Stari Egipt je za vedno pritegnil našo pozornost z zgodbami o faraonih, kraljicah, graditeljih piramid, izgubljenih zakladih, božanstvih in prekletstvih. Starodavna kultura in spomeniki so pustili trajne sledove po vsem svetu. Nihče ne ve, koliko skrivnosti še čaka, da jih raziskovalci odkrijejo in dodajo košček k mozaiku znanja. Raziskuje in razkriva jih tudi prof. dr. Mamduh Eldamati, priznani profesor egiptologije na kairski univerzi Ain Šams in nekdanji egiptovski minister za antikvitete.

Trenutno je prof. dr. Eldamati, ki je te dni v Sloveniji, vpet v raziskovalni projekt v Dolini kraljev, kjer preiskujejo Tutankamonovo grobnico. Zlata maska deškega kralja je vtisnjena v naš spomin, pred več kot sto leti je njegovo grobnico odkril britanski arheolog Howard Carter in podžgal zanimanje svetovne javnosti za izgubljeno civilizacijo. Čeprav so na območju tekla obsežna arheološka raziskovanja, grobnica še ni razkrila vsega. Morda čuva skrivnost ene najbolj znanih kraljic starega Egipta.

V zadnjih letih so z georadarji večkrat skenirali notranje stene Tutankamonove grobnice in prostore okoli nje, da bi ugotovili, ali je za stenami še kakšna pogrebna sobana. Britanski raziskovalec Nicholas Reeves je na podlagi hieroglifov v grobnici podal zanimivo teorijo, da v skriti sobani poleg pogrebne komore svojega pastorka in zeta leži legendarna egiptovska kraljica Nefretete, ena najslavnejših kraljic Egipta in žena faraona Ehnatona (Amenhotepa IV.) v 14. stoletju pred našim štetjem. Njeno ime pomeni »prišla je lepa ženska« in po legendah je to ime upravičila. Družinsko drevo para je zamotano in še polno vprašanj. Kralj in kraljica sta imela šest hčera, vendar je imel Ehnaton še druge žene, med njimi je bila tudi njegova sestra, ki naj bi mu rodila sina Tutankamona. Nefretetina tretja hči Ankhesenpaaten je postala Tutankamonova žena in kraljica (hkrati je bila torej njegova polsestra).

Nefretetine grobnice in mumije do zdaj niso našli. Georadarske raziskave so v zadnjih letih potrjevale in zavračale teorije, da je v Tutankamonovi grobnici še ena pogrebna soba. Komoro, vsekano globoko v skalo, je namreč kljub najnaprednejšim tehnologijam zelo težko razločiti. Še danes niso prepričani, vendar »zadaj je nekaj«, je v pogovoru poudaril profesor Eldamati.

»Delo se je začelo leta 2015, ko smo s Hirokacujem Vatanabejem, japonskim specialistom za radarsko skeniranje, prvič pregledali grobnico. Izkazalo se je, da je za severno steno res še en prostor. Rezultati so bili dovolj dobri, da smo raziskave nadaljevali. Sledil je drugi korak, ko smo z ekipo National Geographica vnovič pregledali grobnico, a so bili rezultati znova neprepričljivi. Nato smo se vrnili z italijansko ekipo, nazadnje smo letos v začetku leta še šestič opravili georadarske raziskave,« je delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti, opisal Eldamati.

»Zakaj to počnemo večkrat? Ker bi bili radi stoodstotno prepričani. Gre za občutljivo območje in imeti moramo trdne dokaze, da lahko naredimo naslednji korak v raziskavah. Ne bi nam odpustili, če bi kaj po nepotrebnem uničili. Zdaj smo približno 90-odstotno prepričani, da se v grobnici skriva še ena komora. Kako je ta povezana s Tutankamonom, še ne vemo. Marca prihodnje leto se bomo vrnili na prizorišče, do takrat pa moramo v zbranih meritvah potrditi anomalije. Pripraviti moramo namreč predlog, da nam bodo odobrili vrtanje manjše odprtine, da bomo v notranjost spustili majhno kamero.«

Če drži, da je v grobnici še ena komora, »in mislim, da drži, bo to eno najpomembnejših odkritij v tem stoletju,« je jasen prof. dr. Eldamati.

