Sonda, ki je fotografirala celotno Venero

Satelit Magellan, imenovan po portugalskem raziskovalcu Ferdinandu Magellanu, je bil prvi, ki so ga izstrelili z ameriškimi raketoplani, in sicer 5. maja 1989 na Atlantisu. Poleteti bi moral že kakšno leto prej, so zapisali pri Nasi, a v tistem obdobju so odpravljali napake, da se ne bi ponovila tragedija raketoplana Challenger, ki je 73 sekund po izstrelitvi 28. januarja 1986 eksplodiral. Umrlo je sedem članov posadke. Glavno ogrodje dobro tono težkega satelita so sestavili iz rezervnih delov iz prejšnjih odprav, med drugimi odprav Voyager, Galileo, Ulysses in Mariner 9. 



Magellanov cilj je bila naša peklenska soseda Venera. Tja je 10. avgusta 1990 pripotoval z nalogo, da z radarjem posname njeno površje z ločljivostjo 120 krat 300 metrov. Šest dni po utirjenju so za 15 ur izgubili stik z njim, pet dni kasneje se je zgodba ponovila, s satelitom niso komunicirali več kot 17 ur. Napako so odpravili s ponastavitvijo, 15. septembra 1990 pa je že začel pošiljati kakovostne radarske posnetke površja, ki so dokazovali tektoniko in vulkansko dejavnost. 



Prvi cikel mapiranja površja je satelit opravil do 15. maja 1991, v tem času je planet obkrožil 1792-krat, mapiral pa je skoraj 84 odstotkov površja. V drugem in tretjem ciklu (do 13. septembra 1992) je delež povečal na 98 odstotkov. Nato so stekli še trije cikli, in sicer od 23. maja 1993 do 13. oktobra 1994, ko so pridobivali predvsem gravitacijske podatke. 



Poleti 1993 so satelit poslali v zgornji del atmosfere, 13. oktobra 1994 pa še v globlje. Satelit je v atmosferi zgorel.



Odprava je bila več kot uspešna. Ugotovili so, da je najmanj 85 odstotkov površja prekritega z vulkanskim materialom. Kljub visoki temperaturi, okoli 460 stopinj Celzija, in visokemu zračnemu tlaku je zaradi pomanjkanja vode erozija zelo počasen proces, zato je površje že več sto milijonov let enako. Pokazalo se je še, da je geološko gledano zelo mlado, staro manj kot 800 milijonov let, saj je na njem le malo kraterjev. 
Magellanovi radarski posnetki površja so še vedno najboljši, kar jih imamo o Veneri.



Z novo tehnologijo jih bo skušala izboljšati ruska sonda Venera-D. Odprava, ki vključuje satelit in pristajalnik, je predvidena v drugi polovici tega desetletja.