Kako prekolesariti dolžino Franje (3)

Zadnjič smo se začeli nežno dotikati vprašanja, koliko časa potrebujemo za pripravo na športni podvig, torej, da prevozimo Malo ali Veliko Franjo ali pa podobno dolžino, ki smo si jo zadali.

Kako prekolesariti dolžino Franje (2)

Zapisali smo, da je še najmanj pomembno, koliko časa bo naša vožnja trajala, in da je veliko bolj pomembno, da ugotovimo, koliko časa bomo imeli na voljo za pripravo na ta podvig.

Saj veste, tista zlajnana, ne cilj, pot je pomembna ... to drži. Priprava na podvig je najbolj pomembna in sploh ne le zato, da bi samo izpolnili svojo željo, morda še kakšno pričakovanje več, pač pa, da bomo na tej poti zares uživali.

Mevžavost nam je vsem v pogubo - in veselje

Res, včasih nam bo na tej poti težko, a to pač gre poleg kolesarjenja. Kolesarjenje ni za mevže, to smo že velikokrat zapisali. Morda je čas, da pojasnimo to mevžavost. Ljudje smo si različni in se razumljivo stvari lotevamo različno. Mevžavost na kolesu pomeni, da nam ne bo uspelo, če se ne bom potrudili čez mero ugodja. Če ne bomo šli včasih na kolo tudi, ko se ne bomo počutili prav olimpijsko, in se bomo raje kot v znojenje podali k lažjim opravilom, čeprav vemo, da bi se na kolesu spravili v telesni in v red v glavi že po pol ure.

Mevžavost pomeni, da ne greš na kolo,če piha, in da pokličeš prevoz, če z jasnega neba pade kaplja ali dve. Mevžavost je, da se ob vsaki odrgnini, ko si malo ogulimo kožo, spravimo na bolniško. Mevžavost je tudi, če se ti zdi, da tvoj napredek ovirajo drugi, ne pa, da je le-ta skrit v tebi samem. Mevžavi smo vsi ljudje,le a se nekateri potem odločimo, da v tem ne uživamo, in takrat mevžavost rodi veselje.

Čas, času čas

To že vemo: vse je odvisno je od osnovne telesne pripravljenosti kolesarja, njegovih športnih, predvsem kolesarskih izkušenj, razpoložljivih ur za vadbo, ki jih ima na teden - in od še kar nekaj drugih drugih dejavnikov.

Kako prekolesariti dolžino Franje (1)

Kakorkoli obračamo, na koncu, ki je v resnici začetek, se pojavi vprašanje, koliko časa bomo potrebovali, da se pripravimo na svojo kolesarsko pustolovščino.

Tudi to smo že kdaj zapisali: v grobem je načrtovanje 12 tednov strukturiranega kakovostnega treninga dobro izhodišče za kolesarja, ki se redno (približno 3-krat na teden) vozi s kolesom, in da to športno početje traja v obdobju od pol do enega leta.

Za tiste, ki jim takšni ciklusu še niso najbolj znani: 12-tedenski ciklus treningov bi moral pomeniti, da kolesar pride na želeni cilj, vendar pa da ob tem ne bo gledal na dosežen čas.

Prej, ko boste začeli v z vadbo, prej se boste spravili v kondicijo, več napak boste še pravočasno odpravili in to vam bo tudi olajšalo vadbo, več izkušenj si boste nabrali v krajšem času, če čas razumemo kot onega, ko delamo napake in onega, ko jih ne in je vse lažje, in manj se boste bali svojega podviga, ki je bil najprej meglen, zdaj pa že dobiva jasnejšo podobo.

Na kolesu je tako, da se nam z vsakim kilometer dvigne tudi samozavest, in smo z vsako prevoženo razdaljo manj dovzetni za mevžavost po kolesarsko.

Ko je dolgo predolgo

Priprave so vse – a to ne pomeni, da če ne boste med pripravami opraviti veliko dolgih voženj, da vam ne bo uspelo. In da če boste uspeli sestaviti neko super dolgo vožnjo, da ste iz hudega.