Kot je nadaljeval, gre morda za izvirno grobnico, v katero so nameravali položiti Tutankamona, a so nato naredili še eno. »Mladi kralj je umrl nenadoma in grobnico so mu morali izklesati v 70 dneh po pogrebnih obredih. Lahko bi bila to grobnica kraljice Nefretete, s čimer pa se ne strinjam. Preprosto ni dovolj dobrih argumentov za takšno trditev. Morda gre za grobnico kakšne dame iz Tutankamonove družine, morda njegove polsestre kraljice Meritaton. Tudi tega še ne vemo. Šele nadaljnje raziskave nam bodo lahko dale jasne odgovore.«

Odkritja v templju boga sonca

Od junija 2017 dr. Eldamati vodi tudi ekipo pri izkopavanjih na območju Arab Hisn v okrožju Matareja na vzhodu Kaira, zlasti na območju velikega templja boga sonca v starodavnem Heliopolisu (gre za polatinjeno ime, izvirajoče iz grškega imena, in pomeni mesto Helija, Grki so namreč boga sonca Helija istovetili z egipčanskima bogovoma sonca Rajem in Atumom). Mesto je bilo eno najstarejših v Egiptu. V obdobju starega in srednjega kraljestva se je zelo razširilo, zdaj pa je večinoma uničeno, saj so templje in druge zgradbe porušili in uporabili za gradnjo srednjeveškega Kaira. Največji ohranjeni spomenik iz Heliopolisa je obelisk temelja boga sonca, ki še vedno stoji na prvotnem mestu.

»Mesto je imelo zelo velik tempelj boga sonca. In v tem mestu oziroma v tem templju je delovala ena prvih in najpomembnejših univerz tedanjega časa. Našli smo zapise na papirusu, gre za najbolj celovit zvitek, posvečen staroegiptovski medicini, ki ga danes hranijo v muzeju v Leipzigu. Pisec papirusa je v prvi vrstici poudaril, da je diplomiral na starodavni univerzi Heliopolis. Lepo je, da vemo, da je bila tam medicinska šola, pa astronomska in verjetno še kakšna,« je opisal sogovornik.

»Območje se je začelo odkrivati konec 19. stoletja in od takrat potekajo različna izkopavanja. Trenutno sta tam dve znanstveni odpravi, kolegi z nemškega inštituta za arheologijo raziskujejo tik za ohranjenim obeliskom templja, približno pol kilometra severneje pa opravljam svoja izkopavanja, ki so stekla oktobra 2017. Tam smo našli ostanke ene najpomembnejših obrednih palač tistega časa – palačo kralja Ramzesa II. iz 19. dinastije. Gre za edinstveno obredno kapelo, ki so jo uporabljali za kraljeva praznovanja, na primer za kronanja.« Odkrili so še več drugih pomembnih artefaktov, ki pomagajo pri vnovičnem pisanju zgodovine starodavnega mesta Heliopolis.

»Moj drugi projekt pa je na vzhodni strani templja Dendera, starodavnega templja boginje Hator (boginja neba, ljubezni, materinstva, tujih dežel, glasbe; op. a.). Lani smo našli odlično ohranjen kip sfinge v ostankih apnenčaste zgradbe iz bizantinske dobe, ki bi lahko bila starodavna krščanska stavba. Datirali smo jo med 5. in 11. stoletje našega štetja. V notranjosti stavbe je bil bazen za vodo iz rdeče opeke in med čiščenjem bazen smo našli sfingo, ki predstavlja enega od rimskih cesarjev. Decembra bomo tam nadaljevali raziskave.«

Moderna tehnologija

Do marsikaterega odkritja se v zadnjih letih arheologi po vsem svetu dokopljejo z moderno tehnologijo, kot so georadarji, magnetnoresonančno slikanje in infrardeče kamere. S temi orodji lahko pregledajo grobnice ali vidijo skozi sarkofage, ne da bi motili mir mumificiranega trupla v notranjosti.

»Naše raziskave so multidisciplinarne, sodobne tehnologije pa nam pomagajo, da ne poškodujemo dragocenih najdišč po nepotrebnem z izkopavanji. Moderna tehnologija nas lahko natančneje usmerja, šele nato se vrnemo k našemu osnovnemu orodju, to je fizičnemu izkopavanju. Če bi kopali vsevprek, kot so to počeli nekoč, bi izgubljali dragoceni čas, denar, škodili bi najdiščem. Prav zato je tako pomembno, da smo tolikokrat ponovili dosedanje raziskave Tutankamonove grobnice,« je pojasnil in poudaril, da egiptologi dajejo velik poudarek zaščiti in ohranjanju dediščine starega Egipta.

