Ko tole mine

Nekaj dni nazaj sva se peljala po gozdu, kjer še nisva bila, na zelenem robu Ljubljane, kjer drevesa niso park, pač pa kar morajo biti, za kar so bila ustvarjena. Da se družijo, da so gozd.

Zavila sva z asfalta, na makadam; dvajset metrov naprej je stala hiša, povprašala sva za pot. Da je treba čez dva betonska mostova in potem le hrib, ki mu domačini pravijo Karpati; povedano je bilo z nasmehom, ki je namenjen onim, ki jim ni pomoči.
Kolesarjem v času epidemije.

Gozdna cesta, ki povezuje eno dolino z drugo, je bila na satelitskem posnetku videti drugačna, daljša. Obračala sva pedala in se šalila, nobenega priganjanja ni bilo, le čisto veselje. Kolesi sta naenkrat, veliko prekmalu, požrli želeno na zemljevidu.
Tiste prijatelje, za katere vem, da razumejo makadam, tudi če gredo čezenj s cestnim dirkalnim kolesom in jim je počena zračnica malenkost v primerjavi s spokojnostjo zelene v vrtenju, enkrat popeljem tu čez. To morajo videti, ta skriti del njihovega obmestja.

Koliko je zračne črte do parlamenta. 15 kilometrov? Morda.
Pogled v dolino, kamor sva bila namenjena, je bil kot bi ti nekdo obrnil spomin na glavo. Tam si se vozil, a s tega hriba je pogled povsem drugačen. Včasih sem tam brzel, lovil svoj ego, ki ga realnost ni zmogla ujeti, v tistih urah med službo in mrakom in se skušal še pred večerom vrniti čim globlje iz Polhograjcev; v dolgi senci mogočne cerkve sem se mogoče ustavil le, da si pri vodnjaku napolnim plastenko.



Vedel si, da je cerkev stara. 1525? Nikoli si nisi vzel časa, da bi preveril, če sta oltarni sliki res Metzingerjevi. Francoski baročni slikar, ki je živel in delal na Kranjskem, umrl pa v Ljubljani. Pravijo, da je prižnica kamnita. Nisi preveril, če drži, da bi bil stranski oltar sv. Valentina z letnico 1627 res, če ga ne bi večkrat predelovali, najstarejši zlati oltar na Slovenskem. Ignoranca je ena glavnih kolesarjevih vrlin ...



Dan prej sta šla na Javor, s Pečarja. Malo te je sram, da je bilo prvič, in da te hribe proti Litiji tako slabo poznaš. Po dolini Besnice si vedno ali se matral navkreber in ponavadi odpadel od skupine, ali pa se brezglavo spuščal navzdol, da si vsaj dol držal fante, k so včasih dirkali. Spomniš se, bilo je po večer, ko si s vozil za pokojnim Juretom Robičem in ko si si mislil, da bo vsak naslednji ovinek tvoj zadnji.

Bila je le siva barva, ki je pri 50 na uro nenehno spreminjala smer. Te dni so v Besnici procesije kolesarjev. Zdi se, da se je vsak, ki ima kolo, zatekel v to dolino. Še všeč ti bo postala...

Tega priljubljanskega konca nisi nikoli maral. Nekako se ti je zdelo, da nosi zate slabo energijo, kot jo začutiš v Mostah in te drži skozi Fužine do konca Zaloga, do Podgrada. Saj si kdaj kaj odvinkaril v teh koncih, in videl, da je lepo, a se ti je zdelo, da se s Polhograjci ne more primerjati. Da je tam energija povsem druga.

Potem se Sadna cesta izvije iz gozda, skoraj je že Javor, in se ti odpre pogled na Ljubljano. Pravo Ljubljano. Prava Ljubljana je drugačna, kot jo vidiš iz stare ljubljanske ulice; je tisto, kar vidiš s hribov okoli nje, ni pomembno, če si okoli Turjaka, na Šmarni gori, Rožniku, Dobenu, Rašici, okoli Vrhnike, še najmanj je vidiš, če sploh jo, s Polhograjcev.



Prava Ljubljana je, ko jo imaš na dlani, z vso okolico, kar vidiš od daleč in čutiš, da je to tvoj dom. Ne le mesto, tudi Barje, ravnica proti severu, dolinice, ki silijo med gozdove in griče, in reki, ki se včasih srebrnita, včasih pa zelenita tam spodaj.
Žal nekateri take lepote Ljubljane ne bodo nikoli razumeli, tudi, če jo imajo iskreno radi, ne.

