Dejavniki tveganja za motnje hranjenja med športniki

Tako so omejevali vnos kalorij in uporabljali nevarne metode nadzora telesne mase, da bi jim to omogočilo konkurenčno prednost. Malo je bilo tudi podatkov o najprimernejši telesni masi za določen šport in na splošno o pravilni prehrani športnikov. Znane gimnastičarke – vrhunske športnice Kathy Johnson, Nadia Comaneci in Cathy Rigby – so javno povedale, da se spopadajo z motnjami hranjenja. Cathy Rigby, olimpijka iz leta 1972, se je dvanajst let borila z anoreksijo in bulimijo ter imela zato dvakrat srčni zastoj. Leta 1989 je ameriški sodnik na srečanju v Budimpešti rekel Christy Henrich, eni od najboljših gimnastičark na svetu, da je »preveč maščobna in da mora izgubiti težo«.


Kritike so jo pahnile v nezdravo bitko s kilogrami in neustreznim prehranjevanjem, da je zbolela za anoreksijo nervozo. Kljub številnim zgodnjim zdravljenjem in hospitalizacijam je Christy Henrich umrla pri 22 letih zaradi odpovedi organov.

 

Od motenj v prehranjevanju do klinično pomembnih motenj hranjenja

V »športni subkulturi«, ki se osredotoča na telo in telesne zmogljivosti, je pogosto težko razločevati med prehranjevalno neurejenimi in manj škodljivimi vedenji ter resnimi in življenjsko ogrožajočimi motnjami hranjenja. Športniki lahko poskušajo načrtno izgubiti telesno maso ali maščobo s pomanjkljivim vnosom kalorij, izločanjem določene hrane, odrekanjem hrane in drugimi dejanji, ki niso diagnosticirana kot motnje hranjenja. Tak širok spekter nezdravega prehranjevalnega vedenja, kot so kratkoročne omejevalne diete, izpuščanje obrokov, postenje ipd., je lahko vezan na neko obdobje ali pa je prehoden.



Nenormalni vzorci prehranjevanja se lahko razlikujejo, od blagih do resnih, nekateri pa sodijo v klinične opredelitve. Nadaljevanje z ekstremnimi metodami hujšanja, pretirano poudarjanje telesne mase in oblike, pritiski za zmago, hud psihološki in fizični stres ipd. pa lahko ustvarijo toksično kombinacijo in tveganje za razvoj resnih bolezni, tj. kliničnih motenj hranjenja.

Zadnje raziskave, ki proučujejo razširjenost motenj hranjenja v populaciji športnikov, navajajo, da je njihova pojavnost med moškimi športniki od 0 do 19 odstotkov in od 6 do 45 odstotkov med športnicami, pri čemer poudarjajo, da je razširjenost zelo različna med različnimi športi. Oblike MH, ki se pojavljajo pri športnikih, so anoreksija nervoza, bulimija nervoza, EDNOS (motnja hranjenja, ki ni drugače navedena), vse naštete pa so klinično diagnosticirane psihološke bolezni in resno vplivajo na psihično ter fizično zdravje in delovanje športnika.



Omejevanje prehranskega vnosa, epizode prenajedanja, stiske in/ali čezmerne skrbi glede oblike ali teže telesa, občutki slabe samopodobe, občutki krivde ali nadzora so pogosto povezani z motnjami hranjenja.
 

Klinični znaki motenj hranjenja

Klinične znake motenj hranjenja pri športnikih lahko prepoznamo po fizičnih, psiholoških in vedenjskih znakih. Najpogostejši so pretirana vadba, ekstremne diete, samopovzročanje bruhanja, uporaba sredstev za nižanje telesne mase, kot so odvajala, diuretiki, klistir, tablete za hujšanje in stimulansi, ter pojav izkrivljene podobe o lastnem telesu ter strahu pred debelostjo.

Opazni telesni znaki pri anoreksiji nervozi so predvsem velika izguba telesne mase, vrtoglavica in omedlevica, napihnjenost želodca, obraza in gležnjev, puhaste dlake na telesu, slaba prekrvitev, občutek mraza, suha, hrapava koža, moten menstruacijski cikel (ženske) in izguba las. Vedenjski znaki se navezujejo na razne rituale hranjenja, nemir, hiperaktivnost, bruhanje in ekstremno vadbo.

Med psihološkimi znaki lahko zaznamo intenziven strah pred pridobivanjem telesne mase, popačeno percepcijo telesa/telesne mase, zanikanje, da problem obstaja, spremembe nihanja razpoloženja in osebnosti, obsedenost z izboljšanjem učinkovitosti oziroma določitev nerealno visokih standardov.




Športniki z bulimijo nervozo lahko sami izzovejo bruhanje z odvajali, diuretiki, da se znebijo hrane, ki so jo pojedli. Lahko imajo normalno težo, zato je bolezen težko identificirati. Opazni znaki so lahko bruhanje, boleče grlo, zobna gniloba, poškodovani členki na rokah, otekle žleze, stalna dehidracija (malo sline), slabo stanje kože, mišični krči, letargija in utrujenost, nenadzorovano vnašanje velike količine hrane, obsedenost s hrano, popačeno dojemanje telesne mase/oblike, nihanje razpoloženja, tesnoba, depresija, nizko samospoštovanje, sram in krivda, izolacija, občutek nemoči in osamljenosti.

