Peklenski planet pod drobnogledom

Evropska vesoljska agencija je uradno dala zeleno luč za odpravo Envision, ki bo obiskala Venero. Sosednji planet je v moderni dobi dobil ime po rimski boginji ljubezni, a je vse prej kot ljubezniv. Zaradi visokih temperatur, ogromne količine ogljikovega dioksida v ozračju in visokega zračnega tlaka velja za peklenski planet.

Venera je drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu, tako so jo opazovali že prvi astronomi. V številih civilizacijah je igrala pomembno vlogo, ko se je na nebu pojavljala kot (zvezda) danica ali večernica. Včasih jo označujejo za Zemljino dvojčico, a je daleč od tega. Venera in Zemlja sta tako imenovana skalnata planeta, sta podobne velikosti in podobno (s pomembno razliko) oddaljena od sonca. A Zemlja je živahen planet, poln življenja. Povprečna globalna temperatura na njej je okoli 15 stopinj Celzija (ki se zaradi podnebnih sprememb dviguje), naše ozračje je sestavljeno iz 78 odstotkov dušika, 20 odstotkov kisika, v en odstotek lahko spravimo vse preostalo (najbolj nevarno je, da se povečujejo količine ogljikovega dioksida, s čimer se ruši ravnovesje med porabo in presežkom). Ogljikov dioksid je toplogredni plin, ki vpija toploto, ki bi sicer skozi ozračje ušla v vesolje. Nekaj ga zagotovo mora biti v atmosferi, da so temperature prijetne, kaj pa se zgodi, če ga je preveč? To nam lahko na primeru pove Venera. Tam je v ozračju okoli 2000-krat več CO₂ kot pri nas, planet je tudi bliže Soncu, posledično se v ozračju kopiči toplota. Povprečna temperatura na površju naše sosede je 465 stopinj Celzija. To je dovolj vroče, da bi se tam stalil svinec. Ozračje je tako debelo, da onemogoča pogled na svoje površje.

Morda je bila tudi Venera pred milijardami let polna oceanov, a se ji je nato zgodil učinek pobegle tople grede. Zaradi kopičenja toplote je voda izparela – vodna para je prav tako toplogredni plin, in poti nazaj ni bilo. Na površju življenja zdaj zagotovo ni, je pa morda bilo nekoč, vse sestavine, da življenje vznikne, na planetu so. Še vedno je živa ideja, da bi morda lahko bilo nekakšno življenje visoko v njenih oblakih. Leta 2020 je završalo ob študiji, da so v zgornjih plasteh oblakov odkrili fosfin – spojino, ki jo na Zemlji proizvajajo le živi organizmi in človeška aktivnost. Nadaljnje raziskave so nato pokazale, da je šlo za napako in da je fosfina bistveno manj kot v famoznem članku. Venera je lahko dober primer, da raziskovalci preučijo, kako gre lahko vse k vragu, in svoje znanje prelijejo v preučevanje podobnih eksoplanetov. Lahko pa je tudi dobra lekcija za nas.

Sonda, ki je prva od blizu videla pekel Venere

Sovjetske Venere so pristajale na planetu

Venero je s teleskopom opazoval že Galileo Galilei​, po začetku vesoljske dobe so različne agencije v njeno bližino poslale več kot 40 plovil. Trenutno je v njeni orbiti le japonski Akacuki. Za Venerinega prvega robotskega obiskovalca z Zemlje velja Nasin Mariner 2, ki je planet obletel 14. decembra 1962. Podatki, ki jih je zbral v 42 minutah, so za vedno spremenili pogled na našo najbližjo sosedo, so zapisali pri Nasi. Takrat je bilo jasno, da je planet popolnoma drugačen od našega.

Sonda, ki je prva pristala v peklu

V 70. letih je Sovjetska zveza poslala več plovil na samo površje Venere. Venera 7 je bila prva sonda, ki je (15. decembra 1970) uspešno pristala na drugem planetu in od tam tudi poslala nekaj podatkov. S površja se je oglašala dobrih 20 minut. Nasin Magellan je nato v 90. letih krožil okoli planeta in izrisoval zemljevid njegovega površja, evropski Venus Express je atmosfero in površje raziskoval dobrih osem let, od 2006 do 2014. Vendar Venera ostaja bistveno manj raziskana kot Mars, se pa bo v prihodnjih letih to spremenilo.

Evropski Envision

Nasa načrtuje dve odpravi, Esa pa eno. Evropska vesoljska agencija je odpravo dokončno odobrila minuli teden, še letos bodo izbrali glavnega izvajalca del. Z raketo ariane 6 naj bi Envision proti Veneri poletel leta 2031. Satelit bo raziskoval planet od njegovega jedra do zunanjih delov atmosfere in tako preučeval vse od geoloških do vremenskih procesov.

Vulkanski vrh Idunn Mons na Veneri – posnetek je nastal iz podatkov Nasinega satelita Magellan in Esinega Venus Express. FOTO: Nasa/JPL-Caltech/Esa  

»Zdaj imamo konkretne raziskovalne cilje, potem ko je Esa leta 2021 izbrala odpravo. Navdušeni smo, da bomo storili še korak naprej. Envision bo odgovoril na številna vprašanja o Veneri, ki je najmanj poznan zemeljski planet v našem osončju,« je za spletno stran Ese komentiral vodja projekta Thomas Voirin.

»Posebnost odprave je, da bo Venero preučevala v celoti. Preučevali bomo površje, notranjost planeta in ozračje z veliko natančnostjo. Envision bo opremljen z več instrumenti, ki bodo iskali znake ognjeniške dejavnosti na površju in v atmosferi,« je pojasnila projektna znanstvenica Anne Grete Straume-Lindner.

Evropska sonda bo ugotavljala, kako so ognjeniki, tektonske plošče in trki asteroidov oblikovali površje in kako geološko aktiven je planet danes. Prodrla bo tudi pod površje in merila debelino skorje, plašča in jedra. Preučevala bo vreme in podnebje in kako nanju vplivajo geološki procesi, so navedli na spletni strani Ese. Posledično bo Envision opremljen s številnimi instrumenti: radarjem, ki bo prodrl pod površje, radar VenSAR (tega bo za odpravo sestavila Nasa) bo mapiral površje z resolucijo deset metrov, s tremi spektrometri bo preučeval sestavo površja in ozračja, notranjo strukturo planeta bodo preučevali s pomočjo radijskih valov.

Envision pa torej ne bo sam v orbiti. Predvidoma leta 2029 bo Nasa izstrelila sondo Davinci, ki bo preučevala oblake in površje, v odpravo je vključena tudi pristajalna kapsula, ki naj bi na površju pristala leta 2031. Meter široka krogla s petimi instrumenti bo izdelana iz titana, ki naj bi bil dovolj močan, da bo vzdržal visok pritisk, kislo ozračje in temperature. Nasina sonda Veritas pa naj bi poletela leta 2031. Vse tri odprave naj bi pridobile dovolj podatkov, da bomo razumeli, zakaj je Venera takšna, kot je, so še poudarili pri Esi.