Ivan Šprajc: Maji so počeli enake traparije, kot jih počnemo danes

Prof. dr. Ivan Šprajc na osrednjem delu polotoka Jukatan išče ostanke majevske civilizacije. Še vedno uživa v terenskih arheoloških odpravah, čeprav je delo v vroči in vlažni džungli naporno. »Se pa človek navadi tega dela in odkrivanje je manj razburljivo kot v mlajših letih,« priznava. Odkril je številna najdišča, ki osvetljujejo, kakšni so bili nekdanji Maji, kakšna je bila njihova arhitektura, kako dobro so poznali astronomijo in kako so šteli dneve v letu. Lani je prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke v arheoloških in arheoastronomskih raziskavah v Mezoameriki.

Civilizacijo Majev delijo v tri glavne periode: predklasično (od leta 2000 pr. n. št. do leta 250 n. št.), klasično (od leta 250 do 900) in postklasično (od leta 900 do 1539). Iz klasičnega obdobja so najveličastnejši ostanki: najlepše piramide, palače in okrasje. Znameniti propad klasične kulture se je zgodil samo v nižavjih srednjega in južnega Jukatana, ko so te kraje v dveh stoletjih skoraj vsi zapustili. Sicer pa potomci nekdanjih Majev še vedno živijo na širšem območju Srednje Amerike in govorijo kakih 25 jezikov, ki spadajo v majevsko jezikovno družino.

Veličastne starodavne civilizacije so vedno burile domišljijo, vendar kot poudarja vodja Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU, »so Maji počeli enake traparije, kot jih počnemo danes, so pa vsekakor imeli zanimivo kulturo in med drugim razvili fascinantno astronomsko znanje«.

Koliko je v bujnem rastlinstvu na Jukatanu še neodkritih arheoloških najdišč?

Nekaj večjih območij je še povsem neraziskanih. Nižavja so danes večinoma preraščena s tropskim gozdom. Do nedavnega je iskanje arheoloških najdišč temeljilo bodisi na informacijah ljudi bodisi na prečesavanju manjših območij, vendar zaradi zaraščenosti marsičesa nismo videli. Lidarsko skeniranje nam v zadnjih letih omogoča precej drugačen pogled v preteklost, kot so ga omogočale tradicionalne metode. Morda najbolj zgovoren zgled za to so obsežna območja s poljedelskimi terasami, ki jih pred uporabo lidarske tehnologije skoraj nismo poznali.

Zakaj so se Maji naselili v tako negostoljubnih krajih v nižinskem delu Jukatana, tudi takrat so bili verjetno poraščeni z vegetacijo?

Da je bilo območje podobno kot danes, kažejo klimatološki podatki, podatki o cvetnem prahu in drugi. Vegetacija se je malenkostno spreminjala, ampak ne drastično, vsaj ne v holocenu.

Maji so nižavja poselili razmeroma pozno. Najprej so poselili pacifiško obalo in višavja, ki se raztezajo od današnje mehiške zvezne države Chiapas prek Gvatemale do Hondurasa. Ta območja so bila najbolj prijazna za poselitev. Višavja so večinoma vulkanskega izvora, zato je tam zemlja rodovitna, tudi vode ne primanjkuje, ob obali je bil možen ribolov.

Na nižinskih delih Jukatana pa do leta 1000 pred našim štetjem skorajda ni bilo prebivalcev. Najprej so poselili obale in šele kasneje, ko je prebivalstvo naraščalo, začeli prodirati v notranjost. Jukatanski tropski gozd namreč ni biotop izobilja, to ni rodovitna džungla, gre za kraški teren. Površinskih stalnih vodnih tokov skorajda ni, razen ob obalah in na skrajnem jugu, podtalnica je v osrednjem delu polotoka na globini več kot 70 metrov in je bila s preprosto tehnologijo nedosegljiva. Edini viri sladke vode so bili in so marsikje še danes jezerca na obrobju mokrišč. Tudi prst ni pretirano rodovitna.

Ravno zato je to okolje verjetno pospešilo razvoj centraliziranih držav, ki so omogočale učinkovito koordinacijo del. Treba je bilo delati terase, vzdrževati jezerca, marsikje so jih poglobili, povečali, ker je mnogo teh rezervoarjev pravokotne oblike; obsežni posegi v naravno okolje so zahtevali centralizirano koordiniranje.

Skrivnost Tutankamonove grobnice

Zaradi zahtevnega terena so bili tako še bolj iznajdljivi in tehnološko napredni od civilizacij v gostoljubnejših krajih.