Vedenjski znaki so lahko pogosto odhajanje na stranišče po prehranjevanju, čezmerna uporaba odvajal, diuretikov, obdobja stradanja ali pretiranih diet, nedružabnost, nenavadne količine denarja, porabljenega za hrano, in nepričakovano izginjanje hrane. Pri športnikih z EDNOS – motnjo hranjenja, ki ni drugače definirana, so klinični znaki in prepoznavanje naslednji: zanje je značilen en simptom ali več simptomov, ki so tipični za določeno obliko motenj hranjenja in ne zadoščajo vsem kriterijem za specifično motnjo hranjenja.

 

Dejavniki tveganja za motnje hranjenja med športniki

Vzrokov za motnje hranjenja je veliko. Na njihovo pojavnost vplivajo socialno-kulturni, družinski, individualni in genetski/biokemični dejavniki. Pri športnikih pa moramo poudariti še specifične dejavnike tveganja, ki izhajajo iz samih zahtev športa. Športno specifični dejavniki so lahko uporaba diet za povečanje učinkovitosti, pritiski trenerjev, zgodnji začetki športno specifičnega treninga, pretreniranost, bolezni oziroma poškodbe in pravila v nekaterih športih.

Zelo pomembni pa so tudi osebnostni dejavniki. Športniki so posamezniki, nagnjeni k visoki discipliniranosti in tekmovalnosti, ki se v svojih športih borijo za odlične rezultate. Športniki imajo tudi edinstven in specifičen odnos s svojim telesom. Uspeh ali neuspeh je odvisen od zmožnosti njihovega telesa v določenem trenutku. Veliko si jih prizadeva izboljšati njegovo delovanje s pomočjo prehrane, telesne aktivnosti in nadzora nad telesno maso. Visoka tekmovalnost in discipliniranost ter določene osebnostne lastnosti lahko, v kombinaciji s pričakovanji drugih (trenerjev, sodelavcev ter tudi gledalcev), športnika izpostavijo večjemu tveganju za nastanek motenj hranjenja.

 

Zlasti športniki, ki tekmujejo v športih, v katerih sta poudarjena videz in nizka telesna masa ali pa zahtevajo hitrost, lahkotnost, agilnost, imajo večje tveganje za razvoj motenj hranjenja, v primerjavi s športniki v športih, v katerih se zahteva večja mišična in telesna masa. Športi, ki so bili opredeljeni z visokim tveganjem za nastanek motenj hranjenja, so: plavanje, tek in tek na smučeh, gimnastika, ples, judo, body building in umetnostno drsanje, smučarski skoki in sinhronizirano plavanje.

V teh športih zasledimo višji odstotek športnikov z motnjami hranjenja, kot na primer v športih, kot so košarka, smučanje in odbojka. Pomembna je tudi starost športnika. Adolescentni elitni športniki so lahko zelo izpostavljeni motnjam hranjenja tudi zaradi večje prevalence motenj hranjenja na splošno v tem razvojnem obdobju, čemur se pridruži še poudarek na telo in telesno maso.


Naj omenimo še termin ženska športna triada ali relativni energijski primanjkljaj pri športnikih. Doslej je bil opredeljen kot kombinacija motnje hranjenja, motenj menstrualne funkcije in nizke gostote kosti (osteoporoze). Danes gledamo nanj kot na sindrom, ki se nanaša na okvarjene fiziološke funkcije, vključujoč vrsto telesnih sistemov, ki nastanejo kot posledica pomanjkanja energije.

Vzrok za ta sindrom je negativna energijska bilanca med vnosom in potrebo za zdravje, rast in vsakodnevne aktivnosti ter treningi. Ob tem se seveda pojavljajo psihološke posledice ob drugih znakih.

Pri ranljivejšem športniku, ki je bil izpostavljen dejavnikom tveganja, se lahko pojavijo nezaželeni dogodki, ki lahko sprožijo spremembo v vedenju ali čustvenih reakcijah. Ko se tak športnik znajde v krogu neurejene prehrane, ki ga vzdržujejo dejavniki, kot so začetne nagrade, pohvale, izboljšana zmogljivost, lahko vse to povzroči nadaljevanje rizičnega vedenja, to pa lahko vodi do motenj hranjenja.



 

Za trenerje in starše

Trenerji bi se morali izobraževati o nevarnostih MH in znakih, ki jih je mogoče prepoznati pri športniku z motnjo že v zgodnjih fazah razvoja, od obsedenosti s hrano in telesom do zatekanja k drastičnim ukrepom za dosego cilja in uspeha v športu. Pomembno je tudi, da bi trenerji omogočili športnikom izobraževanja ali svetovanja strokovnjakov za prehrano.


Za starše, ki svoje otroke postavljajo v tekmovalni šport, pa je pomembno najti trenerja, ki se zaveda nevarnosti motenj hranjenja in ne izvaja prevelikega pritiska na otroka. Vsi, ki delajo s športnikom, ga morajo spodbujati in mu pomagati vzdrževati zdravo rutino, ki ne bo ogrozila njegovega zdravja, tako fizičnega kot psihičnega.


***
doc. dr. Maša Černelič Bizjak, univ. dipl. psih.
Je raziskovalka in visokošolska učiteljica na področju zdravstvene psihologije na Univerzi na Primorskem. Raziskovalno se ukvarja s proučevanjem različnih psiholoških dejavnikov, predvsem v povezavi z vnetnimi dejavniki in boleznimi, doživljanjem zdravja in težav ter motenim prehranjevanjem in motnjami hranjenja.