Terenski izvidnik

Preden so proti Luni poleteli astronavti, je Nasa v njeno krožnico poslala več satelitov, da so posneli površje v iskanju najboljših mest za pristanek. Prvi v programu je bil Lunarni orbiter 1, glavni instrument na njem pa 68-kilogramska kamera Estman Kodak, ki so jo, kot se je razvedelo šele po koncu hladne vojne, razvili v ameriški obveščevalni službi NRO in jo preizkusili na vohunskem satelitu Samos E-1.

Na poti do Lune je orbiterju odpovedal senzor za zaznavanje zvezd, s katerim se je držal poti, a so nato kar Luno uporabili za orientacijo in satelit je uspešno prispel do cilja. Lunarni orbiter 1 je 14. avgusta 1966 postal prvi ameriški satelit v Lunini krožnici (sprva se je utiril v orbito na višini 190 x 1866 km). Satelit je moral poslikati osem območij, ki bi bila lahko primerna za pristanke apollov, še sedem dodatnih in tudi območja za pristanke sonde Surveyor 1.

Že v dveh tednih je nalogo opravil in posnel 205 fotografij, na katerih je bilo skupno pet milijonov kvadratnih kilometrov. Nekaj je bilo nejasnih, sicer pa so bili to dotlej najboljši posnetki Luninega površja. 23. avgusta 1966 je poslal tudi nepričakovan posnetek Zemlje, ki vzhaja nad obzorjem Lune.

Zemlja, ki vzhaja nad Luno, kot jo je fotografiral Lunarni orbiter 1. FOTO: Nasa

Dva meseca kasneje so satelit namerno strmoglavili na površje. Sledile so še štiri odprave v programu, skupaj so orbiterji posneli 2180 visokoresolucijskih in 882 srednjeresolucijskih fotografij, med drugim so spremljali tudi padce mikrometeroidov na površje in količino sevanja. Na podlagi podatkov so ugotovili, da bodo astronavti v apollih dovolj zaščiteni pred nevarnimi delci s Sonca.