Tako kažejo tudi drugi primeri. V Egiptu je bilo rodovitno območje vzdolž Nilove doline, vendar je prebivalstvo zaradi izkoriščanja poljedelskih virov izredno naraslo. Ker je bila povsod okoli puščava in izseljevanje ni bilo možno, je bilo treba intenzivirati proizvodnjo, kar je najbrž tudi pripomoglo k razvoju močne centralizirane države.

Maji sicer niso bili združeni v eno veliko državo, kot nekatere druge stare civilizacije, ampak v več manjših.

Res je, in očitno tudi niso občutili neke skupne identitete. Države so sklepale zavezništva, še bolj pa je bilo opazno rivalstvo. A vendar je med njimi tekla živahna trgovina.

Naziv Maja se izvirno nanaša na jezik, ki se je govoril in se še govori na severnem delu Jukatana. Šele nekje v 19. stoletju se je to ime začelo uporabljati za vsa ta ljudstva, ki so imela razmeroma enotno kulturo. Pisavo so imeli povsod na majevskem območju skorajda enako, morda so pisali v dveh jezikih, vendar je en jezik prevladoval in veljal kot lingua franca, podobno kot latinščina v srednjem veku v Evropi. Povsod so uporabljali tudi isti koledarski sistem.

Uporabljali so 365-dnevni koledar in 260-dnevnega. Ta je sploh edinstven, še vedno niste povsem prepričani, zakaj je nastal?

O tem še tečejo razprave, vendar se zdaj nagibamo k temu, da temelji na nosečnosti, saj ga za napovedovanje rojstev še vedno uporabljajo nekatera ljudstva v višavjih Gvatemale. Nosečnost je sicer daljša od 260 dni, ampak obdobje štejejo od trenutka, ko ženska pogreši menstruacijo. Ta datum si zapišejo, in ker je od takrat do poroda bolj ali manj 260 dni, vedo, da bo ženska rodila, ko bo zopet nastopil isti datum. 260-dnevni koledar, ki se sicer uporablja tudi za načrtovanje poljedelskih opravil in za astrološke namene, je namreč sestavljen iz števnikov od ena do 13 in dvajsetih znamenj, tako da se v 260 dneh zvrstijo vse možne kombinacije števil in znamenj. Poleg tega cikla so imela vsa mezoameriška ljudstva tudi 365-dnevno leto, vendar ga niso popravljali s prestopnim dnevom, da bi bilo skladno s tropskim letom. Zato koledarsko leto seveda ni bilo uporabno za načrtovanje dejavnosti, ki so vezane na letne čase, in prav zato so bila potrebna astronomska opazovanja.

Za nekatere je temna snov preveč skrivnostna. Meni se zdi fascinantna

Nekatere antične civilizacije so zelo razvile astronomijo. Kako razvita je bila pri Majih?

Z opazovanji so prišli do zelo konkretnih in pravilnih zaključkov, vsaj glede zakonitosti oziroma pravilnosti gibanja nebesnih teles. Interpretacije pojavov pa so bile močno povezane z verovanji, zato o znanosti kot posebni disciplini seveda ne moremo govoriti, kar pa velja tudi za mnoge druge stare civilizacije.

Številski sistem, ki so ga razvili Maji, jim je olajševal računske operacije, ker je bil to sistem z mestnimi vrednostmi, le da je bil v nasprotju z našim dvajsetiški. Niso pa poznali ulomkov oziroma števil, kakršna so naša decimalna. Zato niso mogli natančno zapisati, na primer, da sinodski mesec Lune traja 29,53059 dneva, so pa zelo natančno vedeli, koliko sinodskih mesecev ustreza nekaterim drugim ciklom. Veliko so se ukvarjali s primerjavami različnih ciklov. Tako so vedeli, da pet Venerinih sinodskih ciklov po 584 dni ustreza osmim koledarskim letom, kar je 2920 dni, ker pa je trajanje Venerine sinodske dobe malenkost krajše, so občasno izvedli popravke, izpričane v njihovih astronomskih tabelah.

Iz tako imenovanih lunarnih serij podatkov, ki so dodane v hieroglifskih napisih, je razvidno, da so sinodskim mesecem pripisovali trajanje 29 ali 30 dni. V različnih državah so imeli različne formule izmenjavanja 29-dnevnih in 30-dnevnih mesecev. Na osnovi najboljše znane formule lahko izračunamo, da je bilo povprečno trajanje njihovega sinodskega meseca samo pol minute krajše od danes znane vrednosti. Za takšno spoznanje je pa že potrebnih kar nekaj generacij opazovanj. Vedeli so tudi, da se lahko mrki pojavljajo le v določenih intervalih, niso pa znali napovedati, ali bo mrk viden pri njih ali ne.

Majevske ruševine Chactun FOTO: Reuters 

Je pa bilo nebo seveda povezano z božanstvi.

