Bolečina je lahko hujša od bolezni same

Bolečina pomeni pomembno povratno informacijo o povečani dejavnosti živčnega sistema, neprijetnih spremembah, ki se dogajajo v telesu, ter tveganju za težave. Deluje kot temeljni zaščitni mehanizem, ki zmanjša telesno dejavnost ali delovanje kakega organa, da bi preprečil večjo okvaro ali neprijetnost. Če traja več ur ali celo dni, lahko vodi v bolezensko stanje ali poškodbo. Pri kratkotrajnih stanjih do enega tedna so posledice še obvladljive in obstaja velika verjetnost, da se stanje telesa povrne na raven pred pojavom bolečine.

Večtedenska bolečina lahko krepko vpliva na kakovost življenja. Posameznik se pogosto izogiba telesnega napora in vsakršne telesne dejavnosti, ki še poveča jakost bolečine. Spremenita se vzorec in količina spanja, zmanjšata se zbranost in zmožnost opravljanja zahtevnejših opravil.

Bolečina prav tako močno vpliva na prehranjevalne navade in presnovo – hrana lahko postane sredstvo za blaženje težav in trpljenja. Mnogo premalo telesno dejavna, neprespana, neustrezno prehranjena in razdražljiva oseba je zelo nagnjena k naglemu poslabšanju zdravstvenega stanja in kakovosti življenja, saj njene težave posegajo v zdravje kot celoto – telesno, duševno in socialno. Izčrpanost je lahko končna posledica, ki vodi v hujše ali celo življenje ogrožajoče stanje.
 

Brez podrobnosti ne gre

Natančna opredelitev težave ter ustrezen diagnostični postopek omogočata učinkovite ukrepe in spopadanje s ponavljajočo se, kronično bolečino. Pred kakršnim koli reševanjem ponavljajočih se težav sta nujna pregled in mnenje zdravnika, da lahko predvidi potek izboljševanja stanja. Na začetku je izredno pomembno vedeti, ali bolečina izvira iz okvare organa ali tkiva, ki je oživčeno, ali pa so težave neposredno v živčnem sistemu. Pojavijo se tudi primeri, ko vzrok ni znan (na primer fibromialgija).

Bolečina tudi za gibalno dejavnost potrebuje natančnejšo opredelitev. Kje in kdaj se pojavi, kaj jo izzove in kaj ublaži, so prvi pomembni podatki, ki lahko posamezniku ali strokovnjaku za gibanje pomagajo najti strokovno utemeljeno in prilagojeno pot. Še zlasti pri spopadanju s ponavljajočo se ali dolgotrajno bolečino je pomembno postaviti prilagojene cilje in dolgoročni načrt ter ga zelo postopno poskušati izpolniti. Pogoj za ukvarjanje s telesno dejavnostjo in vadbo je, da se bolečina med telesno obremenitvijo znatno ne povečuje, razen pri specifičnih težavah, pri katerih je nekoliko povečana bolečina med obremenitvijo pogosto pričakovano stanje in kazalnik napredka (vadba za moč pri rehabilitaciji pretiranih kroničnih obremenitev tetiv ali obremenitev mišičnega tkiva, ki je zaradi pretekle poškodbe zabrazgotinjeno).

Pri zdravstvenih stanjih, pri katerih bi obremenitev poslabšala stanje, je smiselno iskati možnosti in prilagoditve, ki še vedno omogočajo vzdrževanje telesne zmogljivosti – temelja kakovosti življenja. Izogibanje vsaki obliki telesne obremenitve je smiselno le v nekaterih primerih hudih bolečin v paliativni oskrbi.

Vpliv telesne dejavnosti in vadbe

Vsebina in količina gibanja sta v osnovi odvisni od lokacije bolečine (del telesa, tkiva ali organa), njene razpršenosti (lokalno, na več predelih, po vsem telesu) in jakosti. Z vidika telesne obremenitve lahko jakost bolečine razdelimo v tri barve, enake barvam semaforja: 1. zelena – bolečina je, vendar je nemoteča in blaga; 2. rumena – bolečina je moteča, vendar znosna; 3. rdeča – bolečina je neznosna. Gibalno dejavnost moramo prekiniti in kasneje prilagoditi način izvedbe, če je bolečina v rdeči fazi ali pa se poslabšuje iz rumene proti rdeči.

Bolečina rumene barve potrebuje dosledno upoštevanje zdravnikovega mnenja in predvidenega načrta zdravljenja. V splošnem velja, da lahko predel telesa, ki ne boli in ne kaže bolezenskih znakov, gibalno obremenimo, da pospešimo prekrvitev in oskrbo tkiva ter vplivamo na dvig telesne zmogljivosti. Rezultat takega pristopa lahko blagodejno vpliva tudi na boleče predele.

