Od rekreativca do pacienta

Človeško telo ima svoje omejitve. Če jih ne poznamo, se telo upre in športnik postane »pravi« bolnik. Pretreniran športnik v resnici pogosto pristane v zdravniški ordinaciji.

Razloga sta vsaj dva. Prvi razlog so »stranski učinki« pretreniranja, kot je obolevanje za različnimi boleznimi (pogostejši so infekti) in poškodbe. Športnik gre namreč zaradi preseganja samega sebe čez mejo, do katere zdrži njegovo zdravje. Telesno in psihično. Drugi razlog pa je iskanje vzrokov za pretreniranost drugje in ne v procesu vadbe, pogosto se iščejo vzroki v »organskih« boleznih, ki bi morebiti ovirale športnikov normalen proces treniranja.

Zdaj ko gre sezona ljubiteljski tekačem in tudi najbolj vnetim kolesarjem že v klas in ko mnogi vadijo do onemoglosti, saj se jim zdi, da so doslej naredili premalo, obstaja velika možnost za pretreniranost.
 

Korenine

Tako v praksi pogosto vidimo situacije, ko se vrstijo bolezni in/ali poškodbe. Namesto da bi se vzrok poiskal v koreninah, torej dejavnikih, ki so pripeljali do poškodbe, iščemo nekoga, ki bo športnika »ozdravil«. Pogosto to sploh ni zdravnik ...

Pretreniranega športnika izkušen zdravnik, ki pozna športnikovo zdravstveno stanje, njegov strokovni štab in vadbene razmere, pravzaprav z lahkoto diagnosticira. Velikokrat pa je teže to diagnozo razložiti športniku in njegovi okolici. Za zdravnika je ključno, da si vzame dovolj časa za natančno anamnezo, iz katere razbere, da ni športnikov glavni problem neko bolezensko stanje, ampak je športnik še vedno »slab«, čeprav je tedne ali celo mesece relativno počival.

To je pogosto tudi stanje, ko postane športnik (in tudi njegov trener) še bolj živčen, zato v tem stanju niso redke tudi psihične težave. Te težave športnik zaradi stresa ob neuspešnosti težko obvladuje. Zato moramo prepoznati, koliko je »slaba« volja upravičena in kdaj je potrebna tudi dodatna pomoč s psihoterapijo in/ali zdravili.

 

Najprej izključimo organske bolezni

Ker se pretreniran športnik ponavadi ne počuti dobro in je tudi zaskrbljen, pogosto obišče številne zdravnike, da bi izključili morebitna obolenja. Ko se izključijo organske bolezni, kot so bolezen ščitnice ali nadledvične žleze, pomanjkanje železa in slabokrvnost, sladkorna bolezen, bolezenska stanja na jetrih ali srcu, sladkorna bolezen ali kakšna skrita infekcija, je treba pomisliti tudi na športnikovo podhranjenost. V poplavi številnih današnjih diet in mod, ki ogrožajo športnike, je natančna prehranska anamneza zelo primerna kot prvi ukrep, ko posumimo, da se pri športniku razvija pretreniranost. Podhranjenost (prav ste prebrali!) je namreč pomemben in pogost dodatni razlog, zakaj športnik »razpade«.


 

Diagnoza

Glavni problem sindroma pretreniranosti je, da diagnozo postavljamo za nazaj. Torej takrat, ko ima športnik že resne težave in je kljub počitku še vedno preutrujen. Glede na priporočila začnemo o resni nevarnosti pretreniranja razmišljati ob nefunkcionalnem preseganju športnikove zmogljivosti. To stanje je nekakšna predstopnja pretreniranosti, vendar si športnik opomore po dveh ali treh tednih relativnega počitka. Kadar pa se športnik po treh tednih nikakor ne more vrniti normalno stanje zmogljivosti in ob tem nima posebnih bolezenskih težav, mora začeti svetiti rdeča lučka, ki opozarja na pretreniranost. Še en opozorilni znak je stanje, ko športnik sicer še nekako na ravni običajne zmogljivosti začne vaditi, vendar ne zdrži vseh vadbenih zahtev. Če se pokažejo še spremembe volje (razdraženost, obup, brezvoljnost), je verjetnost za diagnozo pretreniranosti še večja.

 

Kaj pa zdaj?

Verjetnost za diagnozo pretreniranosti je velika, zdravnik je s specifičnimi medicinskimi testi izključil druga resna obolenja, zato je čas za terapijo in začrtanje novih treninških strategij. To pa zahteva kar veliko dela, pri katerem sodeluje ves športnikov strokovni štab. Najprej je treba analizirati, zakaj se je pri športniku razvila pretreniranost. Treba je torej postaviti diagnozo o vrsti pretreniranosti. Zdravnik mora ugotoviti tudi, kakšni so športnikova presnovna prizadetost, na primer iztirjenost hormonske slike, njegov imunski status in tako naprej.

Stanje telesa bo tudi glavni dejavnik, ki bo prikazal, kdaj lahko začne športnik telo spet obremenjevati. Hkrati je treba ugotoviti, ali športnik vsaj predhodno potrebuje dodatno psihološko podporo z antidepresivi. Te terapije spadajo vsekakor v roke izkušenega športnega zdravnika, ki se posvetuje s psihiatrom. Pretreniranost namreč lahko športnike pahne tudi v eksistenčno krizo, marsikomu se začne podirati življenjski sistem kot hišica iz kart. Za mnoge športnike je še dodaten stres tudi fizična neaktivnost, zato je pri njih smiselno vključiti relativni počitek z nekaj razbremenilne telesne aktivnosti.

Ko prepoznamo glavne razloge, se športnik lahko spet loti vadbe. Ta vstop je lahko zelo težek in mnogim ne uspe. Zato morata biti športnik in njegov strokovni štab že v začetku zelo pazljiva. Najboljše strategije ne poznamo, priporočilo je na primer, da športnik najprej vadi 5–10 (!) minut, dokler ne zdrži ene ure vadbe. Šele nato naj bi se začeli dodajati bolj intenzivni vadbeni elementi.

Seveda je treba športnika natančno spremljati in izvajati preventivne ukrepe, da športnik ne zahaja v stanje nefunkcionalnega preseganja ali pretreniranja.



Na to preventivo smo namreč v prvi rundi pozabili. Zato je pomembno, da se o teh ukrepih izobrazijo tako športniki kot trenerji. Ne le vrhunski, tudi rekreativni!