Vsekakor. Nebo je povsod, ne le pri Majih, vzor popolnega reda. Na nebu se večina pojavov ponavlja v konstantnih intervalih. Če so konstantni, so predvidljivi, kar pomeni, da je na nebu red. Grška beseda kosmos pomeni red, urejenost; šele kasneje je ta beseda postala sinonim za vesolje.

Seveda so ljudje že davno opazili, da mnogi pojavi na nebu sovpadajo s sezonskimi spremembami na Zemlji, vendar te niso natančno predvidljive. Prvi sneg ne pade vedno na isti dan v letu, prvi zvončki ne zacvetijo na isti datum, na nebu pa se mnogi pojavi ponavljajo v enakih intervalih. In ker je nebo prototip reda, je božansko, zato so vsa pomembna božanstva na nebu. Če pa je nebo božansko, nebesni pojavi seveda določajo dogajanje na Zemlji ali nanj vplivajo. V Mezoameriki so vedeli, da severni ekstremi Venere, kadar je vidna kot večernica, sovpadajo z nastopom deževne dobe, a so obenem verjeli, da je prav pravilno gibanje tega planeta odgovorno za pravočasen začetek deževja. Vzročno-posledična razmerja so bila torej napačno razumljena, so pa temeljila na opazovanjih, podobno tudi druga verovanja.

Po drugi strani pa so nepredvidljivi dogodki, kot so kometi, supernove, tudi mrki, katerih vidnosti niso znali zanesljivo napovedati, vnašali nered, zato je bilo treba opraviti obrede, ki naj bi odvrnili neugodne posledice.

Božanski pa so bili tudi vladarji.

V nekaterih zgodnjih državah bolj, v drugih manj, toda povsod so imeli vsaj neposredno povezavo z bogovi. Pravzaprav je fascinantno, kako podobno človek funkcionira povsod po svetu v podobnih okoliščinah in na podobni stopnji razvoja. Ni pa to posebno presenetljivo, konec koncev – vsi smo homo sapiens.

Še vedno je veliko debat, kako nastane država. Zakaj so ljudje neodvisno na več koncih sveta prostovoljno prepustili oblast posameznikom ali majhnim skupinam? Moč posameznikov je marsikje bila prehodne narave, povezana z njihovimi sposobnostmi. Kjerkoli pa je oblast postala dedna, kar je značilno za zgodnje države, je pri tem gotovo imela pomembno vlogo religija; posamezniki so uspešno prepričali ljudi, da imajo božansko moč in da imajo torej takšne sposobnosti tudi njihovi potomci.

Če pa je bil vladar božanski, je bil tudi odgovoren za red na Zemlji. To se morda najbolj jasno vidi iz nekaterih španskih pisnih virov iz 16. stoletja, ki pravijo, da je novoizvoljeni azteški vladar med obredom ustoličenja prisegel, da bo on naredil, da bo deževalo, da bo sonce sijalo in se premikalo, da bodo reke tekle in da bo zemlja obrodila. Če je obljubljal »take in druge nemogoče stvari«, kot pravi eden od kronistov, je seveda moral biti bog.

Kako kompleksen je bil majevski družbeni red?

O tem ne poznamo podrobnosti, ker ni veliko pisnih virov. Če pa poenostavimo, je bila družbenopolitična organizacija podobna fevdalizmu. Maji so živeli v vrsti večjih in manjših držav, skoraj bi jim lahko rekli mestne države, čeprav so nekatere obsegale velika območja. Zaradi te politične razdrobljenosti opažamo tudi večjo kulturno raznolikost kot na primer v starem Egiptu, združenem v eni državi. Upodabljajoča umetnost je različnih stilov in kvalitet, v arhitekturi so razlike predvsem v okrasju, različnih tipih streh, ponekod je veliko stel, v Palenqueju jih skoraj ni …

Ivan Šprajc: »Pravzaprav je fascinantno, kako podobno človek funkcionira povsod po svetu v podobnih okoliščinah in na podobni stopnji razvoja. Ni pa to posebno presenetljivo, konec koncev – vsi smo homo sapiens.« FOTO: Jože Suhadolnik  

Omenili ste, da ni točno znan izvor 260-dnevnega koledarja. Katere so še največje neznanke o Majih?

