor koli že, vsi smo na novem začetku. Dobro bi bilo, če bi bil ta začetek tak, kot je vsebina Ljubljanskega maratona, praznika, ki si ga ni uspelo podrediti in olastniniti nobeni politični ali ekonomski opciji.
Rekreativci vseh pokrajin bi se lahko združili tako, da bi naš čas, čas gibanja, ostal zunaj spon, ki dušijo tisti dopoldanski svet, ko se vsi prepirajo, si nameščajo pasti, tvitajo in retvitajo, ves čas ritajo in si puščajo kri na vsakem koraku. Kar se mene tiče, jih naj kar lulček opazuje.

Svoboda diha seveda pomeni, da se vsak človek zase odloči, kakšni so njegov svetovni nazor, veroizpoved in vrednote. Žal nas včasih kakšen del tega pripelje v prepire najprej v sebi, potem pa še z okolico.

Upati je, da smo v tem času ugotovili, da to ne pelje nikamor. Da nas zastrupljevalci našega vsakdana uspešno zastrupljajo in da se zato prevečkrat slabo počutimo tudi takrat, ko imamo čas le zase.
Ko se gibamo, sami ali s svojimi, ki so nam blizu.

Raje kot da se vsak dan udeležujemo občnih zborov poklicnih zastrupljevalcev, si naredimo športni dan, dni, življenje. Če potrebujemo institucije, je na fakulteti za šport v Ljubljani in Univerzi na Primorskem zbranega ogromno drugačnega političnega znanja, ki nam lahko v življenje prinese zelo uporabno znanje o gibanju. In tako je še kje drugje.

Nekoč, davno, so Slovenci ustanovili Osvobodilno fronto slovenskega naroda, v njej so bili levi in desni, tudi sokoli, telovadci, ki so verjeli v zdrav duh v zdravem telesu.
Sčasoma je bilo za ene več prostora kot za druge in Osvobodilna fronta slovenskega naroda je šla na pare.
Ta, nova, naj obstaja le v nas, da vemo, da smo carji mi sami, in ne oni, ki so tako radi carji namesto nas. Tisti nas bodo popipsali do temeljev v trenutku, ko bodo ugotovili, da združeni slovenski ljubitelji gibanja lahko zmagamo na volitvah.
Kar bi bil seveda naš konec.

Noge morajo trdno stati na tleh, preden je možno upati, da bo glava lahko poljubila nebo. Nebo, ki je svoboda duha, učenje in gibanje.
Ni ga, ki bi nas lahko zapiral in nam delal svobodo po svoji podobi. Kaj je svoboda, vemo najbolje sami. Ni samoumevna in ne pride sama, zanjo se je treba potruditi in jo ves čas zalivati, da ne ovene. In ne črna in ne rdeča ji ne pristajata, saj je v njej dovolj barv za vse.
Mavrica nastane takrat, ko je na nebu sonce, hkrati pa mora tudi deževati.