Umiritev telesa in misli, vzpostavljanje osredotočenosti, učenje pravilnega dihanja ter povezava vseh omenjenih dejavnosti so prvi koraki telesne obremenitve pri spopadanju z bolečino. Vadba za gibljivost in zmanjševanje napetosti mišic je del takega običaja, ki ga je priporočljivo izvajati vsakodnevno. Obremenitev, ki bo telo oskrbela s svežim kisikom ter drugimi hranili, hkrati pa vplivala na vnetne procese ter občutljivost živčnega sistema, je vadba za vzdržljivost. Pri kronični bolečini je najprimernejša vadba ravni aerobnega napora, zgornja meja obremenitve je srednja zadihanost posameznika, ki se med obremenitvijo brez težav pogovarja, po prekinitvi pa se njegovo dihanje hitro umiri.

Vadba za moč je ločeno poglavje spopadanja z bolečino in vpliva na procese v možganih, po živcih do mišice. Posledica rednega in ravno prav zahtevnega izvajanja je zmanjšanje občutljivosti za bolečino – vse se začne z manj zahtevnimi vajami brez premikanja sklepov (izometrične vaje), postopoma pa preidemo do vaj premikanja sklepov z manjšim bremenom in večjim številom ponovitev (do 25) ali vztrajanja v vaji do 60 sekund, postopoma ju zmanjšujemo do 15 ponovitev oziroma 45. Pri dolgotrajni bolečini se izogibamo največjim mišičnim naporom (na primer dvigovanju težkih bremen do izčrpanosti mišice), ki bi počutje še poslabšali, prav tako pa negativno vplivali na zdravstveno stanje.

V vsakem primeru in pri vseh gibalnih sposobnostih pa sta postopnost in sprotno ugotavljanje sprememb v pojavu bolečine ključna podatka za prilagajanje vsebine gibalne dejavnosti. Eden izmed načinov spopadanja s kronično bolečino je tudi povečanje dejavnosti možganov in preusmerjanje pozornosti – vadba koordinacije in natančnosti je lahko ključno orodje za izpolnjevanje tega cilja. Dobrodošla je izvedba v čim bolj spočitem stanju, lahko se prepleta tudi z vzdržljivostno vadbo. Pri kronični bolečini kot posledici pretirane obremenitve (na primer bolečini v križu) kot močno sredstvo učinkujejo postopki in vaje razbremenjevanja (denimo vesa z oporo na pokrčenih kolenih spredaj za razbremenjevanje vretenc in medvretenčnih ploščic), ki jih posameznik redno izvaja.

Dolgotrajna bolečina v športu

Pogoste težave v športu, povezane z dolgotrajno bolečino, so kronični preobremenitveni sindromi, kot so tendinopatije ali stresni zlomi kosti. Pojavijo se na predelu telesa, ki je udeleženo pri veliki količini ponavljajočega se gibanja in s prekratkim vmesnim odmorom. Lahko bi šlo tudi za poškodbo iz preteklosti, ki ni bila ustrezno ali do konca zdravljena (večkratni zvini gležnja, raztrganine mišic).

Osnovni principi dela so pri športniku podobni, način dela pa je nekoliko drugačen. Če se želi posameznik še naprej ukvarjati z isto športno zvrstjo, je smiselno ugotoviti dejavnike tveganja in fizikalne vzroke za nastale bolečine. Biomehanski pogled (prevelike sile, hitrosti in pospeški) in korekcija tehnike izvedbe gibanja sta začetek zmanjševanja težav lokalne bolečine. Dalj časa trajajoče bolečine prsnega koša, trebuha, hrbtenice ali glave zahtevajo posebno pozornost, nadzor zdravstvene stroke, saj je lahko huje ogroženo zdravje športnika, ter sodelovanje s strokovnjakom gibanja.
 

Gibanje je del rešitve

Pojavijo se trenutki, ko na dolgotrajno bolečino s telesno obremenitvijo (vsaj kratkoročno) ne moremo vplivati. Takrat je še toliko pomembneje, da ne pozabimo na ukvarjanje s posledicami, ki jih dolgotrajna bolečina prinese v življenje (omenjeno v drugem odstavku). Poleg izboljšanja zdravja (v tem primeru ukvarjanje z zmanjševanjem bolečine) sta pomembna še dva cilja, ki sta med zdravljenjem prepogosto porinjena na stran, vendar zaslužita enako pomembnost kot prvi: a) dvig kakovosti življenja in b) izboljšanje počutja. Na ti področji najbolj vpliva prilagoditev življenjskega sloga z vseh njegovih temeljnih plati: gibanje, prehrana, duševnost, duhovnost, odnosi.

Bolečina je lahko hujša od bolezni same. Iščimo rešitve, ko se pojavi, in delujmo preventivno, da jo preprečimo ali vsaj ublažimo. Gibanje je tudi pri dolgotrajni bolečini del rešitve. Le prilagoditi ga je treba bolezni in posamezniku!

***
Gregor Mišič, kineziolog, Gibalna klinika