Mednje gotovo spadajo podrobnosti družbenopolitičnega reda, čeprav napredek v razvozlavanju hieroglifske pisave prinaša vedno nove podatke. Še vedno tudi ne razumemo dobro propada klasične kulture Majev v srednjem in južnem nižavju. Spoznanja o tem so v zadnjem desetletju že zelo napredovala, vemo, kaj vse je pripomoglo h kolapsu. Še vedno pa ne vemo, kaj je bil prvi sprožilec. Dolgotrajne suše verjetno ne, ker podatki kažejo, da so nastopile nekoliko pozneje, ko se je propad že začel. Ugibamo, ali je bila prva težava v prenaseljenosti in izčrpanosti zemlje ali pa so politično ureditev omajali vojaški spopadi. Gotovo so bili vpleteni vsi ti dejavniki, toda dogodki si najverjetneje niso povsod sledili v enakem zaporedju. Za zanesljivo rekonstrukcijo nam manjka kronološka ločljivost podatkov. Jasno je, da so klimatske spremembe bistveno prispevale k propadu, vojaški spopadi pa so bili, če že ne začetek krize, zadnji žebelj v krsti. Zaradi vojn so se pretrgale trgovske povezave, od katerih so bili Maji v nižavjih življenjsko odvisni. V višavjih jim ni bilo hudega, imeli so vodo, rodovitno zemljo, kamnine, nižavjem pa je marsičesa primanjkovalo, iz višavij so morali uvažati obsidian in žad, iz višavij in z obal so morali dobiti sol …

Ste pri raziskovanju v zadnjih letih doživeli kakšno presenečenje?

Smo, ker je veliko regionalnih posebnosti. Bili smo presenečeni – ne posebno prijetno – ko smo na trenutnem območju raziskav odkrili pravzaprav precej ubožno kulturo. Arhitektura je precej groba, v dveh sezonah smo odkrili en sam relief, pa še za tega ugibamo, ali so ga prinesli od kod drugod.

Prijetno presenečenje pa je bil podzemni odtočni kanal za vodo na enem od lani odkritih najdišč. V eni od stavb, ki obdajajo večji trg, smo opazili ozek tunel z žlebljenimi kamni, ohranjen v dolžini okoli osem metrov. Že dolgo vemo, da so imeli trgi rahel naklon, da se v deževni dobi na njih ni nabirala voda, tako izdelanih in pod stavbo speljanih odtočnih kanalov pa doslej nismo poznali.

Jukatan je kraški svet. Kako pomembne so bile za Maje jame?

V jamah je bila lahko voda, poleg tega so bile jame vhod v domovanje pokojnikov in zemeljskih božanstev rodovitnosti. V jamah so pogosto opravljali daritve, mnogi templji so zgrajeni neposredno nad jamami; če pa jame ni bilo, so jo marsikje izkopali. To velja za celotno Mezoameriko. Tudi Sončeva piramida v osrednjemehiškem Teotihuacanu je zgrajena nad jamo. Dolgo časa so menili, da je jama pogojevala lokacijo za piramido, nato pa so geofiziki ugotovili, da je pravzaprav celotna jama umetna.

Piramide ali stožci so geometrijska telesa, ki jih je najlažje zgraditi s preprosto tehnologijo, saj za njihovo gradnjo ni potreben poseben vezivni material. FOTO: Victor Ruiz Garcia/Reuters  

Kateri mit o Majih vas morda najbolj moti, da se kljub razlagam strokovnjakov ne izkorenini?

Nenavadni urbani miti so povezani z enakonočji, zlasti pomladnim, ko številni romajo na pomembnejša arheološka najdišča. Gotovo gre za nekritično prenašanje modernih konceptov. Ne Maji ne druga mezoameriška ljudstva niso poznali ekvinokcija. Tako kot v prazgodovinski Evropi in marsikje drugod po svetu so poznali solsticije, ker so to naravno vpadljivi pojavi, ko sonce v svojem letnem gibanju po horizontu doseže ekstreme. Ob ekvinokcijih pa se ne zgodi nič, kar bi vzbujalo pozornost. Koncept ekvinokcija temelji na starogrški astronomiji s posebnim koordinatnim sistemom, drugod ga niso poznali.

Še vedno pa burijo domišljijo tudi piramide – ker so razširjene povsod po svetu.

Piramide ali stožci so geometrijska telesa, ki jih je najlažje zgraditi s preprosto tehnologijo, saj za njihovo gradnjo ni potreben poseben vezivni material. Ko hoče neki vladar pokazati svojo moč, to najlažje stori z monumentalno gradnjo. In brez napredne tehnologije je najlažje material kopičiti in tako nastane nekaj piramidastega. Tako imamo piramidaste stavbe ne le v Egiptu, v Mezoameriki, ampak tudi na Kitajskem, v Mezopotamiji, Južni Ameriki. V Egiptu so denimo, ko so izpopolnili tehnologijo, piramide šle iz mode, raje so gradili veličastne templje z ogromnimi stebri, ki jih prej očitno niso znali graditi. Egiptovske piramide so iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, v Mezoameriki so jih začeli graditi šele kakih tisoč let kasneje, tako da vsekakor med civilizacijama ni povezave. O čezoceanskih vplivih tudi sicer ni nobenih dokazov.