V nadaljevanju preberite:

Pred skoraj dvema tisočletjema, oktobra 79, so se na južnem delu Apeninskega polotoka večkrat zatresla tla. Potresi v tem delu Mediterana niso redkost – vsaka štiri leta Apeninski polotok strese potres z magnitudo vsaj 5,5 – zato tresenju tal niso pripisovali velikega pomena. Težko bi se bili bolj zmotili, saj je štiri dni pozneje izbruhnil ognjenik Vezuv.

V znamenitem izbruhu je oblak plina in raztaljenih kamnin segal 30 kilometrov v višino, okoliške kraje pa je pokopal pod debelimi nanosi sedimentov. Pompeji so gotovo najbolj znano mesto, ki je leta 79 izginilo pod štiri do šest metrov debelo plastjo usedlin za več kot poldrugo tisočletje, niso pa edino.

Čeprav so Pompeji znani po dobrih tisoč ljudeh, ki so ostali pokopani pod vulkanskim prahom, se je približno 95 odstotkom prebivalcev uspelo rešiti, nekateri so s seboj celo odnesli vrednejše predmete. Večino žrtev je terjala strahovita vročina, ki je bila smrtonosna tudi več kilometrov stran od piroklastičnega toka vročega plina s temperaturo več kot 1000 stopinj Celzija.

Sorodna usoda je doletela mesto Herkulanej, ki je ležalo na drugi strani ognjenika, saj je tudi njegove ulice in stavbe prekrila večmetrska plast piroklastičnih sedimentov. Zaradi smeri vetra ob izbruhu so imeli prebivalci Herkulaneja več časa za umik, zato jih je umrlo manj. Prav tako so mesto pokrili drugačni, karbonizirani sedimenti, zato se je pod njimi ohranilo več predmetov kot v Pompejih. Herkulanej je takisto utonil v pozabo, a z manj žrtvami in bolje ohranjenimi artefakti.