Glutamin: ga potrebujemo?

Ko zapise pogledamo z vidika biokemičnega, (pato)fiziološkega in medicinskega znanja presnove, se vehementne trditve podirajo kot hišica iz kart. Veliko teorije in spretnih marketinških trditev. Zdi pa se, da znanja o glutaminu nimajo niti trgovci, ki ga prodajajo.

Znanost z novimi tehnologijami in poglobljenim znanjem delovanja človeškega telesa v zdravju in boleznih ter tudi pri telesni aktivnosti pridobiva nove poglede o vlogi glutamina v različnih presnovnih stanjih. Iz tega sledi že prvi nauk: »Za smiselno in potencialno koristno uporabo glutamina kot prehranskega dopolnila je treba poznati presnovno stanje posameznika.« To zahteva precej medicinskega znanja.

Ko pa glutamin uporabljamo v športni prehrani, je treba poznavanje presnovnega stanja posameznika poglobiti z znanjem športne fiziologije. Drugi nauk je tako: »Uporabo glutamina pri telesni aktivnosti lahko svetuje le nekdo, ki dobro obvlada športno klinično prehrano. S poudarkom na klinično!«

Čudežna aminokislina

Dejansko ima glutamin v telesu številne ključne funkcije, in ker je tako pomemben, je narava poskrbela za več ravni preskrbe telesa z njim. Veliko ga je v številnih beljakovinah. Če jemo vsaj približno normalno, ga bomo v telo vnesli obilo. Kadar ga telo potrebuje več, pa je treba jesti več kakovostnih beljakovin.

Z glutaminom se telo dobro oskrbuje že samo. Je neesencialna aminokislina, kar pomeni neke vrste samooskrbo s potrebnim materialom. Tudi krizni menedžment preskrbe z njim je izjemno dober, tvori se namreč tudi iz odpadnih produktov presnove. Glutamin tako velja za nekakšno smetarsko aminokislino, ki transportira dušik, ki nastane pri razgradnji beljakovin, in se veže na glutamat. V obliki glutamina se ta dušik nato prek jeter izloči (ali pa uporabi), glutamat pa odpotuje nazaj na periferijo.



Prehranski vnos glutamina (dodatna oskrba) je tako pomemben predvsem v stanjih stresne presnove (bolezni, telesni napor). Klinični in znanstveni dokazi kažejo, da pri resnejših obolenjih postane pogojno esencialna aminokislina. V obdobju fiziološkega stresa, recimo med resnejšo boleznijo (in tudi med dolgotrajnimi in intenzivnimi fizičnimi napori), potrebe telesa po njem namreč presežejo zmožnost njegove proizvodnje v celicah.

Prehranski vnos pa lahko ogrozimo že z nekritičnim »dietiranjem«. Na primer, beljakovina gliadin, ki je ključna beljakovina glutena, je sestavljena iz vsaj 40 odstotkov glutamina. Z brezglutensko dieto tako lahko zmanjšamo vnos glutamina v telo.
Vzrok za veliko potrebo po glutaminu je, da ima ta aminokislina poleg proizvajanja beljakovin tudi številne druge fiziološke funkcije. V stanju pomanjkanja substratov za tvorbo energije v celicah se glutamin v procesu glukoneogeneze pretvarja v glukozo in tako omogoča zadosten vir energije za delovanje celic. Tudi celice črevesja so silni uporabniki glutamina.

Črevesne celice (enterociti) ga uporabljajo namesto glukoze kot gorivo. Prav tako so veliki uporabniki imunske celice v črevesju. Že ta izhodišča so dober razlog za primeren vnos s kakovostnimi beljakovinami in le redko s praški. Količine, ki jih ponujejo prodajalci, namreč jasno kažejo, da se njihovo znanje o fiziologiji glutamina neha že v črevesju.

Glutamin je tudi regulator kislinsko-baznega ravnotežja s proizvodnjo toksičnega amonijaka, ki se nato izloči s sečem. Omenili smo že njegovo vlogo prenašalca dušika med tkivi, zelo pomemben je kot vir za gradnjo naše genetske mašinerije kot prekurzor nukleotidov, nukleinskih kislin in aminskih sladkorjev. In še bi lahko naštevali. Na primer, vedno bolj spoznavamo tudi njegovo vlogo pri regulaciji presnove glukoze.

Prehranski vnos glutamina (dodatna oskrba) je tako pomemben predvsem v stanjih stresne presnove (bolezni, telesni napor).

Veliko pozornosti je deležen med športniki in strokovnjaki za športno prehrano. Poleg vira za tvorbo glukoze z glukoneogenezo bi bil lahko pomemben tudi kot neposredni spodbujevalec nastajanja glikogena s posredno aktivacijo encima glikogen sintaze, ki je ključen za proces skladiščenja ogljikovih hidratov v mišicah in jetrih za poznejšo uporabo. Nedavne raziskave kažejo celo na sposobnost glutamina pri zmanjševanju mišičnih poškodb. Deloval naj bi namreč kot posredni antioksidant s spodbujanjem nastajanja glutationa, ki je najpomembnejši endogeni antioksidant, in tako pomagal pri preprečevanju poškodb zaradi oksidativnega stresa ob visokointenzivnem ali dolgotrajnem naporu.
 

Glutamin in šport

Številne študije so pokazale, da je raven glutamina v krvi znižana po daljši in/ali intenzivnejši telesni aktivnosti. To lahko ključno vpliva predvsem na delovanje limfocitov, celic imunskega sistema, ki ga uporabljajo kot energijski substrat. Podobno lastnost imajo enterociti, ki omogočajo absorpcijo hranil v črevesju, in druge hitro razmnožujoče se celice v telesu. Kljub temu je v nedavnem konsenzu Mednarodnega olimpijskega komiteja glutamin kot prehransko dopolnilo za športnike še vedno podan z oznako »limited support«, kar pomeni, da dosedanje raziskave še niso obrodile dovolj močnih dokazov o učinkovitosti njegovega delovanja.

Z znanjem, ki nam je na voljo, lahko po natančni prehranski in medicinski obravnavi dokaj dobro ocenimo presnovno stanje posameznika. Tako identificiramo stanja, ko bi dodaten vnos glutamina v posamezniku prilagojeni količini lahko pripomogel k izboljšanju njegovega zdravstvenega stanja.

Glutamin in šport? Odgovor je: Da! Vendar le po strokovni obravnavi.