Dr. Eldamati uživa v izkopavanjih, čeprav so fizično naporna. »Uživam, še posebej, ko zares kaj najdemo. Takrat je zadovoljstvo večje od naporov, vsako odkritje je majhna zmaga.«

Koliko pa je še zakopanih skrivnosti? »Pravzaprav ne vemo, a vsak mesec najdemo nove stvari. V Egiptu je trenutno okoli 200 raziskovalnih odprav, tako domačih, pod vodstvom našega ministrstva, univerz, inštitutov, kot mednarodnih. In vse ekipe odkrivajo novosti, kar pomeni, da je pod zemljo še veliko antičnih bogastev.«

In z vsakim novim odkritjem se dopolnjuje ali popravlja slika o staroegipčanski civilizaciji. »To je zelo velika slika, saj je kontinuiteta raziskav dolga. A veliko je še lokalnih, manjših zgodb, ki so nejasne. Obstajajo številne vrzeli, ki jih zapolnjujemo, seveda pa odkritja tudi popravljajo napačne ugotovitve iz preteklosti. Konkretno: ko sem govoril o grobnici kralja Tutankamona, ne vemo, kje je grob kraljice Nefretete, ne vemo, kje je grob kraljice Meritaton. Še vedno nismo našli vsaj desetih grobnic znanih antičnih osebnosti. Ogromno je nejasnosti v vmesnih obdobjih, na primer med srednjim in novim kraljestvom. V celotni delti Nila pogrešamo veliko gradiva, ki je verjetno zaradi vlage, kmetijske dejavnosti in drugih okoliščin že davno propadlo,« je pojasnil egiptolog. Lahko da stari Egipt še skriva podatke, ki bi lahko celotno zgodbo tudi postavili na glavo ali pa jo vsaj dodobra zamajali, je dodal.

Egipt je povsod

Starodavne civilizacije nam lahko povedo veliko, če smo jim seveda pripravljeni prisluhniti, vendar se zdi, da smo se iz zgodovine le malo naučili. Stare Egipčane so pestile enake težave, s kakršnimi se spoprijema moderni svet: podnebne in okoljske spremembe, ekonomske spremembe, vojne ... »Vedno delamo primerjavo med preteklostjo in sedanjostjo ter prihodnostjo. Vsak čas ima svoje razmere in svoje ljudi. In verovanja. Vera je zelo pomembna, ker duhovna moč usmerja delo ljudi. Vera v večno življenje in čaščenje boginje Maat (boginje resnice in pravičnosti; op. a.) ter drugih bogov in boginj sta zgradila egipčansko civilizacijo. Nato to moč verovanja v zgodovini Egipta lahko vidimo v koptski umetnosti, nato v islamski. Vsak čas ima svoje značilnosti. Te idealne lastnosti preteklosti bi morali prevzeti in jim nadeti moderno preobleko, da jih bomo lahko prenesli za prihodnost. Še nekaj je zelo pomembno, svet je bil v preteklosti majhen, omejen, zdaj je svet celoten planet. Ko ljudje nismo povezani, ko države niso povezane, izgubljamo veliko kulture.«

Egiptologija je mednarodna veda, v kraje staroegipčanske civilizacije se stekajo raziskovalci (in seveda obiskovalci) z vsega sveta. »Mednarodno sodelovanje je v arheologiji in predvsem v egiptologiji zelo pomembno, saj obstaja veliko egiptoloških šol. Po vsem svetu imajo muzeji egipčansko zbirko, še posebej veliki muzeji v Londonu, Parizu, Berlinu ... Tudi v Sloveniji imate nekaj predmetov. Egipt je povsod, muzej v Kairu pa je za egiptologe kot središče sveta,« se je zasmejal sogovornik, ki z največjim veseljem predaja svoje znanje tako strokovni kot širši publiki, tudi najmlajšim in jih navdušuje za izjemne zgodbe.

Pa je že kot otrok sanjal, da bo egiptolog? »Tega nisem načrtoval. V šoli sem imel rad kemijo, želel sem si postati zdravnik, vendar nisem imel možnosti, da bi se vpisal na medicinsko fakulteto. Prijatelji so mi povedali, da gredo študirat arheologijo. Niti vedel nisem, kaj naj bi počeli na fakulteti za arheologijo. Pa sva se s prijateljem vendarle vpisala, študij je tekel dobro. Nato sem v drugem letniku iskal priložnost, da bi nekaj zaslužil. Za dva tedna sem dobil delo v muzeju v Kairu in to sta bila zame zelo pomembna dva tedna, saj sem popolnoma spremenil pogled na življenje. Jasno mi je postalo, da bi bil rad egiptolog. Prej nisem maral zgodovine, nato sem jo vzljubil. Diplomiral sem, zatem opravil magisterij, v Kairu sem spoznal svojega nemškega profesorja in v Nemčiji nato opravil še doktorat.«