Zelo dolge vadbene vožnje so sijajne, temu se pravi, da gradimo osnovo, bazo - a niso nikakršno zagotovilo, da boste s prihajajočo najdaljšo vožnjo v življenju opravili kot bi mignil. Z zelo dolgimi vožnjami včasih razvijemo manj kondicije, kot se morda zdi. Še več: morda boste dosegli nasprotno, še zlasti, če boste nizali več dolgih voženj zaporedoma, in ker se ne boste ustrezno spočili, ne bo napredka in treningi bodo prej mučenje kot napredek.

Ne pozabimo: kolesarjenje je užitek v vrtenju pedalov v naravi in gradnik dobrega počutja in jasnih misli. Poleg kolesarjenja poznamo tudi kolesarstvo, ko je vse, kar počnemo na kolesu, ena sama muka in niz pogledov na kolesarski računalnik ali uro. Uspehi, ki pridejo iz resne in zagnane vadbe, ki poteka z nasmehom na obrazu, so povsem drugačni od onih, ki se rodijo zgolj iz trpljenja in nenehne utrujenosti.

Kot v življenju; tisti, ki rad hodi v službo, dosega povsem druge stvari, kot oni, ki mu je služba kot kazen.

Namen in korist posebej dolgih voženj na treningu naj bo vsaj na začetku predvsem pridobivanje izkušenj. Te vožnje so pomembne za učenje veščine prehranjevanja na kolesu, pa tudi za navajanje na večurno sedenje na kolesu. Težave s prileganjem na položaj na kolesu se morda med dvourno vožnjo ne bodo pojavile, šesturna vožnja pa je drug svet in morebiti zelo, zelo boleča izkušnja. Če česa, si zagotovo ne želimo, tega, da bi nas kaj bolelo, pač pa, da preprečimo, da bi nam popustila osredotočenost na dogajanje okoli nas, kjer cestni kolesarji nismo sami, saj si ta svet delimo tudi s pločevino. Manj, ko boli telo, boje se bo počutila glava.

Utrujenost proti koncu daljšega športnega dogodka je lahko tako posledica dehidracije kot izčrpanosti telesa. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Poti k energiji

Dobro je tudi vedeti, da vnos energije, ki se nam dobro izkaže pri krajših vožnjah, lahko po več urah sedenja na kolesu postane bistveno prešibek, pa tudi okus hrane, ki nas zadovolji na krajših vožnjah, se nam bo po štirih, petih urah zadel nemogoč. Ploščice in geli imajo seveda svojo moč tudi znotraj želodca, in včasih se izkaže, da je preveč dobrega slabo, in da lahko naveden sendvič naredi pravi čudež.

Vsekakor je treba telo navaditi, da se na dolgih vožnjah hranimo drugače, kot na kratkih, povsem isto velja tudi za vnos tekočin. Predvsem jih ne sme biti premalo, zaradi dehidracije.

Samo v vednost in ravnanje: dehidracija ne le, da vpliva na vašo fizično zmogljivost, ampak lahko negativno vpliva tudi na vašo mentalno počutje. Vemo, da je kognitivna zmogljivost je prav tako pomembna kot fizična zmogljivost. Dehidracija lahko povzroči počasnejši reakcijski čas, povečano utrujenost in slabo koncentracijo.

Utrujenost proti koncu daljšega športnega dogodka je lahko tako posledica dehidracije kot izčrpanosti telesa. Naša zmogljivost za vadbo je oslabljena, če je posameznik dehidriran že za zgolj 2-odstotka telesne teže. Izgube, ki presegajo 5- odstotkov telesne teže, lahko zmanjšajo sposobnost za športno uspešnost za približno 30- odstotkov!

Torej, ko boste imeli za seboj dobrih tisoč kilometrov, še bolje tisoč petsto kilometrov, morda kakšna 4- do 6-urna vožnja lahko koristna, vsekakor bolj kot kašna nesmiselna celodnevna vožnja, na katero boste na koncu dneva zelo ponosni – upravičeno, a kot vadbena enota je bila taka razdalja nepotrebna.

Zlasti novi v kolesarstvu imajo pogosto veliko željo, da bi ugotovili, kako dolgo so lahko na kolesu, recimo osem ali deset ur. Tudi, če se večkrat ustavite, to nima posebnega smisla, če govorimo o športnem napredku.

Seveda pa gre za velik in vsega spoštovanja vreden osebni dosežek.

Prihodnjič: nekaj o vsebini vadbe