Vsaj te, o kateri govorim, ne. Nekaj je tudi v tistem, kar imaš v genskem zapisu, ki se je tkal v tvoje prednike, stoletja dolgo, tu in naokoli, a še vedno v istem jeziku, veri, in z isto kulturo.
Na dalmatinskem otoku je poseben kraj, kjer se bil velikokrat, poznam ga do obisti, včasih se mi zdi, da sem bil - kot se reče - tam doma v prejšnjem življenju, vsak obisk je kot bi prišel v nebesa, lahko rečem, da je najlepše, kar zame lahko je - a vem da, ker nisem tam rojen, ne bom nikoli mogel vsega razumeti. Lahko bom govoril o obliki, lepoti, o vsebini žal ne. Tudi z Ljubljano je tako. Lahko jo imaš na jeziku, morda celo v srcu, v duši pa vseeno ne ...

Moja Ljubljana je prav toliko moja kot je od vseh mojih prijateljev, ki so prišli od drugod. Ljudje, ki so prišli v Ljubljano so jo naredili boljšo, manj zatohlo, bolj sproščeno, bolj veselo … Mesto je zaradi njih boljše. Ampak, bolj kot si star, bolj veš, da moraš biti za nekatere občutke, ki ti jih poraja, od tu že od nekdaj. Pogled nanjo, po nevihti, z vrhniške strani ali turjaške strani, ko se za Barjem postavi kulisa slovenskih gora, je nekaj, kar je povsem nekaj drugega. To imaš zapisano v sebi še preden si to prvič videl ...

Zdaj iščeš stezice, ki so nekdaj bile, in na mesto in na njegovo okolico zreš skozi veje, ki so ti doslej zakrivale pogled. Bogsigavedi, od kje je na Ljubljano zrl stari oče, ko se je med vojno pojal po hostah ... Zadnjič sem našel zapisnik, da je bil na prvem sestanku OF na Ježici in Ivan Matija Maček da ga je vodil. Stari oče je bil ateist, nekomunist, sokol in zaveden Slovenec, domoljub do neba, izdan med in po vojni - ni čudno, da se po igri, kot je bila naprej ne prav lepo odigrana, ni znašel.

Res bi rad vedel, od kod je zrl na njegovo, moje, naše mesto, preden se je lahko vrnil vanj. Žal, že bolan ... Njegova pravnukinja, utrujena od dveh majhnih otrok in omejenega prostora, te prosi, če gresta lahko na vožnjo, še Polona se pridruži, gremo, vozimo se med hišami iz Šiške proti Mednem, in potem smo na gorenjskem koncu in hči prosi, če gremo lahko čez mejo občine, ker je tako lepo. Kamniške Alpe, vsa ravnica, oči, a je tu doma tvoj prijatelj Andrej? Ne, tisto je 15 kilometrov stran.



Potem čez sto metrov ob cesti stoji Hempi z ženo, kot bi ju priklicala s pogovorom. Vračamo se skupaj, malo naokoli, v Ljubljano, v Vodicah greš na pumpo – včasih smo se pogovarjali, kakšno je pivo v Dolomitih na Passo Pordoju ali v Arabbi, tam, kjer se seksi natakarica vedno, ko vprašaš, če lahko plačaš pivo s kartico, dere "Nur geld, nur geld (Samo gotovina, samo gotovina)"- kdo bi si mislili, da lahko noro uživaš na pumpi, sedeč na pločniku, s kolesi, prislonjenimi na živo mejo in z malim pivom v roki?

S severnega konca se mesto ne vidi kot z Javorja, to ni ista Ljubljana, je le bolj taka, kot jo zazna in čuti glasna večina. Par dni nazaj si se vračal s polhograjske strani. Na levi si videl hišo, ki je nisi še nikoli, pa je stara vsaj toliko kot ti. Zdaj ti je skoraj padla na glavo ...
Prostor se nam je zožil, pogled pa razširil, v teh časih. Ni bilo vse slabo, kar se nam je rodilo v zadnjih tednih. Veliko, da, tudi zato, ker smo taki egoisti, vse ne, nikakor... V Šiški je vseeno še kaj odprtega: vnukinji skačeta po terasi. Njuna najbolj divja Ljubljana je Rožnik, tam za hišo, ki sta ga v zadnjih tednih korakali, po sili razmer.

Ko tole mine, bo treba počakati na poletne večere, ko se dež zlije in se za uro ali dve pokaže svetloba kot se le v Ljubljani, skočiti v avto in se zapeljati gor, na rob mesta, in pogledati nanj. Da bosta vedeli, videli, kje sta zares doma.
Prostor se lahko zoži, pogled nikoli.