Po skoraj 40 letih padel v atmosfero

Nasin satelit ERBS ali satelit za spremljanje količine zemeljskega obsevanja je enaindvajset let aktivno raziskoval, kako je Zemlja absorbirala in oddajala sončno energijo, ter izvajal meritve stratosferskega ozona, vodne pare, dušikovega dioksida in aerosolov.

Pripomogel je tudi k sprejetju montrealskega protokola za zaščito ozona, ki velja za enega najuspešnejših mednarodnih sporazumov. Satelit so oktobra 1984 izstrelili z raketoplanom Challenger. Ob izpustu iz raketoplana se eden izmed solarnih panelov ni odprl, astronavtka Sally Ride je zato satelit z robotsko roko nekoliko potresla in zataknjeni panel se je sprostil. Sprva je bila njegova orbita na višini 610 kilometrov, nato se je z leti spustila na okoli 585 kilometrov.

Bil je del programa za spremljanje absorbcije sončnega sevanja, ki sta ga poleg ERBS sestavljala še dva satelita ameriške Nacionalne uprave za oceane in ozračje (NOAA). ERBS je bil opremljen s tremi instrumenti, dva sta merila prejeto energijo, tretji – Sage II – pa dogajanje v stratosferi. Ravnotežje med tem, koliko sončne energije Zemlja absorbira in koliko je odda, je pomemben indikator delovanja podnebja, prav tako to vpliva na vremenske pojave.

Satelit je imel predvideno dveletno življenjsko dobo, a je deloval vse do leta 2005, v tem času se je sicer počasi kvaril. V dveh desetletjih je tako meril tudi, kako na omenjeno ravnotežje vpliva človek. Instrument Sage II pa je zbral pomembne meritve, da se tanjša za nas življenjsko pomembna plast ozona. Danes zdravje ozona spremlja instrument Sage III, ki je nameščen na Mednarodni vesoljski postaji, so pojasnili pri Nasi. Pred dnevi so naravne sile naredile svoje in nad Beringovim morjem potegnile satelit v atmosfero, kjer je v večini izgorel. Nasa je sicer sporočila, da bi kak kos vendarle lahko padel nazaj na Zemljo.